Ker že 2 dneva nisem bil nikjer v zraku, za danes pa imam popoldne zemeljske obveznosti (pa še velika možnost dežja je), se odločim vsaj za skokec v Kižlovki.

Čeprav je na nebu vse kilavo, ob odhodu zgleda še obetavno (ni močnega SV), na poti tja pa že kaplja.

V dolinici sedim v LCju in čakam, da kapljanje poneha, saj radarska slika kaže, da bo to kmalu čez. Stara lokacija na vrhu pokošena (in počiščena) v nulo, ostalo v dolinici v 1,5m visoki travnati divjini (le polje na sveže pobranano).

Po pol ure je res samo še nekaj rosenja in se spravim gor. Postavim in čakam, pa ves čas piha od zadaj (moči od rahlega svaljkanja padala od zadaj, do nežnega diha dol). Čakam in študiram cikle in potem v (skoraj) nuli potegnem hrbtno, pa cote ne spravim gor. Postavim in še enkrat. V tretje potegnem naprej. In v četrto, peto, šesto…

Potem grem enkrat prav na vrh pod rob gozda, kjer gozd zapira ta vetrič dol. Postavim in celo dahne gor po pobočju in mi po nekaj korakih sesuje padalo na stran in naprej (to je bil le nek rotorček…). Spet postavim spodaj na glavi in še nekajkrat neuspešno poskušam pod različnimi koti in si vsakokrat rečem, da je zadnjič. Potem začne kapljati. Obljubim si še zadnji poskus.

In tako tudi naslednjič, ob vse bolj vlažni/mokri coti, ki gre vse teže gor s tal, pa če poskušam naprej ali hrbtno. Potem pa enkrat dočakam nulo in potegnem hrbtno in cota gre nad mene, da po obratu le dovolj obremenim, da speljem. In pociljam kar nad polje, da ne bom oral po visoki travi. In presenetljivo lepo pristanem na koncu pobrananega polja po skoraj 2 urah neštetih poskusov (lahko pa rečem, da sem groundhandlal 🙂 )…

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije