Padalska jata

Današnji dopoldan je napovedan kot lep, zato počakam, da sonce raztopi jutranje meglice in malo posuši travo. Nad inverzijo je močnejši S, pa ves dan naj bi nekaj mešalo…

Ko zapeljem v dolinico, me domačin spodbudno seznani, da voda upada. In res je pol nižja kot včeraj, čeprav še visoka. Ampak močvirje je enako, ko čofotam proti startu.

Razgrnem nabranega Rooka2. Piha malo z leve, malo gor, precej spreminjajoče. Potegnem, pa mi padalo kar obrača v levo in ko speljem, me še vedno čudno vleče v levo (premalo časa, da bi videl, če je kakšen štrikec zapleten, ušesa pa ne vidim), zato zapeljem nad dolinico v levo in pristanem proti vetru.

Ker je tole bilo res kratko in ker v tej mokroti spodaj ne bi preverjal padala, samo naberem in v toploti in 100% vlagi še enkrat gor.

Postavim, preverim štrikce in ne najdem nič čudnega. Počakam, da spet lepo pihne gor (premalo za hrbtni start), potegnem, speljem še pred robom, pa me potem zelo spušča in malo nad tlemi spet rahlo dvigne in nese tik nad tlemi z vetrom v hrbet v najbolj močvirnat del travnika

Človek si vedno reče, da višja voda v Kižlovko pa ne more biti. Ampak je danes deževalo na polno vso noč in še dopoldne. Sedaj je neka luknja, ko malo manj dežuje, čeprav radarska ne kaže tega in ko sem na začetku kolovoza, ki je ves zalit do roba in voda dere, se kar malo ustavim. Pa stojijo trije mladci na mostičku in se mi režijo: “No, gospod, a misite da bo šlo naprej?” Jasno, samo na gas prtisnem… in gre naprej. Pa ja, saj to je LC.

Danes teče potok celo po kolovozu, ko pripelješ iz struge na travnik. Travnik pa je jezerce, kar se vidi tudi ob tej visoki travi. Zadegam si Rook2 čim više čez ramo in odčofotam. Po treh korakih me zalije čez gležnje, tako da me potem prav nič več ne moti, ko hodim po lokalnem potočku/kolovozu gor ob pobočju.

Na vrhu se hitro naštimam, saj se kapljanje spet ojačuje. Vetra nobenega. Potegnem naprej, speljem in se zapeljem v dolinico. Ob pristanku mi pljuskne okoli nog, vendar je trava že tako visoka, da se padalo ne zloži v vodo.

Janez Kocjan – JanKo. : a maš ti “waterpruf” padalo!? ;)) [19.5.2021 15:48] Zoran Gaborovič : Ne, več jih imam v avtu, da se sušijo in potem izberem najbolj suhega  [19.5.2021 15:50]

Previdno naberem padalo, pa je vseeno mokro, ko ga tlačim v LCja.

Nazaj ven peljem že bolj suvereno (voda medtem ni narasla). Šele doma pa se spomnim, da bi lahko današnji vodostaj fotografsko zabeležil; pa saj bo najbrž jutri še višji…

Danes pa lepši dan, vendar se za zaresno letenje ne morem dogovoriti, saj imam terapijo sredi dneva. V Kižlovko se zapeljem šele, ko sonce raztopi jutranje megle.

Voda že rahlo upadla, čeprav je travnik še vedno močvirje. Visoko naložen Rook2 se vseeno smuka ob mokro travo na poti gor.

Sonček je že lepo ogrel dolinico, tako da piha vzorčno po hribu gor. Lepo postavim zidek in hrbtno dvignem. Vzame me še pred prelomom in potem me drži vse do kolovoza.

Vso noč in ves dopoldan dežuje na polno, ampak vse napovedi pravijo, da se bo poldne umirilo in celo malo razjasnilo (in kaj hočem drugega, kot verjeti v to in se najprej zapeljem na primarno terapijo…). Sicer pa po včerajšnjem KLV pikniku prav paše, da ni zjutraj preveč nervoze.

In ko se okoli 15h peljem v Kižlovko, je vreme res bolje (čeprav je po šipi tudi občasno nekaj kapelj). Vedno si mislim, da sem že videl maksimalni vodostaj, ampak danes je še višji, tako da je ves kolovoz v celoti pod vodo. Ampak z amfibijo LC pridem v dolinico.

Trava je že tako visoka, ta nabranega Rooka2 ne morem več držati dovolj visoko in seveda obiram mokroto, ko racam/štorkljam gor. Ko razgrinjam, ves čas piha od zadaj rahlo dol po pobočju.

Čakam, da najmanj čutim in potegnem … in speljem pred robom. Zelo me spusti ob pobočju, pa potem malo nad tlemi drži, tako da vseeno začofotam v močvirje šele prav blizu kolovoza.

Danes še vedno slabo, vendar manj možnosti dežja. Zato dopoldne malo čakam, da bi se vse skupaj malo posušilo, preden se zapeljem v Kižlovko.

Ampak trava še vedno mokra do konca, le močvirja je malo manj, ko štorkljam gor v občasnem sončku med hitrimi, nizkimi in nakuhanimi oblaki.

Previdno razgrnem, pa je spet hitro mokrota na Rook2. Piha rahlo gor. Potegnem in me vzame po dveh korakih. Imam občutek, da ne drži, čeprav me glajd vseeno zapelje celo malo čez kolovoz.

Sedaj pa v Malo Ligojno na KLV piknik (v razširjeni obliki), ki ga je na hitro organiziral Erzo ob še hitrejši izvedbi priprav Mojce in Duleta, ki dajeta na voljo svojo lokacijo in večino kuharskega znanja.