Danes pa je bil dedi naprošen, da vnukinjo in hčerko pelje kam na sonček (v glavnem je napovedano bolj slabo z nevihtami…), na toplo, kjer bo zajamčeno lepo in se bo dalo še malo hoditi in … kjer še nista bili… Spomnim se na Kraški rob in Črni kal, kjer je v prazgodovini hčerka kot dojenček visela v kenguruju, vpetem v svedrovce, medtem ko sta tastara plezala smeri nad njo.

In se zapeljemo po AC proti Obali, v Kastelcu na Črnotiče in od zadaj na Kraški rob – na Marčev hrib (malo imam v rokavu tudi bližnji start … če bo…). Vreme je lepše, kot je bilo napovedano, na robu (še) brezveterje.

Najprej malo pohajamo po sončnem robu in uživamo v razgledih + igranje s kužki ob spremljanju zaključnih skokov v Planici (kar omogočita prijazna mimoidoča sprehajalca iz Kopra), nato se odpravimo na Črni kal.

Na Turnu vnukinja in hčera malo pozirata,

malo (nevoščljivo) opazujemo plezalce, ki visijo po smereh…

Potem pa nazaj na Marčev hrib.

Noga me že boli, zato počivam na robu, medtem ko gresta obe po robu še naprej do Pojetovega starta (= Marčev hrib – Antena).

Vmes vnukinja še malo jezdi, ko srečata prijazen konjeniški par 🙂 .

Sam medtem “počivam” in proučujem vremensko situacijo na startu. Počasi se delajo bazice, veter pa je ob prihodu nazaj že pošteno narasel in občasno kar butne tudi do 9. Ampak to je predvsem termika, ki se kuha v hrastoveljskem kotlu in udari po robu gor. Malo cincam; Črnotiče zadaj nič vetra – 1,2/2,8 J, Slavnik mrtev nič ne javlja…, proti Slavniku in Buzetu pa ratujejo vedno bolj goste in temne baze…

Ko prideta obe punci nazaj, se že pripravljam. V drugem poskusu (ob hčerini in vnučkini asistenci) na ravnem robu dvignem padalo hrbtno in po obratu stopim v zrak, pa me meter naprej tako spusti, da skoraj pohodim grmovje spodaj, nad progo, preden speljem. Razen nekaj butanja na polno curim, potem le dobim nek steber in malo pridobim nazaj (do višine roba). Ob samem grebenu pa ne drži nič in spet polno zacurim. Ko sem že kar nizek, se zapeljem ven proti standardnemu travniku pod staro glavno cesto in nad cesto v Podpeč, pa me tako na hitro spusti, da ne pridem do tja….

Ampak vsaj pristal sem idealno na majhnem travniku, če že jadral nisem.

Še preden pospravim in pridem do ceste, je LC že spodaj…

Pa še filmček današnjega izleta

Danes tudi veliko JZ in vse kislo, kot da se bo ravnokar ulilo. Najprej cincam, potem pa se odpeljem v Kižlovko, saj mi je primarna terapija odpadla in moram vsaj nekaj storiti zase 🙂 .

Ko se ustavim v dolinici, vse pokrito in temno in celo rahlo, rahlo rosi. Vendar je na poti gor brez kapljic in tudi trava je (še) suha. Piha pa enakomerno po griču gor generalni veter, kar je tukaj neobičajno.

Postavim, dvignem hrbtno na prvi poteg in po obratu stopim v zrak. Pa je tega vetra v zraku še kar nekaj, saj me nekajkrat zagunca in dvigne, preden pristanem na kolovozu.

Na poti iz doline pa že rahlo dežuje… Kot v dobrih starih časih 😉 .

Zadnje dni je bilo nekaj dežja ali močnega vetra in tudi oboje hkrati in mi ni bilo treba nikamor (nič me ne priganja 🙂 , še Erzo ne).

Danes pa imam že zadosti čakanja na boljši jutri in grem (vsaj) v Kižlovko.

Termika že dela svoje in na poti je kar čutiti nekaj vetra lepo po hribu gor (pa še enakomerno pihlja). Takoj, ko postavim, potegnem, ga po šolsko spravim nad sebe in po obratu samo stopim v zrak.

Lepo drži (presenetljivo mirno) vse do kolovoza.

Danes je pa napovedanega res veliko JZ vetra in smo že včeraj rekli, da pavziramo. Ampak ker je sonček in lep pomladanski dan, se vseeno odločim, da grem pogledati v Kižlovko.

Veter je tudi po dnu dolinice, je pa v idealni smeri, gor po griču. Komaj se privlečem gor na start (pomladanska utrujenost (?), danes so zjutraj napovedali neugoden vremenski vpliv na počutje,… zvezde so sigurno vse narobe razporejene,… inkriminirana noga me boli že od jutra … pa še star sem za povrh – vse se je zložilo na kup… 😉 ) kjer pa piha neobičajno močno (ampak ne ruva dreves…), še vedno idealno gor.

Na grobo raztegnem in se vpnem in v prvem potegu naredim zidek in idealno dvignem padalo. Po obratu stopim v zrak. Na prelomu pa me nabije gor in zgunca, komaj kaj spusti naprej, potem spusti direkt dol skoraj do podna, da nad tlemi speljem proti kolovozu kjer stopim na tla, padalo pa v sunku vrže na stran…

Ni bilo prijetno, saj bi v takem težko pazil na nogo, če ne bi bil zaključek (skoraj) idealen.

Spet je danes napovedan dober dan z zmernim JZ. Pa postaje že zgodaj kažejo kar nekaj vetra. Milan skliče zbor za Kovk ob 10.30.

Na Vrhniki se naložijo Mojca, Dušan in Milče k meni v LCja (da ne bom pešačil na start) in dol. Ko že peljemo na start, dobimo obvestilo, da je na Kovku zmajarska tekma. Nobenemu ni preveč za v to druščino/gužvo, pa še veter postopoma kar narašča (že blizu 10).

Kraševci gredo na Slavnik (mi razmišljamo, če se prestavimo na Vremščico, Lijak nikogar prav ne mika…) in smo zmenjeni. V Kozino (kjer se lovimo na obvozih) in direkt gor in prav na štart.

Piha kar močno (in sunkovito), namerimo max cca 9m/s sunkov. Pridejo Rajko, Marko in Nevidni in takoj začnejo postavljati. Veter je že precej z desne (Z, že SZ) in Marko (ki potegne prvi) se prav počasi prebija ven, stran od startnega pobočje. Tam nad prelomom pa dobi močno dviganje in je hitro nad nami.

Drugi je Peter in potem še Rajko. Od naših sem prvi naštiman, saj sem deležen kompletne podpore od preostalih treh (hvala Mojca in Dušan in Milan za postavljanje padala…, čeprav jih, resnici na ljubo, malo tudi zanimam kot dodatna sonda 🙂 ). Tik pred mojim startom pride še celotna familija Caffou (tamala kraljica seveda v kengurujčku na mamici 🙂 ).

Ob zmanjšanem vetru lepo potegnem iz prve, po obratu pa kar previdno tacam še malo, preden me končno le ne odlepi od tal. In prav nizko nad terenom (kot je meni tu običajno) nazadnje le speljem, se počasi prebijam bolj v desno proti vetru, stran od travnika, dokler mi zunaj ne zagrabi.

Rinem v desno ob pobočju ob sunkih vetra (termičnih mehurčkih), dokler ne dobim nekaj bolj konkretnih dviganj. Nizko spodaj je Rajko, ki se bori in ga že skoraj odpišem (“niti do Prešnice ne bo prišel…”), medtem ko sam v butanju počasi rinem nad grebenom do Prešnice in naprej skoraj do AC. Obrnem in nazaj, sprva nizek mimo Rajka, ki se je čudežno rešil, potem pa spet v razrukanih dviganjih nazaj proti startu.

Vmes vidim LCja, ki prav počasi pelje dol po makadamu in glede na ostale v zraku, mi je jasno, da se je Mojca odpovedala letenju. Na zadnjem pobočju proti vrhu Slavnika me v zanosu močno dvigne do 1200 nad start in višino vrha. Še malo naprej od starta in obrat nazaj.

Drugo rundo grem bolj zunaj, pa še bolje drži kot prej, vse do Prešnice in proti AC, kjer obrnem in nazaj nad pristanek, saj je 1 ura že napolnjena (in počasi imam zadosti). Pa nad tlemi še kar drži, da moram še nekaj minut pristajatii na uradni pristanek.

Ko začnem pospravljati, pripelje Mojca (hvala Mojca za logistiko). Čez nekaj časa pristane Rajko (ki ima tudi zadosti).

Malo se “sončimo” in modrujemo, da pristane še Marko, medtem ko je Nevidni toplandal in rešil svoj avto.

Naslednji je na tleh Dušan.

Marko in Rajko se odpeljeta proti Kozini, ko mi še vedno čakamo Milčeta, da se končno naveliča in pristane (je lovil dve uri 🙂 ).

Končno tudi mi pospravimo in se zapeljemo v Kozino na zaključno druženje.