Danes podobno kot včeraj: zjutraj rahla inverzija do 800, spodaj kar nekaj, višje Z, JZ, še dosti višje pa sonce. Spet počakam, da to dotično sonce malo pogreje, preden se zapeljem v Kižlovko.

Po levi se mimo koruze odpravim na Staro, pa me že po nekaj korakih na ravnem travniku špikne nad levim gležnjem (si kaj pretegnem, me uščipne živec,… ???), da se moram kar ustaviti in komaj nadaljujem ter s težavo prišepam na griček. Tu pa bolečina poneha (le rahlo jo še čutim) in takoj postavim (preden si bolečina premisli).

Ker piha enakomerno rahlo gor po pobočju (idealno), takoj potegnem hrbtno in speljem po obratu po dveh korakih. Lepo drži, drži, vendar malo manj kot včeraj.

Ko iz rose v senci naberem padalo, pa spet bolečina, da komaj prišepam do LCja. Pa naj kdo reče da letenje ni zdravilno, oziroma da Kižlovka ni pravi rehabilitacijski center za letalce 🙂 …

Ko sonce že pogreje Kižlovko (inverzija na 600, spodaj še SV, zgoraj JZ), se zapeljeva v dolinico s sekundantko. Levo od koruze na Staro lokacijo, kjer piha lepo gor. Padalo razgrnjeno še preden sem v tangicah.

Hrbtno dvignem in padalo, ki kar skoči gor in me takoj vzame. Zunaj pa še malo dvigne in drži, drži, drži še daleč čez kolovoz. Padalo pade na tla šele proti koncu spodnjega travnika.

Rekord Kižlovke 🙂 .

Za zaresno letenje se dogovorimo za Slivnico. Vendar za najbolj zgodaj (12h) forsira Pojetov Jože, ki prepriča še Milana in gresta tja čez Rakitno. Druga skupina (Suša, Slejkotova Tom in Urša) pa skozi zastoje v Ceknico, kjer čaka Mega in peš gor.

Sam se dogovorim z Jeanom, da mu pripeljem na Slivnico tandem klienta iz LJU. In ker so zastoji od J AC pa vse do Unca, se tudi midva zapeljeva čez Rakitno, kar nama vzame dodatno uro (po AC bi pa zastoji vzeli 2h).

Ko se pripeljeva na Pumpo, me pričakata Emil in Sašo, ki sta po razburkanem letenju že na tleh.

Jean je šel pobrati tudi Jožeta in Milana, ki sta bila tudi že splaknjena nekje pri Martinjaku.

Ko pridejo na Petrol, je tudi Mega po H&F na tleh.

Le Suša in Tom sta pobrala v višave in se odpeljala na Vrhniko.

Z Emilom naloživa v najina avta vse prisotne in gor (itak je treba rešiti avte z vrha, Mega pa je zraven za šoferja LCja).

Na startu piha idealno (rahlo močno) gor. Ker pa koprena vedno bolj zapira nebo, kar nekaj cincamo. Pa Jože (ki “danes ne bo več letel”, saj je vesel, da je “preživel” razmetavanje in zapiranje padala) postavi in se odlifta v vedno močnejšem Z s spodnjega platoja.

Potem se postavi tudi tandemist Jean s klientom Galom (sinom mojega nekdanjega sodelavca še iz časov IJS, kot sem zvedel med odisejado iz LJU) in ob pomoči Mega in Saša čakata na pravi trenutek. Ko ta končno pride, v tretjem poskusu odletita in se počasi čez ves greben in Cerknico odpeljeta na pristanek.

Veter gor se sicer malo popravi, pa spet pojača in ostali samo še odpeljemo avte dol in razlaz.

Ker je zgodaj zjutraj še vse pokrito in imam primarno terapijo tudi zgodaj, se odpeljem v KiIžlovko šele po njej, ko sonce že na polno prbija v dolino (sicer SV, inverzija na 600). Temu primerno je že nekaj vetra po dolini sem in tja.

Vendar na Stari lokaciji vetrič pihne lepo po hribu gor (kot že dolgo ne). Ko hrbtno potegnem padalo, kar skoči gor in po obratu me takoj vzame. Najprej me po prelomu celo nekaj dvigne, potem pa spusti kar na hitro, tako da pridem le do kolovoza.

Potem se začnem dogovarjati za zaresno letenje. Eni so šli že pred mojo primarno in sekundarno zasedenostjo na Smuk, drugi se dogovarjajo za Zavrh. Tretji pa vabijo na Planino na popoldansko Grmado. In se odločim za to varianto, ki mi je, kljub daljši vožnji in neugodnemu startu, bolj simpatična (saj se pripeljemo na start 🙂 ).

Seveda je spet zastoj na AC na Kozarjah, kar mi vzame dodatnih 20min in sem pri Balah šele okoli 15h. Mega že čaka, Jean pride malo kasneje. K Megu v avto in gor. Med potjo vidimo padalca v zraku, na startu pa Emilov avto, lastnik pa visoko nad nami vrti pod bazami.

Takoj se začnemo pripravljati ob občasnih močnejših sunkih vetra, ki piha idealno po startu gor (JV). Od spodaj pripešačita še Kurnikova Ana in Jure, H je za njima, zdaj pa še F. Nekaj kasneje pridejo pa še napovedani Idrci.

Prvi v luft Jean. Mega mi raztegne padalo, tako da potegnem takoj, ko se zbašem v težko opremo (in zaradi “naglice” še pozabim vklopiti FM in sledenje na telefonu…). Lepo dvignem, po obratu pa me kar sredi koraka dvigne s tal in odlifta nad greben.

Najprej drajsam okoli starta sem in tja, občasno malo podaljšam na eno ali drugo stran okoli roba, da se počasi polni ura. Ko grem bolj ven pred start, pa dviganja kar zmanjka in postane tudi malo zgonjeno, da se spet umaknem na greben. Ostali so razsuti okoli po nebu, bolj zadaj in tudi daleč spredaj.

Ko se približuje polna ura se zapeljem ven, dokler bo šlo, preden pristanem. Pa začne zunaj še lepše dvigovati, da pridem čez polovico Planinskega polja s 1200 (sem mislil, da sem že pri AC 🙁 ), preden obrnem nazaj in še po kar nekaj vjuganja končno le pristanem na uradnem.

Idealno popoldansko jadranje na dinamiki (in tudi nekaj termike…). Mega pristane zraven mene nekaj minut za mano.

Emil pa pripešači, ko se spravljava proti LCju.

Jean se javi izpod Strmice, kjer ga poberemo na poti gor rešiti avte.

Ana in Jure sta pristala pri pokopališču ob sojem avtu.

Ko pridemo gor, Mlakarjev Miha ravno zlaga po toplandu.

Lapajnetov Borut pa je tudi že spodaj, na tleh.

Novakov Kristjan pa še drajsa po luftu, ko se ostali poslovimo.

Ponoči na veliko uliva do jutra, zato počakam, da se vse skupaj malo odcedi. Sondaža brez inverzije s konkretno burjo proti Primorski in SV čez osrednjo SLO.

Vevški dimi kar odklonjeni, kar mi že povzroči nekaj nervoze. V dolini kljub popolni pokritosti (kot da se bo ravno še enkrat ulilo) vleče po dolini dol. Na Stari pa z desne in dol. Razgrnem in čakam.

Dva neuspela hrbtna dviga s prekinitvijo po obratu, ko padalo kar odnese po svoje.

V tretje pa naprej. Padalo komaj zleze gor do preloma, potem pa me spusti, da nizko nad tlemi še do kolovoza ne pridem…