Padalska jata

Za danes po dolgem času spet boljša napoved (sončno, JV oziroma burja na Primorskem čez dan obrne na JZ, Z) in z Milanom sva se včeraj zvečer pogovarjala za Vipavsko kot verjetno najboljšo možnost. Ampak, ker po novem delam serijo na Kižlovki (??), grem še pred dogovori v dolinico.

Megle se že topijo, vodostaj dovozne poti do pragov LCja (ne vem, če je že bil kdaj tako visok); ko se ustavim, pa v dolini močvirje (včerajšnji nalivi so popolnoma zalili dolino). Iz varnostnih razlogov odidem z Rookom2, saj vse čmoka tudi ko štorkljam gor in na startu je trava za ožeti, čeprav sonček že nekaj časa sije po pobočju.

Previdno postavim in razgrnem, pa je padalo vseeno takoj mokro (ampak se vidi, da zaenkrat še ni cota). Ker mi sapa diha rahlo za ovratnik, počakam na nulo, potegnem, lepo odletim in se v mirnem glajdu zapeljem do LCja.

Ob 11.30 se dobimo na Železniški: Štusejev Dušan, Erzo (prostovoljno prijavljen kot šofer) in Milan, pa seveda tudi jaz (ostalih ne zanima, ali gredo kasneje, Mega je že na poti na Smuk s Piršem in Nevidnim…). Ker je na Kovku še vedno okoli 15m/s burje, Lijak pa se že počasi obrača v Z, je cilj seveda Lijak. Ampak nobenega preveč ne vleče (lokalno jadranje ??), potem pa Erzo vrže kost: Smuk. Seveda se vsem zdi prepozno, ampak po 5 minutah se trije zbašemo v Dušanov kombi in mimo Podpeči, kjer se skompletiramo (tu Milan pusti svoj avto) in naprej gasa po lokalnih cestah.

Ob 14h smo na startu na Smuku, kjer ravno še ujamemo ata Pirša, saj je prva ekipa že v celoti odletela nazaj čez hribe. Za nami pa prihaja tudi Gabor, ki je vmes ugotovil, kje smo.

Postavimo: Erzo postavi meni in še sam poskuša, koliko je že mobilen za letalske aktivnosti; v bistvu bi že kar odletel, če jaz ne bi. Tako imam prvi postavljeno in pri prvem dvigu padala kar odletim (čeprav sem hotel v bistvu samo malo namestiti padalo v zidek). Kmalu za mano pa še Dušan in Milan.

Levo pred startom hitro dobim lepo enakomerno dviganje do baze na 1700 in se zapeljem čez hribe nazaj. Prej lepe baze kar izginjajo in le malo lahko popravljam pri Uršnih selih. Pri Dolenjskih Toplicah se že ogledujem za pristankom, saj sem le še 250m nad tlemi, ko se pomikam proti Straškemu hribu. Pa dobim dviganje, ki me spet popelje čez Straški hrib preko 1500.Tudi naprej nobenih baz, tako da počasi curim do Žužemberka, kjer pa moram pristati čez Krko nad desnim bregom, saj sem za pristanke na levem že prenizek.

Po postaji sem slišal, da je Mega pristal nekaj naprej.

Ko pospravim kar nekaj časa neuspešno štopam, preden se me le usmili mlada domačinka, ki me dostavi v Žužemberk v bližino (končno odprte) gostilne pri gradu, kjer ob telečji obari čakam na ostale.

Dušan in Milan sta oba pobrala dovolj, da sta se zapeljala nazaj čez hrib.

Breščak Dušan : Končno viden !!!🤗😷😁 [8.5.2021 19:28]

Gabor pa je bolj spoznaval okolico starta in scuril, ko se je Erzo že odpeljal po Milana in Dušana.

Piršev Aleš je prišel do Grosuplja.

Nevidni pa še nekaj naprej (baje do Brezovice, česar pa seveda ne vidimo…).

Končno moji pridejo do mene, kjer izkoristimo odprti lokal za zaključno prehranjevanje in druženje ob strogih varovalnih ukrepih zaradi novega korona virusa…

Ko se odpeljemo proti domu (pardon proti Vrhniki…) pa se razvije burna politična debata, polna nasprotnih stališč in gledišč (3 : 1). Od Dušana se poslovimo v Podpeči in z Milanom naprej. Še dobro, da pridemo na Vrhniko prej, preden se začnejo fizična prepričevanja.

Na Železniški se Milan še loti meritev propustnosti svojega (novega) padala, midva z Erzom pa vsak na svojo stran.

Še vizualizacija nekaterih letov:

Danes je tudi napovedan celodnevni dež. Pa so ceste skoraj suhe, ko se peljem na zgodnjo primarno terapijo. Še malo bolj suhe, ko se peljem nazaj domov. Hitro se naštimam za Kižlovko in odpeljem v rahlem kapljanju.

V dolinici pa še nobenega dežja in ne vetra (čeprav je res že spet močvirje od preteklih dni in trava 100% mokra. Kolikor zmorem hitro odkrevsljam gor in previdno pogrnem Rooka2.

Ko se mi zazdi, da čutim rahel hlad po griču gor v obraz (vsi trakci mokri visijo), potegnem in lepo speljem in se v popolnem miru zapeljem do LCja.

Ko pa bašem srednje vlažno (od postavljanja in končnega nabiranja) padalo v LCja, pa začnejo tolči kaplje in ko se še sam zbašem v notranjost, pa že pravi naliv…

Že zvečer začne deževati in potem vso noč. In vse dopoldne. Popoldne naj bi počasi ponehalo, pa le malo manj pada. Zato se odpeljem v Kižlovko na stražo.

In ko se dež res spremeni v drobno rosenje, si zadegam culo (padalo) na ramo in palico v roko in gor na grič (pa ne lahnih nog naokrog…). Previdno odložim culo v mokro travo in se naštimam. In potem z andahtjo tudi razgrnem Rooka 2 za prvi poskus (in glede na stopnjo premočenosti verjetno edini). Brezveterje v rosenju. Čakam.

Potegnem in gre prelepo gor, da me vzame še pred prelomom. Drobne kapljice me pikajo po obrazu, ko drsim skozi zrak LCju naproti…

Danes napovedano res veliko JZ in dopoldne me že Erzo zaskrbljeno kliče, kaj da se obiram. Samozavestno mu zagotavljam, da v Kižlovki pa res ne bo pretirano in da čakam, da sonček posuši roso.

Ko pa se pripeljem v dolinico, pa tam vetra, kot še nikoli. Vzamem Rooka ML in počasi gor. Piha “lepo” gor (lepo po smeri…), od orkanskih sunkov do bolj nežnega vetra. Kar nekaj časa postavljam zidek in dvigujem in čakam primeren interval z manj vetra. Ampak ti intervali so res kratki.

Potem se le enkrat odločim. Na mestu ga dvignem hrbtno nad sebe in ko se obrnem, me z mesta tudi vzame. Do roba se komaj premikam naprej, potem pa me rikverca ob pobočju proti dolini v levo (lovski preži), nabije gor in spet spusti in spet nabije ob pobočju gor. Končno veter malo popusti, da le prebijem naprej…

Česa takega tu še nisem doživel, čeprav je že nekajkrat bilo kar precej vetra in živahno…