Padalska jata

Sondaža je danes malo slabša in z večjo inverzno kljuko pri tleh. Še kar vedno ta V. Dimi dosti manj odklonjeni in v Kižlovki popolen mir in že topel sonček 8 st.C.

Na poti gor rahlo čutim sapico po griču gor. Postavim in se hrbtno vpnem in takoj potegnem. Še pred prelomom sem v luftu in visoko nad dolino še čez kolovoz.

Ker je še zgodaj in imam še nekaj časa, mi hodi na misel, da bi “prevetril” še M24, ki ga že dolgo časa nisem imel na zraku (no, lani spomladi sem meril propustnost, ampak letel pa nisem z njim že vsaj 2 leti). In ker sem ga včeraj že drugič nosil na sprehod po gričih, bi pa bilo mogoče pametno, da ga malo preverim/primerjam tukaj v Kižlovki, ko so enkrat pogoji spet idealni (kot je danes).

Rook2 ML samo stlačim v LCja, pograbim vrečo z M24 in še enkrat gor. Vetrič je še vedno šibek po hribu gor in lahek M je takoj postavljen v zidek. Ko pa ga nameščam, moram kar popravljati štrikce, ki so malce zapleteni (a od neuporabe mogoče 🙂 ?).

Vpnem se hrbtno in potegnem prvič, pa gre mlahavo gor in omahne. Ponovno nameščanje in še nekaj takih poskusov, pa se v tako šibkem vetru sploh noče stabilno formirati, da bi se lahko obrnil in obremenil (premalo vetra, da samo plahuta in se ne napolni OK, ali pa res ne znam handlati tega padalčka…).

Na koncu se obrnem naprej in ko spet rahlo pihne gor, potegnem in po nekaj korakih speljem. Najprej me nad dolino celo malo dvigne, potem pa kmalu za poljem spusti na tla…

Zdaj pa dogovori za zaresno letenje. Večina KLV ekipe je že zdavnaj na poti na Smuk, z Milanom pa se uskladiva za Gozd okoli 13.30. Še Štusejev Dušan je zraven za akcijo.

Po malo čakanja na praznem parkplacu na pristanku ju Milan pripelje (vreča rahlo napihnjena, na pristanku idealno, na startu tudi J 4/6-7, Kriška J 3/6). Prestopim k njima in gor.

Na startu se pripravlja Trudnov Blaž, Vogrinčev Primož pa je ravno štartal. Sicer ni nobene druge žive duše. Takoj začnemo postavljati in ker v zraku le opazimo v višavah dva ali tri padala, smo hitro pripravljeni za akcijo.

V zrak Milan, pod nadzorom Dušana še jaz in čez nekaj časa še Dušan. V zraku kot običajno (zadnje čase) pomladansko razrukano. Predhodnikov ne vidim in po nekaj vrtenja in curjenja le zagrabim močan steber na V robu do 1600. Bolj zunaj mimo Tolstega s 1700 pod Storžič, v curjenju pod Kališčem do Zaplate. Vidim Milana in Blaža daleč zunaj desno pred Potoško v višavah, meni pa gre samo dol.

Obrnem nazaj in nad Kozjekom dobim steber dneva do 1800. Pod Storžič in zunaj pred Tolstim spet nekaj naberem, da se ob pobočju Kriške (pošteno razgonjeno, tudi Milan in Blaž sta tukaj kar dosti pod mano) zapeljem še nekaj naprej od koče na Kriški in tu obrnem nazaj.

Ura je že krepko mimo in razmišljam o pristanku, pa na V robu spet ujamem dviganje (kot tudi Milan in Blaž) in še nekaj časa vrtimo. Potem se usmerim na pristanek, kjer ravno pristaja Milan.

Tu še kar drži, tako da se še nekaj časa spravljam dol.

Malo kasneje pristane še Blaž

Ko z Milanom pospraviva, pristane tudi Dušan.

Loti se pospravljanja, jaz pa medtem zapeljem Milana in Blaža gor rešiti avta.

Še vizualizacija nekaterih letov.

Enaka situacija kot včeraj (v bistvu kot predvčerajšnjim, saj je včeraj jutranja inverzija zelo zadušila veter, danes pa je gradient jutranje sondaže odličen in le z majhnim zobkom nad tlemi). Mogoče so vevški dimi položeni malo bolj od V. Spet imam sekundantko, ki bo dokumentirala dogajanje in asistirala.

Ko stopiva iz LCja kar vleče po dolini dol in tako ves čas po osončeni poti na grič. Občasno mi veter nabrano padalo kar zoprno napihne.

Ko si natikam tangice, čakava kam obrniti padalo in glede na večinsko pihanje po dolini dol ga raztegneva kar pravokotno na položni zgornji del travnika. Malo ga napihujem, pa veter ne sodeluje preveč.

Pa se veter naenkrat usmeri po pobočju gor in hitro se prestavim v klasično pozicijo in hrbtno potegnem in speljem. Po prelomu me kar lepo dvigne gor in drži neobičajno visoko nad dolino, za poljem še enkrat dvigne in z nekaj višine pridem do kolovoza.

Danes pa v akcijo malo prej kot včeraj. Tudi malo močnejša inverzna kljuka je nad tlemi, sicer pa napovedan V približno tako močan kot včeraj. Ampak vevški dimi le rahlo odklonjeni od SV, obcestne zastavice le rahlo plapolajo in v dolinici popoln mir (razen motornih žag, ki brenčijo po pobočjih naokoli 🙂 ).

Ker imam (enega) sekundanta s sabo, je padalo postavljeno še preden si nataknem tangice. Piha po hribu blago gor (idealno, kot že dolgo ne), zato se vpnem hrbtno in filmsko potegnem (kot se vidi na filmčku) in odletim nad dolino po putru dokler gre.

Zaradi primarne terapije in drugih obveznosti sem danes pozen. Napoved SV vetra je za danes strašljiva in če ne bi bilo že ob 6h zjutraj na Zavrhu in Korenu čez 10, bi šel navsezgodaj, preden se veter prebudi (očitno sploh ni šel spat 🙂 ). Malo upam še na rahlo inverzijo pri tleh, ki pa bo ob 12h najbrž že “odpihnjena”…

In upanja je vse manj, ko se vozim proti Sostremu ob trepetajočih obcestnih zastavah in položenem dimu vevških dimnikov. Ko na kolovozu stopim iz LCja je lažno zatišje le minutko, potem prbije po dolini dol. Na poti gor mi najprej trga padalo iz rok veter po pobočju dol, malo kasneje pa od zadaj gor. Gole veje in košate smreke šumijo v različnih ciklih in frekvencah…

Na startu nekaj časa spremljam vetrovne obrate s padalom v kepi. Potem se pomaknem malo više pod gozd in ga ob sunkih vetra poskušam namestiti v različnih smereh. Še najbolje ga v zidek postavim po pobočju dol (in tudi uspem dvigniti, vendar mi to nič ne pomaga, čeprav je zgornji del travnika bistveno bolj položen). Prestavim se na bulo na sredini travnika in še tam brez pomembnega uspeha poskušam malo groundhandlati (uspeh bi bil, če bi lahko odletel 🙂 ). Sunki vetra tudi minuto ne prihajajo iz iste smeri.

Nato se prestavim tik pod gozd na “novo lokacijo”, kjer sem zaščiten pred S in SV sunki vsaj toliko, da lahko padalo lepo razgrnem (le enkrat mi ga pri tem posvaljka od zadaj po pobočju dol). Kratke cikle nekako naštudiram (v tejle uri prestavljanja sem in tja se mi zdi, da je neka zakonitost ciklanja vetrov) in ko neha pihati (tukaj) oslabljeno od zadaj, se napnem in ob prvem dihu gor potegnem in zalaufam.

Že začutim kontra sunek gor, padalo močno zagrabi in sem čez prelom. Zavijem v desno in že potegne vzhodnik v hrbet, ki me ekspresno pospeši še naprej mimo konca polja nizko nad tlemi. Čeprav stopim na tla, uspem steči le nekaj korakov z vetrom v hrbet, potem mi (kljub močnemu bremzanju) odnese padalo čez glavo naprej in me pošlepa po travi še vsaj 10m (še dobro, da je travnik bil gnojen že pred dolgo časa, njiva je pravkar na frišno…).

Komaj naberem plahutajoče padalo in v LCja.

Tako pa tukaj res še ni bilo – toliko vetra mi Kižlovka še ni dala (še dobro, da sem že dokaj rehabilitiran in “poskočen” 🙂 🙂 ).