Po nekaj slabih in vetrovnih dnevih (dež, celo nizko sneg – Ledeni možje…) danes umiritev brez padavin z malo vetra, dobro termiko in odlično sondažo, čeprav zaradi napovedane pokritosti ne pričakujem(o) preveč razmetavanjav luftu. Še najbolj me mika Kovk ali uživanje na Strmci, saj je pred Slivnico Notam.

Pa se Erzo hitro dogovori s Pojetom za 12.00 Vrhnika ->Slivnica (bolj detaljne razlage Notama pravijo, da ga danes okoli Slivnice baje ni…). Z Mojco se usklajujeva za kasneje (kamorkoli že), pa me Milanče spravi na obrate in sem še pred 12h na Vrhniki. K Pojetu se uspemo stlačiti (tako na tesnem smo, da je treba 2 flaškona Pojetovega vinčka prestaviti v ropotarnico…) Erzo, Milanče, Hribernikov Martin in jaz (po tihem računam, da bom priletel na Vrhniko, kjer me bo čakal LC…) in po AC dol in mimo Cerknice od zadaj gor… in na start.

Dokaj hladno je danes (ponekod okoli parkinga še nekaj snega/sodre od včeraj), ko začnemo postavljati; kljub močnemu soncu in beličasti modrini (kje je ta pokritost?). Takoj za nami pride še 2.grupa (Mega, Emil, Dušan, Cilenšek, Ščuka=Nevidni). Na momente pihne kar močno, lepo po startu gor (termika, 4-5/7-9).

Prvi v luft Poje, ki ga odlifta, pa Erzo, Nevidni, potem sem pa že jaz (in ostali za mano).

Okoli starta je prav živahno (v resnici zbutano, saj je termika očitno že močna in še ne stabilizirana – če sploh bo kaj bolje…) in je treba kar dobro držati padalo. Kljub temu me močna in neenakomerna dviganja kmalu pripeljejo do 2200 (tudi višje ni kaj dosti bolj umirjeno), ko se usmerim proti Borovnicii (nekaj baz v tisto smer je na cca 1800). Domišljavo si mislim, da danes pa res ne bo problem do Vrhnike, pa me -2,-3 hitro spravi na realna tla.

Nad Begunjami (še pred Špičko) me zbuta gor spet do 2000 (tiste baze tam okoli vlečejo kar močno), ampak dviganja sploh ne znam nacentrirati, … pa itak grem naprej, saj v bazo nočem.

Najprej hočem bolj levo proti Zavrhu, pa me začne spuščati z -3,5 pri Kožljeku (kaže mi, da vozim direkt v S, čeprav je hitrost okoli 30). Hitro sem nizko nad tlemi in v obupu zapeljem proti borovniškemu kotlu in se ustrašim, da še do doline ne pridem, saj mi vario tukaj rohni že -4,5… Zavijem bolj desno na pobočje Prižnice in nekako (z “normalnim” -1,5) pririnem do vogala pred zastavo, kjer pričakujem dviganja (saj vendar kaže ta S = dolinc iz Borovnice/Barja ). Pa naj se še toliko matram, razen nekaj piskov ob balončkih, generalno samo še odcurim na travnike spodaj.

Zoranov let

Med pospravljanjem gledam Štuseja, ki pride pod Prižnico v podobni situaciji, kot jaz malo prej, pa se kar grebe in vztraja in matra in… se spajsa nad greben, da uspe pristati na Rakitni (tako je, če si domačin in poznaš vsako luknijo).

Dušanov let

V dveh štopih sem na Vrhniki in z nekaj pešačenja pri LCju.

Milče je kruzal okoli Slivnice in tudi Emil se je vrnil v domače okolje.

Milanov let

Emilov let

Mojca (ki je prišla nekaj za nami z Meto) se je borila proti Blokam.

Mojčin let

Ostali pa v smeri V-SV, do kamor je pač kdo prišel…

Martinov let

Megov let

Erzov let

Jožetov let

Jože Poje : Najlepše pa je pobrat z 90 m nad tlemi, nad najlepšim mestom 😀. [13.5.2026 15:53]

Končno po dolgem času spet en (zaresen) novnov start.

Smo se že včeraj z Mojco in Meto pogovarjali, da bi šli v Posočje na Ozben nad Kobaridom (za nas še neodleteni start), če bo le vreme in veter taprav. Meni pa sploh velika želja, saj že dolgo, dolgo nisem letel v Posočju (po mojem nazadnje pred 8 leti, aprila 2018 !!!!).

In zjutraj napovedi res kažejo , da bo zmeren veter JZ smeri in brez ploh ali neviht v tistih krajih (na termiko raje pozabim(o) ). Mojca je z Meto seveda takoj za (pa ne prezgodaj zaradi pomladanske termike).

Ker ob jutranjem poizvedovanju o vetrovno vremenski situaciji v Kobaridu od Korenovega Jakoba izvem, da je cesta na Ozben prevozna po novem tudi za osebne avtomobile, se ob 11.30 na Vrhniki z Meto prestaviva Mojčin Porsche (Mojca uživa polagati idrske ovinke…) in gasa na Kalce, kjer se pridruži še Mega.

Skozi manjšo ploho v idrski dolini do modro osončene doline Soče, ko iz temačnih idrskih grap pri Tolminu pridemo na odprto. Nadaljujemo do Kobarida pod modrim nebom (občasne bele bazice). Ker je še zgodaj (okoli 14h) in ker postaja na Kobariškem Stolu neusmiljeno narašča v sunkih čez 10, se najprej ustavimo v prvem kampu Rut, kjer Mojca in Meta obujata spomine. Osvežimo se s hladno pijačo in opazujemo mimoleteče padalce (nekaj po Live, nekaj v živo).

Naslednji postanek je v Kobaridu pred zaprto trgovino Planika in potem v naslednjem kampu Koren. Ker Jakoba trenutno ni v kampu, ni več izgovorov za zavlačevanje in moramo naprej proti Drežnici, kjer zavijemo z glavne ceste na stransko proti Ozbenu.

Cesta je resda na (nekdanjih) kritičnih mestih betonirana, vendar Mojco vseeno boli srce, ko se vzpenjamo po mestoma kar razdrapanem makadamu. Končno smo na travničku za startom (Mojca si globoko oddahne) in skozi gozdiček gremo brez opreme na prelep start, kjer pa na momente še kar pošteno pihne (sunki na Stolu proti 15…).

Sončimo se in modrujemo in opravljamo osnovne življenske potrebe.

Vmes prideta dva (s Kobale v Kobaridu scurjena) padalca, ki se počasi pripravita in odletita med ustreznimi presledki termičnih sunkov. Sprva nekaj pobereta, potem nas glasen pok nad nami kar prestraši (očitno je enega pošteno zaklofalo).

Nekaj kasneje pa postopoma v močnem dolincu pristaneta ob Petrolu spodaj v Kobaridu.

Mi še nekaj časa modrujemo, dokler sunki na Stolu le malo upadejo (s 15,5 na 14), da se počasi tudi sami pripravimo.

Ob 16.45 gre v luft Mojca, jaz takoj za njo (ob sekundiranju Mete in Mega) in kot zadnji še Mega (kar nekaj časa kasneje, saj veter piha vedno bolj s strani).

Z Mojco hitro pobereva nad vrh Ozbena in kruzava sem in tja, čakajoča še na Mega. Razen redkih termičnih sunkov je jadranje prava poezija.

Pridruži se še Mega in je kmali pri naju in tudi nad nama. Malo še kruzamo sem in tja, potem Mega potegne kar zunaj po dolini v smeri Tolmina, midva pa za njim. Vse drži in le občasno malo zgubimo, pa hitro spet popravimo. Visoko nad kampom Gabrje mimo Kobale. Mega potegne naprej čez Tolmin proti Mostu, pa obrne nižji pri Podljubinju in zapelje nazaj proti uradnemu pristanku pod Kozlovim robom.

Tu pa še kar nekaj časa traja, preden se spravimo na tla (niže kot smo, bolj je razburkano).

Mojčin let

Zoranov let

Megov let

Še preden začnemo pospravljati, je Meta že pri nas. Potem pa še na zaključno druženje v Labrco z razgledom na Sočo (in s prehranjevanjem).

Po včerajšnjem opazovalnem vračanju v padalstvo danes upam(o) na konkretno letenje. Ker je veter obrnil na šibek V, JV, bo seveda Zavrh. Kar nekaj pokritosti s kumulusi, vendar manj, kot se je napovedovalo.

Poje skliče zbor za 13.30 pri Škorpijonu in pritrdi mu le Erzo, ostali se uskladimo za 2.zbor ob 14.15.

Na pristanku prestopiva k Mojci Emil in jaz, da med potjo naložimo še Meto z vnučkom. V drugem avtu Berto gosti še Milančeta in Slejkovo Uršo. Zgoraj na parkingu je že Štusov motorinček, na štartu pa nas ob občasnih močnejših sunkih (4-6/6-8) poleg njega pričakata še postavljajoča Kurnikova Ana in Jurij (Bergant objavi, da pride za nami na start).

Tudi sami začnemo postavljati. Pojeta vidimo nekje v višavah pod bazami nad Peklom, Erzo je spreminjajoč (nizek/visok) po grebenu proti Javorču.

Erzov let

Prva gresta v luft Jurij in Ana, potem pa Emil in jaz; ostali sledijo…

Čez kotel kar drži, pred vogalom spusti, vendar začnem za robom kar visok praskati z Emilom in Jurijem. Čeprav pridem nad greben, pa ne najdem(o) nekega konkretnega dviganja, zato čez nekaj časa odpeljem v curaži naprej nad Dol, kjer pa počasi dobim dviganje, ki je vedno lepše in močnejše (max 1050), dokler ne padem ven.

Visok naprej s popravki do Javorča, kjer obrnem in ob povratku večino varne višine izgubim. Nad Dolom sprva spet uspem pobrati (Ana se ravno rešuje iz nižin v višave), pa lepo pridobljeno hitro spet izgubim, ko se okolica zgosti s padalci, ki se jim je treba tudi izogibati…

Vedno nižji sem in po skoraj polni uri borbe pristanem.

Zoranov let

Berto že pospravlja, kmalu pristane tudi Jurij in postopoma še ostali.

Bertov let

Jurijev let

Jurij Kurnik : Praskanje… [8.5.2026 16:41]

Dušanov let

Milanov let

Primožev let

Anin let

Emilov let

Mojca je pristala pri Petrolu, da je lahko pri Meti prevzela svojega Porscheja.

Mojčin let

Le Poje pa se je odpeljal v daljave (do Razdrtega).

Jožetov let

Jože Poje : Večinoma sem se priplazil do Razdrtega. Naprej pa ne vetra, ne baz. [8.5.2026 16:46]

Prazniki, zemeljske obveznosti, slabo vreme, močan veter… kar nekaj dni je minilo od zadnjega letenja in ker bo danes baje nekaj manj JZ, bi mogoče le lahko kaj odleteli…

Ob 15.30 na Vrhniki naložim v LCja Mojco in na Unec do Mega, ki je danes brez avta. Vsi 3-je do Bal, kjer dočakamo Erza, da se še on preloži v LCja (tu pusti svojo ropotarnico) in na Strmco na štart.

Že znani modelar s svojega stolčka na soncu preganja svoj model v močnem (in hladnem) vetru. Ker so sunki zadnjo uro spet narasli na 10 in krošnje šumijo, malo modrujemo, poskušamo celo zamenjati vetrno vrečo (neuspešno) in na koncu obsedimo nazaj v LCju, ko nas že vse preveč zebe.

Občasno sunki upadejo, pa spet narastejo; najslabše pa je ker so okoli nas vse bolj temni oblaki (radarska kaže dež na Idrskem in vidimo dežno zaveso proti Ilirski). Erzo že hoče odpešačiti proti Petriču, ko začne verjeti, da veter upada… in se na hitro odloči in pripravi.

Ob trenutni luknji z manj vetra potegene in ga odlifta v višave pod mračno bazo, s tem, da naprej leze res zelo počasi. Kmalu je čez 1000 pred startom in v dviganju odjadra daleč zunaj mimo Špilnika proti Sv.Lovrencu. Nam trem, sedečim v LCju se situacija zdi res grda in nas postopoma vse mineva želja po letenju. Erzo pa v zraku pridno fotka.

Ko odjadra svoji dve etapi proti Lovrencu in se po 3.stranici vrne nad start (medtem sicer dežne celice počasi razpadejo in temne oblake tudi zamenja nekaj več svetlobe in celo sonca), 4.stranico podaljša okoli Petriča na Planinsko polje, dokler gre.

Erzov let

No in se lahko tudi mi odpeljemo. Do Bal, kjer Mojca prestopi v Erzov avto in ga gre pobrati, jaz pa odpeljem Mega domov…

Včeraj ogromno SV vetra/burje in smo letenje raje spustili, danes po napovedi nekaj manj. Sicer je ob standardnem SV spet super gradient in močna termika, tako da nihče zares ne verjame, da se bo dalo leteti (Aladin zelen čez ves dan).

No, meni se zdi, da bi proti koncu dneva mogoče šlo (do 14h so sunki na Zavrhu tudi 12) in z Mojco se dogovoriva za Škorpijon ob 16.00.

Ko se dobiva, sva sama. Mojca naloži mene in robo in potem še Meto doma in gor. Po popoldanskem sončku do starta, kjer šele občutimo redke sunke do 10. Z Mojco (skoraj) takoj začneva postavljati (ker so krave požrle naše vetrokaze, sva najprej uredila ta del infrastrukture; potrgane ograje nismo sanirali…).

Pa se javi tudi Milanče, da prihajata z Romanom, malo kasneje pa še GMS pride v živo po kolovozu.

Ker so sunki res še kar proti 10 (1,7/9,5 !!) Mojca kot prva kar trikrat (!!) ponovi start (jo z mesta dvigne s tal in vrže ob svet), preden jo odlifta s poseke. Malo pojadra na desno in nad višino starta čez vrh Trebelnika in naprej.

Potem poskuša GMS, pa je neuspešen, saj je sedaj “brezveterje”… Milče in Roman se že pripravljata, ko pravi trenutek izkoristim jaz in speljem iz prve in kar v dviganju čez kotel in čez Trebelnik. Na drugi strani začnem vrteti do čez 1000, saj tam dobim močno dviganje. Ko padem ven, potegnem naprej proti Dolu, kjer dobim naslednji močen steber čez 1100.

Hkrati vidim, da se z Javorča Mojca vrača skoraj po tleh, pa si vseeno izbori še nekaj “pritlehnega” jadranja.

Mojčin let

Sam pridem lepo visok nad Javorč (800+), po obratu pa se zabijem v veter in se tudi ves pritlehen borim nad Dolom še nekaj časa, preden se predam.

Zoranov let

Milče se je visok držal bolj stran od grebena, saj mu je bilo bližje kar (preveč) razgonjeno.

Milanov let

Roman in GSM sta ostala (v višavah) med Dolom in Trebelnikom in raje nista tvegala predaleč proti Javorču.

Romanov let

Rudijev let