Že tretji dan je slab (megle po nižinah ali višinah, danes SV in burja na Primorskem, vse sluzasto, v notranjosti vetra skoraj nič, pa še inverzija večja ali manjša…), ampak potreba je vedno večja, … po 2 neletalnih dnevih se že tresem…
Razmišljam o Zavrhu, če bi se odkril iz megle. Milanče budno spremlja situacijo skozi svoje domače okno, vendar ni sprememb in zgornji del grebena je ves čas v megli. Potem se oglasi Škobernetov Tomaž, da upa da se bo spucalo in gre v pešaka gor (H&F) in bo javil s starta situacijo. Ves sem na trnih. Milanče je o Zavrhu skeptičen (pa tudi sam ves na obratih) in začne razmišljati o Sv.Ani…
Jaz pa gledam postajo na Grmadi, ki že ves dopoldan kaže V, pa enakomernih 3-4/5-6, v naraščanju… Z Jeanom in Megom preverim, kako je videti v živo in oba dvomita, saj je nizka baza na Uncu in tudi iz Postojne Strmce ni videti… Medtem po uri čakanja na Zavrhu Tomaž odstopi in odpešači nazaj dol (H & 0F= – H), Milanče pa gre pogledati na Ančko.
Pa me Mega pokliče s poti v Logatec, da je Grmada odprta in je celo nekaj modrine naokoli. Takoj sem v LCju in gasa dol. Tomaž je tudi za nadaljnjo in že spodaj, skoraj pri pri avtu in bo prišel do Bal.
Pred Uncem je z AC sama megla v smeri Planinskega polja. Ko zapeljem čez Unico na polje, pa se vse odpre in start je popolnoma odkrit. Pri Balah postaja na startu kaže že okoli 6, po tleh pa je tudi kar nekaj (mrzlega) vetra. Pokličem Mega, ki bo tudi prišel.
Po 5/10 min sta oba pri Balah in se prevekslata v LCja… in gor. Še pod Strmco smo v totalni megli, ki je vso pot do Grmade bolj ali manj gosta. Ko zapeljem na koncu ceste na travnik, pa je še vedno vse v megli. Na gričku pred startom se ustavimo, saj smo še vedno v totalni megli na sluzasto mokri travi. Ampak proti robu pa se svetlika (še nikoli nismo bili tukaj v takih razmerah na poti na start…).
Vzamemo robo in na rob, kjer pa je vse spucano in se lepo vidi v dolino. Veter idealen, direkt po startu gor – sunki že okoli 7. Takoj postavimo. Zunaj pred startom nad poljem, malo pod višino starta, pa je sloj megle/nizkega oblaka (debeline morda 50m) ki prekriva vse polje proti ACi in ki jo kar hitro zanaša proti pobočju in se sproti razblinja pred pobočjem (še nikoli nisem videl česa podobnega).
Ker se bojim, da bo vse skupaj le prineslo na start, sem hitro pripravljen, medtem ko mi Mega raztegne Arribo3 (pa ura je tudi že pozna 16.15). Potegnem in me po obratu kar malo prestavlja sem in tja in nato odlifta z mesta v zrak.
Le počasi rinem naprej stran od pobočja in hočem priti vsaj toliko ven, da bom bolj brez skrbi , nočem pa v megleno morje. Umikam se mu v desno in počasi zgubljam višino. Zavijem nazaj v levo pred to plimo megle in še počasneje rinem v laminarc. Ko pridem na levo od starta do vogala, pa sem dovolj nizko, da sem že pod slojem megle. Veter je z nižino vedno močnejši, zato se samo še usmerim proti Balam na pristanek. Pa me val vetra tako spušča (celo -5) da sem v nekaj trenutkih prenizek za čez cesto in moram pristati kar na zgornjem travniku za skladovnicami drv… V močnem vetru v nastajajočem mraku komaj ukrotim padalo, ki je popolnoma premočeno od vlage v zraku (in na travnikih zgoraj in tu spodaj…).
Zoranov let
Tomaž se je odločil, da je zanj veter premočan, Mega pa je poskušal odleteti takoj za mano, pa se mu je ob startu tudi vse zapletlo in je bilo že prepozno, da bi v mraku razpletal. Samo nabereta/pobereta svojo robo in se v temi pripeljeta do Bal. Potem pa še na modrovanje v Portus 🙂 .
