Ker imam nujne zemeljske obveznosti (zobar – popravilo na frišno zlomljenega zoba…) se ne morem udeležiti zbora pri ŠPH ob 13.40. Ko končam, se odpeljem v Horjul (saj je še vedno letalno), medtem ko so ostali že odleteli svoje. Nekateri tudi 2x.

Erzo je ves let pridno fotkal.

Za Zaklancem med svojo potjo poberem Jožeta po drugi rundi.

Jože Poje : Rišem, kot en geometer! [3.10.2022 15:56]

Pri ŠPH naju čaka Milan (po drugem letu…), ki gre z nama gor za šoferja (Jože pa po svoj avto, saj so ostali avti, ki so bili zgoraj, že rešeni).

Milan takoj odpelje LCja v dolino, Jože pa z mano na start Koreno, saj piha še vedno vetrček gor (čeprav postaja javlja SV in V…). Čeprav sem se naštimal v tangice z rezervo že pri ŠPH, mi Jože padalo raztegne še preden zalaufam FlyMe in zapnem jakno.

Malo čakava, saj trenutno ni vetrčka skoraj nič. Ko le spet malo bolj dahne gor padalo (Rook2 Klemen) zadovoljivo hrbtno dvignem in po obratu speljem. Ko pridem ven nad gmajno, me drži v levo pod Slevico, potem pa se mo vdre in se počasi odpeljem do ŠPH.

Stanje se vedno bolj normalizira… Jutranjo meglo raztopi sonček na modrem nebu. Počakam, da se situacija malo posuši, vendar se ob odhodu modro nebo že začne pokrivati. Z mano je sekundantka, ki se ne more načuditi visoki vodu na kolovozu, ki pa se je v bistvu že znižala na skoraj normalo in zbistrila.

Je pa še vse mokro, ko vsak po svoji strani (Alenka išče gobe 🙂 ) hodiva gor na Staro. Ko si natikam tangice, Alenka že (previdno) razgrne padalo. Vpnem se hrbtno, saj rahlo piha gor po griču.

Potegnem, padalo gre lepo gor, vendar je na desni majčkena kravatica. Kljub temu po obratu stabiliziram in speljem, kravatico sprostim in se v rahlem vetrcu zapeljem do kolovoza in še nekaj čez.

Padalo pa (kljub soncu) spet vso mokro od mokrote tal, ko ga tlačim v LCja

Zjutraj ni več dežja, je pa še vse mokro in sluzasto. Malo počakam in v Kižlovko. Više je veliko vetra, gradient dober, glede na zadnje dneve si obetam spet nestresno Kižlovko.

Potok upadel že za polovico, voda je skoraj bistra (dokler ne zapeljem v njo 🙂 ). Parkiram na koncu polja in počez na levo gor na Staro. Rook2 je dokaj suh, posušeno blato od včerajšnje luže se odlušči že v LCju in na poti gor, ko ga malo stresam. Previdno postavim. Hlad prihaja ciklično z ene ali druge, ali tretje strani, za kakšen trenutek sonce celo sramežljivo preluknja meglo/oblake in spet je vse pokrito in megličasto.

Potegnem hrbtno prvič ob hladu v vrat, pa padalo sicer gre gor, vendar je čisto ohlapno, kljub mojemu rikvercanju, zato prekinem. Naberem in ob drugem postavljanju je cota že bolj vlažna. Drugi hrbtni dvig podobno in cota je že dokaj vlažna ob ponovnem postavljanju.

Za tretje se vpnem naprej. Počakam na hlad v obraz in zalaufam in padalo le počasi spravim nad sebe. Pred prelomom me vzame in ob rahlem vetru me odnese do kolovoza.

Spet sesujem padalo direkt na blato kolovoza (ampak vsaj ne v lužo…).

Pa je bilo daneč več problemov, kot včeraj in kot sem pričakoval…

Včeraj in ponoči je napoved obetala podobno deževen dan, kot včeraj (in še ob 5h zjutraj). Ob 6h še vedno dežuje in tudi Erzo zaradi dežja Telegram-sko odpove načrtovani zbor ob 6h. Ker imam primarno terapijo ob 9h, potem pa še LC servis bom torej reševal situacijo kasneje (in sem že nervozen, saj PP in Aladin kažeta močen dež za ves dan)…

Vdam se v usodo, ko ob 7h prileti na Telegram Erzovo obvestilo, da se dež umika in da je akcija ob 7.35 pri ŠPH… Sprotna radarska to res potrjuje in takoj se spravim v svojo akcijo (bom pač odpovedal primarno terapijo..).

Ko speljem, še čisto rahlo rosi, v Sostrem so šipe že suhe. Pred hudournikom se ne obotavljam (vodostaj ni višji kot včeraj, torej gasa…) in samo zapeljem v potok. Parkiram pod hribom v močvirje in s presušenim Rookom2 počez čez pobočje in gor na Staro. Res, da je vse blatno in max mokro, ampak dežuje pa ne.

Postavim previdno, da se cota čim manj navlaži, se hrbtno vpnem (rahel hlad v tilnik) in potegnem. Suha cota kar skoči gor, po obratu pa takoj speljem in se po hladnem putru zapeljem v dolinico. Počofotam ob pristanku in sesujem padalo … direkt v blaten potoček na kolovozu…

Naberem in v LCja, kjer prestavim/odložim primarno terapijo za 1/2 h in je vse za naprej OK in dan je rešen 🙂 …

Danes ponoči sem bolj malo spal. Včeraj, po uspešno opravljeni sekundarni terapiji v Kižlovki, že na poti domov in potem z majhnim presledkom ves dan dež v obrokih. In tudi ponoči je vsake toliko LJU zalila kakšna ploha. Za danes pa celodnevni napovedan dež brez presledkov.

Tako se zjutraj (ob škrebljanju) dokončno zbudim že pred 5h in vsake toliko preverjam, če je dež “ponehal”. Ko se mi okoli 7.30 zdi, da malo manj dežuje, hitro v LCja in proti Sostru. Pa me že na pol poti obrne res močna ploha. Kakšno uro in pol vedrim v bifeju na kavici ob močnem dežju s kakšnimi redkimi ošibitvami (ampak ne, da bi kaj prenehalo). Potem se odločim, da grem v Kižlovko in raje tam vedrim.

Lažje načrtovano, kot izpeljano. Ko odvijem na levo proti kolovozu v dolinico – groza: hudournik je zalil kolovoz do roba in na novo narejeni kanali potoka ne morejo požirati vse vode (opozorila Arso o naraslih hudournikih in možnih prelivanjih in zalitjih in poplavah mene seveda ne zadevajo…). Obupan čakam in ne upam zapeljati v potok, medtem ko ploha tolče po strehi.

Pokličem na Toyoto in po nekaj prevezavah dobim nekoga, ki je pripravljen govoriti z mano o mojem problemu: “Ja ampak gospod, to kar vi vidite v filmih, kako ljudje vozijo z LCji čez reke, to niso serijski modeli. To imajo ekstra zadihtana vrata in šnorkl za zajemanje zraka v višini kabine… če je voda čez pragove, ne bo šlo, bo voda prišla v kabino…”. Zanima me samo, na kateri višini motor zajema zrak. Ko po posvetovanju dobim odgovor, da nekje na višini sredine blatnika (cca 1m ??, si mislim), se na hitro poslovim in počasi zapeljem v strugo (po kateri nosi tudi veje in ostalo navlako). Motor ne crkne in počasi rinem naprej proti toku. Vidim, da LC kot plug nariva prihajajočo vodo pred sabo. Skozi vrata zaenkrat voda ne vdira. Vsake toliko počakam, da val, ki ga plužim pred sabo, odteče pod mene. In končno pririnem do klančka iz potoka in po kolovozu malo gor in ven na travnik.

Travnato dno dolinice ni več močvirje, ampak v bistvu že travnato jezero (take moče tu v 2 letih še nisem doživel…). Zapeljem tik pod hrib in se poskušam pomiriti (o poti nazaj in možnem naraščanju hudournika zdaj ne bom razmišljal…).

Cca 1h čakam v plohi, ki ciklično jača in jenjuje. Zmanšanja trajajo cca 5 min, jačanja med 5 in 15 min. Vmes si nataknem tangice in pripravim vrečo z M24 (doslej uporabljen v dežju 2x me še ni izdal). Ob enem takem zmanjšanju vzamem vrečo in “hitro” gor proti Stari. Vmes pride spet ploha in plazim se po robu gozda pod drevesi, ki vsaj malo porazdelijo zalivanje. Ob gozdu na vrh pod drevesa zadnjega roba travnika.

Vedrim in še 2x preverim cikle jačanja in šibenja padavin. Ob začetku zmanjševanja veter občutno potegne po pobočju dol, ob minimumu ga ni (na srečo) nič. Ko začne ploha šibeti, hitro odčofotam po blatnem travniku dol na Staro. In res pada vedno manj.

Razgrnem M24 po blatni travi – še vedno le rahlo pada. Potem pa joj – na eno strani so štrikci malo zapleteni in moram reševati. Minimum je mimo in začne močneje škrebljati po padalu. Samo nobene panike… Razvozljam in se vpnem za naprej. Škrebljanje je še močnejše in s čelade mi teče za vrat in po telesu. Vetra zdajle ni nič… Samo eno šanso imam…

Zalaufam naprej in čutim, da gre padalo gor. Vendar ne zleze nad mene in desna stran nekam čudno vleče. Potem M24 le pride nad mene in ga začutim in se vržem čez prelom… in speljem. Najprej močno dol, potem me iz loka celo rahlo dvigne in mirno skozi dež naprej do konca polja, kjer stopim na tla (saj sem bil res nizek).

Naberem padalo od katerega teče voda in odčofotam po travnatem jezeru do kolovoza in potem po njem nazaj pod hrib v LCja.

Zdaj začnem razmišljati o poti ven iz doline. Spomnim se, da bi lahko zadevo dokumentiral in malo posnamem. In potem z LCjem na začetek travnika in skozi gozdiček dol v korito hudournika…

Ko se vozim domov, premočen do kože, z M24 na sedežu zraven mene, pod katerim se dela luža (ampak vrata niso spustila potoka v kabino 🙂 ), se sprašujem, če bi le počasi zaključil serijo Kižlovka…

Povzetek današnjega dne: ko misliš, da stvari ne morejo biti slabše, kot si jih enkrat doživel, se izkaže, da so vedno še lahko…