Ker sence neusmiljeno drsijo po travnikih v dolini, Erzo že v avtu na poti na start Zabočevo razdeljuje posamezne naloge za čim hitrejši start. On bo prvi (ker je najhitrejši), Mega in Boris pa naj pomagata meni in Damjanu pri postavitvi, ker si (glede na to, da sva prvič tukaj) zasluživa odlet  čim prej (ker je lahko z vsako sekundo nastopajočega večera bolj vprašljiv). Mega naj se pa potem znajde kakor ve in zna (še vedno ob Borisovi pomoči).

In hitro se vse zgodi po planu. Veter piha rahlo gor. Start res ni idealen (v bistvu je eden najbolj klinčevih startov, ki sem jih doslej spoznal), je pa start (in sploh še, ker je novnov) in z veseljem potegnem v zahajajoče sonce in, spotikajoč se med kamni in vejami, odletim takoj za Erzom. Sledim mu levo ob pobočju Krimščka daleč v dolino Prušnice (kar nekako drživa višino – on seveda višje in manj tone kot jaz), potem pa obrneva in nazaj čez Šumik skoraj do cerkvice Sv.Janeza Krsnika (Zabočevo) in na pristanek.

Zoranov let

Erzo pristane tik za mano, Damjan pa še kakšno minuto kasneje. Mega ima težave na startu (kasneje pove, da zataknjene vejice) in končno odleti, ko smo ostali že skoraj pospravili. Vsi smo zadovoljni in se odpeljemo na zaključno druženje s kremšnitami na Vrhniko (razen Damjana, ki pod nujno gre reševat svojo banko pred informacijskim zlomom)…

Zjutraj v Lj lije in kaže, da danes ne bo nič. Dopoldne pa se začne pucat in ob 12h je po cestah (gledano s službenega okna) že vse suho. Preverim vetrove in slikce: Zeleno V od LJ, modro in vijolično pa J od – piha sever. Okoli Lj (in SZ Slovenija ) pa vse belo – milina. Krvavec SZ, spodaj v oblakih. Mogoče bi pa vsaj Zavrh bil. Pokličem Erza in se najprej nekaj zmotava, potem je pa hitro za –  okoli 14h. Mega ne more, Damjan tudi ne. Dogovoriva se ob 14.30 na šodru.

Ko vozim iz Lj proti Vrhniki, Erzo javi, da na Vrhniki dežuje, za mojim hrbtom pa je že sonce nad Karavankami in Julijci (in se kar hitro puca tudi proti J). Poskuša me preusmeriti na Gozd, da bi se me rešil, pa se ne dam, saj sem že skoraj na Vrhniki. Proti Krimu je res vse zabasano, zato se dogoviva v smeri Podlipe. Erzo je sam (Delux se mu ni  javil, Uki je še v službi…). In tako šibava vsak s svojim avtom do Podlipe, kjer prisedem k Erzu in gor na Jereba (tu smo že zadnjič bili na ogledu, pa potem raje šli na Ulovko…)

Po posekci piha idealno gor, postavim, takoj za mano Erzo in drug za drugim sva v zraku. Najprej se mi zdi kar nizko nad kmetijo, potem pa le malo dvigne in lepo počasi čez gozdove proti pristanku v Podlipi. Erzo pristane malo za mano (seveda spet po daljši poti naokoli – pravi, da tako dobro še nikoli ni držalo).

Erzov filmček

Zoranov let

Hitro pospraviva in gor po avto, med vožnjo pa gruntava, kam bi še šla. Po vjugah drviva gori doli skozi meni (skoraj) neznane vasi do Planine nad Horjulom, kjer pustiva Erzov avto in z mojim do cerkvice Sv.Andreja. Čudovit štart na travnatem pobočju, samo veter je napačen – s strani. Malo čakava ob odloženih padalih na startu  in modrujeva, potem pa dol in še na en potencialni štart na Butajnovi. Tudi tu ni pravega vetra, tako da nama ostane samo še vaška gostilna za zaključek rešenega dneva…

Pa še Erzovo videnje:

Ni enostavno, ne; ko stopim s šihta ven, zunaj nepričakovano – dež!! Toda Black Hawk prihaja in zdaj dež ne more biti izgovor, da ne bi šla! Izberem nizek štart, saj ima Slivnica sunke do 10, kar je lahko za Ulovko preveč, Zavrh mi pa sploh ne paše. Po temle štartu, gre odprava še na Planino nad Horjuljem pa še kam, kjer NE. Takemu dnevu se reče, da je rešen in ne gre v prazno k večeru, in ne takemu, ko še grablje letijo.