Mimo Prestranka proti Vipavski dolini. Do konca se odločamo kaj je taktično boljše: Lijak ali Kovk. Kje bo bolj sigurno za planirane 3000m višine, za planirane ozebline (če je včeraj Delux skoraj ozebel v roke, mora Erzo to danes za gotovo tudi doseči). Ampak, če bo že vse tako super, pa škoda, da ne bi še do Istre odleteli. Skratka cilji so tu in po pridobivanju zadnjih informacij s terena od množic, ki se že valijo na oba starta, se odločimo (Erzo) za Kovk. Do Anje, pa spet posveti, pa gor do samega starta, kjer smo sicer med prvimi, pa se kmalu izgubimo med množico, ki se vali na start.

Vsi še čakajo, da se veter obrne stran od SV in končno začne malo bolj konkretno pihati gor. Postavljamo en za drugim in pred drugim (Erzo med prvimi, Mega takoj za njim, navijeta nekam v višave in izgineta). Boris je prišel na start sam skoraj hkrati z nami, malo za nami pa tudi Uroš Novak. Hančičeva jata tudi odletava, medtem mi pa Mateja pomaga poravnati moje padalo in tudi jaz odletim, malo za mano pa še ona in Delux.

V zraku je živahno, treba je delati. Takoj po startu hitro in visoko naberem, do Podrte sem vedno višje, pobiranja so močna in ozka.  Od Podrte do Hublja večinoma zgubim pridobljeno, tam spet malo naberem, ampak zgubim bistveno več, kot naberem. Ko sem proti kotu že zelo nizko, obrnem in ko mislim, da bom pod Hubljem dokončno scuril, spet naberem močno nad greben in ko pridem nazaj do starta se to ponovi še nekajkrat. Padalci so povsod okoli, pod, nad in levo in desno in čeprav ni prevelike gužve, bi bil vseeno raje bolj sam. Počasi nimam več motivacije, ker ne morem nabrati več tako visoko kot na začetku in ko enkrat zgubim ritem, scurim močno pod greben in se odločim proti pristanku. Vmes še dvakrat začutim rahlo dviganje in malo navrtim, da ohranim višino in malo izkoristim nulce. Končno se zapeljem do Anje, kjer že čaka Mateja z Borisom, ki pa je scuril pod Čavnom ob poskusu priti do Lijaka.

Zoranov let

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/787286

Malo klepetamo in si oganiziramo prevoz po avte. Ko pridemo gor, ravno opazimo Mega, ki po uspešnem letu do Lijaka in nazaj toplanda, ga vzpodbudimo, da ponovno starta in nadaljuje proti Nanosu. Erzo je že pred nekaj časa pristal v Prestranku in si organiziral štop domov. Ko smo spet pri Anji še poberemo Uroša Horvata (in Hančiča in Čibeja) v Vipavi, nato pa se z Matejo odpeljeva do Razdrtega po Mega, ki je tam pristal in skupno do Unca na zaključno druženje. Mateja časti 🙂

Ker so gozdne ceste potencialno poledenele, se spustimo v Ilirsko Bistrico in po meni že znani cesti hitro na sam vrh Goljaka.

Tu postaviva midva z Damjanom, čeprav se nam zdi malo čudno, saj precej spreminja smer in je pretežno z desne ali celo rahlo od zadaj (SZ). Še slabše, kot zadnjič (pred 3 dnevi), ko je bil vsaj stabilen Z. Poskusim odleteti, pa mi sesuje padalo. Veter je res neugoden, pa tudi velika razdalja preko gozda, kjer ni možnosti za pristanek, v takih pogojih ni spodbudna. Damjan se dokončno odloči, da ne bo letel in bo z Matejo peljal avto dol. Mega takoj postavi padalo.

Izkoristim trenutek, ko pihne navzgor in odletim. Potonem proti dnu zgornjega platoja in se mi zdi, da ne bom prišel čez. Iščem najnižjo točko v robu nad dolino in se usmerim tja. Sem le malo nad drevesi, ko pridem čez, tu pa me zagrabi dviganje, ki me s 4m/s dviguje do skoraj 1400m. Občasno je kar živahno (vendar je Mega opozoril, da naj bom pripravljen na to – gradient). Proti vetru se komaj pomikam, mestoma tudi 5km/h, ko pa pritisnem na gas, pridem na okoli 10. Smer moram držat vsaj toliko časa, da pridem dovolj naprej, da ne bom več nad gozdovi. Mega javi, da je v zraku (tokrat imamo postaje prižgane) in da tudi on komaj leze naprej. S te višine se mi zdi, da bom prišel do Ilirske, razgledi so čudoviti, veter pa me je zanesel že nad sredino doline, pa gre še vedno kar rahlo gor (sem že blizu 1500m). Končno se malo umiri in začnem počasi lesti dol. Seveda mi je jasno, da kaj daleč ne bom več prišel naprej, zato se prepustim počasnemu spuščanju in se odločim za pristanek nazaj k trgovini. Ko sem dovolj nizko, obrnem nazaj in s s hitrostjo 55km/h odpeljem nazaj nad travnik na trgovino, spet obrnem proti vetru in pristanem.

Zoranov let

Čez nekaj minut je tudi Mega ob meni na pristanku. Ko pospravljava, sta Mateja in Damjan že pri naju. Ko se vozimo proti Ilirski nam nekaj dragocenih minut vzame policijska kontrola, vendar smo vseeno dovolj hitri, da v zadnjih minutah dneva pridemo še na Šilentabor. Tu piha idealno in hitro pomagamo Damjanu postaviti padalo, da se vsaj malo potolaži, ker ni letel na Goljaku. V mraku odleti in ga lepo drži, tako da pristane čisto v vasi Narin daleč preko železnice. Po kolovozu dol, da ga poberemo in na zaključno druženje. Dan zaključimo v Avio Pubu v res veselem vzdušju. Erza pa kar malo pogrešamo  :-).