Danes prečudovit dan z modrim nebom S od LJU že od jutra (in dopoldne obilico JZ vetra, dvojno inverzijo na 600 in 1300) in … oblačno in megleno v JZ smeri od LJU. Razmišljam spet o H&F, pa me pokliče Delux za letenje. Kmalu sva dogovorjena na pristanku pod Ambrožem. Drugih kandidatov ni…
Sprva sva, zaradi močnega Z, celo SZ vetra v višavah, razmišljala le o Grajcu, ko pa se okoli 13h dobiva na pristanku, tistega močnega vetra ni več. In se z LCjem zapeljeva na Zg.poseko.
Po poseki pihlja rahlo gor, na momente bolj, ali manj. Postaviva (jaz Arribo3 in tangice). Moj prvi hrbtni dvig je neuspešen s sesutjem padala na stran, potem ga na vetrčku kar sam namestin in v drugo speljem.
Pred startom in v okolici nekaj inverznih mehurjev, da celo malo popiska, potem se zapeljem nad Grajca kjer v rahlem curjenju malo podrajsam in pristanem.
Zoranov let
Deluxa vidim visokega nad Dvorskim hribom na drugi strani, potem mi izgine. Nenadoma pokliče Erzo, da naj ga počakava za prevoz gor, ker da bo kmalu pristal (v dopoldanskem dogovarjanju ga Ambrož ali Grajc nista zanimala !?)…
Malo kasneje pokliče Boris iz Preddvora.
Borisov let
Sky Rider : Pobeg k prelepemu jezeru. [19.12.2025 14:40]
Erzo pristane, ko se z Elektrikom odpeljem po Borisa.
Erzov let
Na povratku ga pobereva in odpeljeva do Ambrožarja (je odletel neko novo (?) lokacijo) in naprej gor po LCja.
In potem saga vožnje domov, saj so zadnje dneve zastoji v tem terminu neznosni…
Zjutraj v LJU še ostanki dežja in megle se sluzasto vlečejo. Potem J od LJU vse ostane v meglah (večinoma do podna), Gorenjska pa se proti poldnevu začne mestoma pucati. Ko okoli Preddvora posije sonček in se pokažejo zaplate modrine (in tudi u Fužinama se zasveti), se hitro zbašem v LCja in proti Gorenjski.
Najprej imam namen proti Potoški (spet !), pa si v Preddvoru premislim in bom raje poskušal kakšen projekt… Prvi je Možjanca (desno nad Preddvorom), ki sem si ga že pred kratkim ogledal.
Parkiram na kolovozu, vzamem robo in sem v minutki na startu. Sonček, piha idealno, rahlo po pobočju gor. Arribo3 postavim v mokro in blatno (vendar lepo pokošeno) travnato pobočje (ki je kar strmo), vse preverim, potegnem hrbtno in se v širokem loku zapeljem proti grapi s travnatim pristankom. Ko sem dovolj nizko, ostro obrnem in pristanem po izohipsi pobočja v dnu dolinice.
Zoranov 1.novnov
Pospravim, raztegnem palice in peš po hudi travnati strmini gor do LCja, saj je po kolovozu naokoli bistveno dlje. Vesel kot radio 1.novnov danes.
Z LCjem kar naprej po gozdni cesti proti Štefanji gori. Nekaj časa vozim skozi gozd, potem se odprejo travniki planote. Malo se razgledam in na telefonu najdem približno lokacijo, kjer je pri vikendu odletel Erzo pred skoraj 2 leti.
Po dokaj položnih pobočjih odpešačim gor proti vikendu, ki pa se izkaže, da ni pravi in moram še na levo okoli vogala in malo višje. Končno sem na pravem startu. Postavim v lepem sončku (in blatni travi). Pihlja idealno po griču gor, čeprav rahlo.
Potegnem hrbtno in po obratu res zalaufam, da na položnem travniku speljem. Letim tik nad travo (in imam občutek, da bom zdaj, zdaj podrajsal po riti. Ko se približa terasa s kolovozom, pa rahlo potegnem komande, da zafleram tik nad robom čez… Še nad eno teraso podobno, potem pa je kakšen m več višine do pristanka.
Zoranov 2.novnov
Prvič v življenju imam zares občutek, kaj pomeni flerati tik ob pobočju… noro 😁😍. 2.novnov. 😊
Samo zbašem robo rifuzo v LCja in se zapeljem naprej do vasi in na stranski odcep. Še malo višje v pobočje, kjer ravno pripravljajo cestico/infrastrukturo za nekaj novogradenj. Zdaj pustim rezervo in odvečno robo v LCju in kar z nabranim padalom (in brez palic) po travnatem pobočju cikcak gor no vrha, na start kjer je Erzo odletel pred 5 leti.
Sonce že zahaja, a zadnji žarki še sijejo po pobočju tu zgoraj. Šibek vetrič rahlo po pobočju gor. Hitro sem naštiman in še tretjič potegnem hrbtno. Po obratu me še pred teraso vzame in letim v ravni črti v senco. Spet me proti koncu drži tik nad tlemi še precej dlje, kot sem pričakoval in čez zadnjo travnato glavo preletim spet zgolj z rahlim potegom komand (zafleram čez 😁).
Zoranov 3.novnov
3.novnov danes. V hladu pospravim in odpešačim gor po LCja.
Danes pa se napovedano poslabšanje uresniči. Nikjer v SLO ni več sonca, sondaža obupna, iz LJU proti Gorenjski še vedno megla, J, JZ tendenca vetra, ki je zjutraj kar močen.
Vsak od (redkih) letalnih potrebnežev se odloči za drugam. Ker vidim samo metanje dol s hriba se odločim za Slivnico (kjer bo večja višinska razlika, kot na Strmci, za Kovk pa se mi ob takem vremenu in šibkemu vetru zdi predaleč…).
Škoberneta po telefonu ujamem sredi tavanja po južno SLO startih in se hitro preusmeri v Cerknico. Na Petrolu se dobiva nekaj po 12h in z njegovim avtom gor.
Na startu piha idealno po pobočju direkt gor, kot že dolgo ne (4,5/7,5 JZ vse temno oblačno pokrito, start pa suh kljub sluzastemu vtisu dneva). Hitro sva pripravljena, potegnem hrbtno, zadržim padalo nad sabo in preverim (tudi Tomaž se strinja, da je vse ok 🙂 )… in se odpeljem.
Rahlo dviganje na vetru pred kočo, da lahko nekajkrat pojadram sem in tja pred startom in odleti še Tomaž. Potem pa po nekaj osmičerjenja počasi odpeljeva na pristanek.
Zoranov let
Tomažev let
Z LCjem od zadaj do prvega makadamskega ovinka, kjer parkirava (direktna cesta do cerkniškega parkinga za Slivnico je zaprta). Tomaž preizkusi mojo E-podporo, potem se opremim sam in z odhodom ob 13.55 (seveda brez opreme) odhodiva najprej pot do grebena (blatno in spolzko) in naprej po promenadi do koče in ob 15:03 prideva do Tomaževega avta 😊.
Megla v osrednji SLO še kar vztraja, čeprav je veter že obrnjen na JZ od včeraj. Danes dopoldne v (še) sončni Vipavski hitro narašča in cele množice se dogovarjajo za napad na Vipavsko. Tudi naši, ki morajo z Vrhnike že ob 10.30 (je pa res, da je za popoldne napovedano pokrivanje, inverzija je pa po vsej SLO res enormna…).
Tisti, ki imamo tudi razne zemeljske obveze (npr.službo, ali terapijo ali …) ne moremo tako zgodaj in se ob 11.45 zberemo na šodru za Petrolom: Mojca in Meta, Slavka, Delux. Zbašejo se k meni v LCja in od zadaj na Kovk v prešernem razpoloženju.
Ko smo štartali z Vrhnike, so bili sunki tudi čez 10, ob prihodu toplo in (še) krasno sonce in sunki ne več kot 7. Idealno. Razen inverzije, ki naredi vso dolino beličasto, da se ponekod komaj vidi do tal. Trenutno smo sami in takoj postavimo. V luft Moca, Delux, jaz in na koncu še Slavka (ki je po dolgem času v teh krajih).
V zraku je inverziji in soncu in generalnemu JZ primerno: razgibano (=razgonjeno). V sunkovitih in močnih dviganjih (in zgubljanjih) do Hublja in še malo naprej. Ker se nekaj predhodnikov vrača s Predmeje dokaj nizko in pričakujem podobno nadaljevanje, posnemam Mojco in obrnem in podobno guncajoče (pa tudi z nekaj močnimi in lepimi pobiranji) nazaj do starta.
Potem še malo tam okoli nabiram in vrtim in iščem, saj se mi proti Hublju ne da še enkrat. Ko naberem skoraj do 1200 in se že bliža polna ura, se samo zapeljem v belino proti Vipavi, mičkeno podrajsam na Plazu in potegnem naprej ven dokler gre.
Zoranov let
Mojca je naredila še eno rundo proti Hublju in pristala blizu mene.
Mojčin let
Kmalu prideta z Meto po mene, da se odpeljemo nazaj v Vipavo po Slavko.
Ker sem včeraj tako lepo hodil (in danes zjutraj sploh nimam musklfibra), sem odločen, da bi šel danes še na spodnji start “Potoška gora malo nižje – na cesti”. Jata se dogovarja za Primorsko (dan je sicer spet copy/paste prejšnjih, kar se tiče megle, le šibek veter danes obrne na J, JZ smeri).
Baterije sem čez noč napolnil, E-podpora je zjutraj pripravljena… Ko se odpeljem od doma, še Slavka potrdi soudeležbo (ona bi sicer šla na višje hribe, pa Zaplata je tam blizu, bo še vidla,…) in jo mimogrede snamem doma v Šentvidu.
Po megli do Preddvora in šele nad Potočami izplavava iz nje na sonce. Danes je megla višja, kot včeraj , ampak pristajalni travnik se koplje v soncu (in dehteči gnojnici). LCja pred rampo nad travnikom naslonim ob cesto kakšno uro prej, kot včeraj (okoli 12h).
Montiram si E-podporo (Slavka zavija z očmi…) in odpešačiva po cesti. Sam imam občutek, da hodim zgledno (čeprav mi gre bolj počasi, kot včeraj – sedaj le malo čutim včerajšnje noge…), vendar Slavka kmalu (soglasno) zdivja naprej, saj bo ona šla odletet na vrh Potoške (ali pa celo naokoli čez Javorov vrh na Zaplato…).
Hodim, kot včeraj, po strmi varianti in se na stiku z zadnjim ovinkom ceste na Sv.Jakoba obrnem na vodoravni odcep prečne ceste proti pogorišču. Vendar se po nekaj minutah z nje ne usmerim gor v strmino (ki vodi proti vrhu Potoške ali do mojega včerajšnjega starta Pogorišče) ampak nadaljujem naprej po njej. Cesta se vije okoli vedno bolj golega pobočja skoraj po izohipsi. Ko pridem končno do razcepa, sem na “startu”.
To je le bolj razširjen del ceste ob razcepu, dol pa odsekan rob z ostanki zgorenih in požaganih posledic požara. Slavka javi, da je na vrhu in da je pristajalni travnik spodaj še vedno v soncu nad meglenim morjem, ki pa se počasi dviga. Najprej hočem kar postaviti, pa pride mimo kar nekaj kolesarjev, zato počakam. Čeprav lepo piha po tem pomolu gor, pa je šibko in na obroke tudi popolno brezveterje. Hitro mi je jasno, da si v tako šibkih pogojih ne upam tvegati skoka čez rob. Slavka me spodbudi, naj pridem raje gor na vrh, kjer se sonči in so pogoji na zeleni travici starta idealni. Hitro sem za, sploh ker lahko kar nadaljujem po cesti naprej…
Ampak ta cesta se vleče in vijuga, čez nekaj časa že skozi gozdove vse naokoli, da rabim skoraj slabo uro (res pa sem že pošteno zmatran, saj se km nabirajo dosti hitreje, kot višinski metri… kljub E-podpori), dokler končno ne pridem iz gozda na vršne travnike ob idilični koči/vikendu (kamor se očitno po novem lahko pripelješ z avtom – če imaš ključ od rampe seveda….). Po nekaj korakih se pridružim skupinici pohodnikov, ki se nastavljajo soncu.
Slavka na hitro preizkusi moje E-čudo, potem pa mi raztegne Arribo3, medtem ko se pripravim in stlačim odvečno ropotijo v sedež. Piha idealno 2-3 meterčke, zato takoj dvignem padalček … in se odpeljem soncu naproti.
Zapeljem do Jakoba in nazaj in malo še zavjugam nad meglenim morjem kokrske doline, preden pristanem na s soncem obsijani gnojnici cca 20m od avta.
Zoranov let
Med pospravljanjem Slavka javi, da je pristala izven megle v Bašlju.
Slavkin let
Skozi meglo z LCjem do Mač, do kamor pripešači Slavka, preden pridem do nje. Potem pa greva še naprej v podporo Jožetu, ki na hribih nad Kališčem išče start na Mačenskem sedlu, ki pa nazadnje ni uporaben.
Midva ga že čakava na parkingu pod Lovrencem nad meglenim morjem, ko se prestavi na Bašeljsko sedlo, kjer pa končno uspe odleteti v večernem mraku. Vendar na koncu vseeno odleti v Mače, kjer nekje baje vidi celo tla.
Jožetov let
Zapeljeva tja in ga v soju žarometov odpeljeva po njegov avto visoko gor v gozdu, kamor se naj ne bi vozilo… in nazaj dol v meglo proti domu.
