Padalska jata

Ker je torej slab dan, iz Kižlovke nadaljujem na projekte. Vetra je malo, bolj V tendenc (pa itak je vse pokrito, tako da tudi nobene močne termike ne bo), zato grem spet proti Horjulu, kjer sem zadnjič imel dovolj vetra že na prvem startu, ostale pa sem si le še ogledoval v močnem vetru…

Danes je tule skoraj mirno. Počasi odcapljam gor po strmem robu do otroških igral in čebelnjaka. Postavim proti Z na položen travnik in spet čakam, da kaj pihne.

Ko le začutim vetrič gor, potegnem, laufam do roba, da me vzame šele na prelomu.

Skozi Horjul in do ŠPHja. Pred manj kot uro je naša jata pristajala tukaj s Slevice (Mojca, Erzo, Milan, Suša, ob zemeljski podpori Duleta), pa ni več nobenega, zato nadaljujem z LCjem do bližnjega kolovoza na tale griček, prvi od ŠPHja.

Počasi se premikam gor (kljub pokritosti je vroče in soparno) po lepo pokošenem pobočju na platojček in v levo čez prelom proti vrhu. Žal pa je vrh ograjen in poseljen s kozami. Torej lahko postavim samo pod ograjo proti V = ŠPHju, kar je v redu, saj občasno piha od tam (znotraj ograje, kjer je na vrhu Erzov originalni start pa je itak nepokošena džungla, po kateri tacajo koze).

Ko pihne gor, potegnem in laufam, da me sicer rahlo vzame, vendar moram na ravnem platojčku narediti še par korakov, da me dokončno vzame čez prelom. Ostro zavijem v desno po travniku dol in prestrašim družinico, ki se ravno vzpenja po pobočju (vik in krik, da o šoku, ki ga je doživel pes, sploh ne govorim…). Pristanem tik pred glavno cesto.

Malo peš nazaj gor po LCja in naprej.

Tole travnato sedlo med dvema gričema (= med startoma Čelec in Ljubgojna) sem imel že na očeh dosti pred nesrečo in sem ga omenil Erzu. Seveda ga je v vmesnem času moje neaktivnosti udejanjil…

Na srečo vodi kolovoz čez strmino in je potem treba le še čez dva manjša preloma do platoja. Zgoraj je položen travnik, na katerem razgrnem. Ko rahlo pihne gor, Rooka 2 sicer takoj spravim nad sebe, vendar moram po ravnem capljati do prvega preloma, da me vzame. Čez glavno cesto na spodnji travnik.

Mimo ljubko urejene cerkvice Svetega Kancijana in njene okolice (s pokopališčem vred) se iz Vrzdenca zapeljem po ozki cesti do vodohrama, kjer je vršni konec travnate dolinice. Spodnji konec se izteče med hiše Vrzdenca.

LCja ustavim prav na vodohramu in začnem razgrinjati padalo. V bistvu je z okoliškimi pobočji ta dolinica en ror, po katerem je zadnjič žgalo, da so se drevesa kar krivila. Danes na momente pihne gor, včasih pa tudi v vrat, po dolinici dol.

Prvič postavim visoko v pobočje pod kolovozom. Ko pihne gor, potegnem, pa padalo zanese na desno in se obesi čez zračnike in vodohram. Drugič malo niže, pa spet ne uspem. Še dvakrat postavljam malo sem, malo tja, pa je vedno nekaj narobe, da padalo ne gre lepo gor (seveda so tu tečne rože, delno nepokošeno, pobočje pa ni enakomerno v smeri doline…).

Petič postavim še niže na začetek položnega dela travnika, kjer pa je vsaj ravno pobočje v smeri doline. Ko spet pihne gor in ne v vrat, potegnem in gre gor in po nekaj korakih speljem. Se pa očitno veter zaganja v levi rob dolinice, saj me tam kar vzdigne in malo zajadram sem in tja (se že bojim, da bom previsok…), da potem le pobremzam in ustavim pred koncem travnika.

Dovolj je za danes, saj me hoja po vsem travniku gor s padalom čez rame (pa brez pohodne palice) pošteno segreje in izčrpa. Pospravim in se malo ohladim v potočku, medtem pa posije še malo sončka.