Padalska jata

Danes sem imel velike cilje o letenju, ko pa končam z zemeljskimi obvezami, naša razširjena Jata že curi na Zavrhu, saj piha S, SZ. Sam sem računal na Planinsko Grmado, pa tudi tam namesto V piha S in SZ. Tako mi prostane le Kižlovka za terapijo in tolažbo (niti slutim ne, da se medtem Jata organizira za premik na Zabočevo in tam potem odletijo sanjske lete 🙂 ).

Krasen sonček v dolinici, močvirje še vedno na max, veter pa piha po dolini dol in meša od vsepovsod. Privlečem se gor na Staro lokacijo in poskušam pogruntati cikle smeri vetra. Res vsake toliko za kratek čas pihne gor, trenutek kasneje pa tudi od SV, SZ in po pobočju dol S.

Naštimam in poskušam uloviti cikel. Vsaj 3x imam coto hrbtno lepo nad sabo, pa mi Rooka2 po obratu in nekaj korakih na pobočju sesuje v eno ali drugo stran…

Končno mi uspe, da se zapeljem v dolinico v močnem spuščanju z vetrom od zadaj. Čeprav pristajam z vetrom v hrbet le ujamem tistih nekaj korakov, da ne zaružim na tla in lepo počofotam, dokler mi padalo ne pade na tla.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Erzo že ponoči da na Telegramu idejo za današnje Dobrovlje in nočna napoved kaže idealno: povsod veliko SV, le v Savinjski PP pravi 4 m/s, z višino pa bo veter naraščal povsod.

Jutranje napovedi potrdijo situacijo in Erzu potrdim soudeležbo v akciji. Dogovoriva se za 11h pri mojem Hoferju, potem pa se javijo še drugi interesenti: Peklajev Jernej in Potrebuješev Andrej, ki se dobijo na Vrhniki in v LJU. Javi pa se še Slavka, ki jo malce počakamo na zbornem mestu. Midva z Erzom k Slavki, Andrej pa z zemeljsko podporo in Jernejem za nami proti Dobrovljam.

Oblačnost se po malem trga in vedno več je modrega neba, tako da pridemo na pristanek v lepem sončku, nebo pa že posijano z bazicami. Na pristanku nepregledna množica avtov, v zraku (in tudi na tleh) pa že nekaj padalcev. Ker gre Andrejeva zemeljska podpora peš na start, se mi 3je stlačimo v drugi avto in gor.

Tudi na startu množica padalcev (in gledalcev), ki so v različni fazi pripravljanja (celo 1 zmaj je že sestavljen). Počasi in previdno si pripravljam zaresno opremo (1.klaso 🙂 ), saj Maestra2 nisem vozil že več kot 3 mesece. Vmes ostali odletavajo (tudi Erzo). Slavki je zaenkrat še termično in bo malo počakala, kar izkoristim za sekundiranje meni 🙂 .

Ko spravim vso opremo nase, komaj stojim in naštimavanje me popolnoma segreje (totalno brez kondicije sem, kljub vsem fiziotrerapijam in vadbi…). Ob prvem hrbtnem dvigu nimam dovolj moči, da bi po obratu zadosti stekel in padalo omahne. Ob drugem uspešno speljem (hvala Slavka in Secondo, ki sta mi postavljala padalo 🙂 ).

Desno takoj dobim dviganje in naberem nad greben. Sprva se moram kar privajati letenju s to opremo in mi je kar malo čudno (sem pa baje imel rahel vozel ves čas letenja, ne da bi to vedel), potem sem vedno bolj sproščen in je jadranje sem in tja po in nad grebenom in pobiranje (tudi do 1200) samo še užitek.

Po napolnjeni uri še zadnjič naberem na 1200 in se odpeljem okoli vogala do Vranskega in čez, na koncu doline pa obrnem in v močnem kontravetru pristanem med hmeljišči na travniku ob stari glavni cesti zraven Erza.

Erzov let

Zoranov let

Tudi Slavka je že pristala.

Slavkin let

Pa Jernej.

Jernejev let

Andrej je pa še v zraku, ko z Erzom pospravljava.

Andrejev let

Kmalu pride Slavka z Jernejem do naju in vsi zadovoljni se odpeljemo še v Grofa na zaključno druženje 🙂 .

Super dan, super letenje, super družba in vesel kot radio 🙂 .

Po praktično 3 mesecih od zamenjave kolena si spet upam v rehabilitacijski center Kižlovka. Ker skokec s te krtine pomeni le nekaj sekund v zraku, seveda ni časa za kakršnokoli se prilagajanje smeri vetra, meni pa je zaenkrat poleg nezahtevnega starta še najbolj pomemben 100% pristanek.

Ker je danes napovedano bolj slabo vreme z veliko V vetra, si rečem, da grem (vsaj) pogledat dolinico. Tu pa piha striktno (in kar močno) po dolini dol. Z vetrom v hrbet ne smem pristajati (na pristajalnem delu travnika je čofotajoče močvirje in ideja, da opcijsko pristanem na riti z vetrom v hrbet mi niti najmanj všeč…).

Ker imam zemeljsko podporo, grem (greva) vseeno gor na start – bom pa vsaj malo groudhandlal…

Na startu je dosti manj vetra kot spodaj, vendar meša iz vseh smeri (razen pravilno po pobočju gor). Že v izhodišču se odločim za smer proti levi (kar sem doslej tukaj v 600+ skokcih naredil mogoče le 2x…), pa vseeno je treba čakati, da vsaj približno pihne veter iz tiste smeri.

Dva hrbtna dviga sta neuspešna in šele tretji – naprej, mi uspe, čeprav moram “laufati” in loviti padalo neprimerno dlje, kot sem to doslej počel z novim kolenom (no, doslej 2x 🙂 ).

Vesel kot radio, ko pristanem v veter samo z mehkim dotikom tal v enem koraku.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Danes naj bi JZ malo ošibil in ves sem našpičen za Strmco, čeprav naj bi bila večina SLO bolj ali manj pokrita, Primorska pa sploh. Ampak na Postojnskem je zjutraj vse v megli, veter pa tudi noče spustiti. Erzo je tudi za Strmco, ampak, ko dopoldne ni izboljšanja in Mega celo iz prve roke pove, da je tam okoli vse gnilo, Erzo da pobudo za Gorenjsko – Ambrožar. Takoj sem za (start je prijazen 🙂 ), veter pa tudi 3-4/5-6 JZ, torej bo idealno.

Malo pred 12.30 se Lučka in Erzo naložita na Pokopališču (Šmartno) v LCja in mimo pristanka pod Grajcem gor do Ambrožarja. Temperatura je krepko nad 0 (+8) in sneg (ki ga je komaj še za vzorec) je ves gnil. Moja dosedanja umirjenost začne upadati, takoj ko za Erzom zakoračim dol na platojček po gnilem snegu, ki se meša z blatom in se počutim kot na toboganu. Pa še veter je čisto upadel in kar sploh pihne, pihne Z z desne. Kljub temu sem manj nervozen kot predvčerajšnjim, saj je bil led (no, plundra 🙂 ) prebit, ampak oddričati pa se vseeno ne smem, ne zdajle in ne pri startu…

Ko se vtikam v tangice, mi Erzo lepo razgrne Arribo (hvala Erzo !). Hrbtno se vpnem.

In ker mi Erzo s trakcem kaže, da je sapica sprejemljiva (čeprav še vedno pod kotom s strani), potegnem in kolikor toliko zadovoljivo speljem (ne da bi se kam oddričal 🙂 ).

Sprva me zelo požira in sapa kar ustavlja padalo (ali pa je tukaj le nekaj več vetra, kot se mi je zdelo na startu?) in ob guncanju precej zgubljam (ratavam nervozen…), ampak nad dolinico proti Stiški vasi me butne gor in potem lepo drži in celo nekajkrat dvigne.

Najprej nad Grajcem, potem pa ob njem drajsam sem in tja v kar živahnih pogojih (enkrat mi celo pošteno zaklofa padalo ?), da na koncu (spet) elegantno pristanem v veter na uradnem.

Zoranov let

Malo za mano pristane Sandi s tandem tečajnikom in malo pomodrujema. Potem se med pospravljanjem pripelje tudi Lučka z LCjem.

Erzo je startal malo za mano:

Erzo pa kar drajsa in drajsa daleč tja nad Apnom in se potem mimo Grajca zapelje na Z dokler gre (še malo naprej od Strmola).

Erzov let

Tam ga z Lučko pobereva. Še enkrat nazaj na pristanek, da bi tam pričakali Mojco (ki je prišla v te kraje nekaj za nami). Pa lahko le s sestro in njeno mlado družbo 🙂 pomodrujemo, saj Mojca sploh noče pristati.

Mojčin let

Zoran Gaborovič : No, si se pa nadrajsala … danes vsaj zeblo ni…) [23.2.2025 18:21]

Zato se odpeljemo nazaj proti LJU do Pokopališča, kjer se poslovimo.

Spet sem vesel kot radio – se mi zdi, da mi bo nova noga kar služila 😉 🙂 (počutim pa se, kot da sem na novo začel leteti 🙂 ).

Dolgo je trajalo… dolgo…

Sem si rekel, da takoj po zdravilišču preizkusim novo koleno, seveda v idealnih razmerah, da ne bo kakšnih presenečenj (pustimo uradna navodila in priporočila, kdaj naj bi ga šele poskušal/smel uporabiti pri letenju…). Pridem iz zdravilišča prejšnji teden, (meni) idealnih razmer pa od nikoder, tako da kriterije (ob vedno večji duševni krizi) vsak dan spuščam…

Danes pa imam res dovolj in ko Štusejev Dušan razpiše Slivnico (kjer kljub SV, V tendencam zadnjih dni v SLO, postaja vseeno javlja občasen šibek J) sem takoj po zaključku svoje fizioterapevtske akcije že na poti dol.

Na Petrolu (zastave šibko plapolajo od J,JZ) me pričakata Mojca in Dušan. V njegov kombi in čez Grahovo gor. Sam start brez snega in praktično v (skoraj) suhih travicah. Ko pridemo, še rahlo pihlja gor. Takoj se začnem pripravljati, medtem ko Dušan začne opremljati oguljene štange z novimi trakci. Sprva sem (kljub nervozi, saj že dobra 2 1/2 meseca nisem bil v zraku) optimističen, ko pa vetrič usahne in začne pihat V in celo SV čez hrib, postajam vedno bolj nervozen… Vse bolj me je strah in noge se mi kar šibijo – mogoče bi le še počakal na malo boljše pogoje kakšen naslednji dan…

Pa vsake toliko spet obrne vetrič po pobočju gor (vsaj tu na vrhu, tik pod potjo) in spet se malo umirim. Prekrasen sonček, prelepi razgledi (skozi rahel mrč) na Cerkniško jezero, ko čakam(o). Noge me od stanja že pošteno bolijo in ko ta sapica nekaj časa vztraja na gor (1-2m), potegnem hrbtno in poooočasi spravim Arribo nad sebe, da se končno lahko obrnem in po nekaj trepetavih korakih le speljem.

V zraku pa milina: hladno, občasno malo butne kakšen termični mehur, malo tudi čutim vetrič od S, stran od pobočja, ampak vse to sem pogrešal že takoooo zeloooooo doooolgooo…

Zapeljem se daleč nad Cerknico in nazaj na uradni pristanek pri Petrolu. Malo me je še skrbel pristanek, vendar zapeljem lepo v rahli nasprotni vetrič in samo stopim na tla brez enega samega koraka.

Zoranov let

Vesel kot radio počasi pospravljam na toplem sončku, da pristane še Dušan.

Dušanov let

In malo za njim še Mojca, ki pa je celo malo pojadrala.

Mojčin let

Na Petrolu se poslovimo: Mojca se odpelje po popravljeno postajo na Rakek, midva z Dušanom pa gor po njegov kombi 🙂 🙂