Padalska jata

Ker imam pozno popoldan kontrolo pri zdravniku na Soči, priganjam, da gremo čim prej (12.15 Škorpijon).

Ker je Berto brez avta, odvijem okoli 12h na Brezovici z AC in ga snamem doma. Pri Škorpijonu počakava še Manco in Milana in gor, kjer je že parkiran Dušanov kombi. Mimo njega in okoli ovir na start. Vetra skoraj nič (samo termika občasno pihne šibko gor po bregu, sicer pa je tudi inverzija na 800…).

Takoj začnemo postavljati (Berto, Manca meni in sebi), medtem ko Milan in Dušan odpeljeta LCja v vas. Ko sta nazaj Berto ravno odleti in po nekaj matrarije scuri, ne da bi prišel do Škorpijona.

Potem Milan ugotovi, da je izgubil včeraj rokavice in skoraj spet noče leteti, dokler ne zve za moje, ki so slučajno v LCju (tanke letne). Vročina je sicer taka, da jih skoraj ne rabimo, ampak Milan se boji, kaj bo na 2000 in gre po njih v LCja.

Medtem postavi Manca in neprepričljivo odleti v šibek veter. Jaz počakam Milana, da mu dam svoje zimske rokavice (da ne bo zmrznil na 2000) in vzamem svoje tanke letne, ki jih prinese iz LCja. Potem mi Milan in Dušan asistirata (in postavljata), da v drugem poskusu v tem šibkem vetru neprepričljivo odletim. Tudi Manca že pristaja.

Za Trebelnikom še nobenega pametnega dviganja, potem pa le dobim neke mehurčke in se matram in celo naberem na greben in se lahko še nekaj časa matram sem in tja.

Nekaj za mano odleti še Dušan.

In čez nekaj časa kot zadnji še Milan.

Pristanem po pol ure zadnji, s tem, da me tik nad pristankom kar noče spustiti in se zapeljem daleč na naslednji travnik.

Danes pa spet terapija sredi dneva, zato dopoldne najprej sekundarna v Kižlovki.

Sonček že sije, generalnega vetra danes nobenega resnega napovedanega in tu je mir.

Termika že dela, saj na startu piha idealno gor, tako da Rooka lepo mirno hrbtno dvignem in me vzame že pred robom. Drži lepo, lepo, tako da preletim LCja in pridem tudi čez kolovoz.

Popoldne pa na Slivnico. Vsi smo danes pozni in Erzu ustreza 14.30, da nas skliče na Železniški, kar omogoča tudi meni, da se priključim.

Erzo s Toplakovim Tomažem in Mojco, Sušev Primož pa gre kar sam (namen ima le testirati moj Run&Fly in se mu potem mudi), jaz prisedem k Milanu. Na Uncu pobereva še Mega, ki se prijazno javi za šoferja in v Cerknico. Med vožnjo gor poberemo še veterana Škerla in na vrh. Hkrati z nami pride še Martin s svojo življensko in zemeljsko podporo (in mi odnese padalo na start).

Prvi trije se ravno pripravljajo spodaj na platojčku pri luknji (za Z) in začnemo se še mi (jaz zgoraj na strmini). Pred nami je že startala Kurnikova Ana, ki kmalu zacuri in pristane.

Seveda je tudi že pihnil od zadaj SZ, vendar le na kratko, potem je spet Z. Pripešači še Primož in postavi. Drug za drugim odletavajo. Primož se na startu sprehaja med padali z Run&Fly nad glavo in elegantno odleti. Najprej ga lepo dvigne, potem pa hitro potone…

Moj prvi poskus zgoraj na strmini (po pričakovanju prisotnih) ni uspešen (ker je Z, torej preveč z desne) in se ob zanosu spotaknem na skali in zvalim na spodnjo pozicijo. Tu mi SlimTom in Mega hitro spet postavita. Vendar sedaj grem naprej, saj mi je tu preveč položno. Pa pihne močneje (sedaj bi raje hrbtno…), da po dvigu kar na mestu obstojim in komaj z vso to težo na sebi stopim naprej tista dva koraka, da me vzame.

Ko odletim, pride še Štusejev Luka in še kasneje Kolarjev Robert.

Takoj začnem nabirati. Najprej mi je precej razrukano (inverzija ? – je danes zjutraj bila na 1200), više se umiri. Prvo rundo naberem do 2000 in se odpeljem do Podskrajnika, kjer pa močno zacurim, da se komaj poberem ob povratku na Slivnico. V planu sem imel bolj krožno turo, vendar ob mojem novem pobiranju Milan javi, da je scuril v Lipsenj.

Zato naberem kolikor gre (čez 1800) in se odpeljem do konca Loške doline in pristanem pri Kozarišču blizu gradu Snežnik.

Mega se je s Primožem že odpeljal in je doma, zato Milan odteče “maraton” (brez padala) na pumpo po svoj avto.

Erzo je pristal malo naprej od Dolenje vasi pred Kočevjem.

In ga bo rešil SlimTom z Mojco (ki sta tudi že na tleh).

Martin je zaključil lep FAI trikotnik.

Tudi Luka je zaključil FAI trikotnik, pa bil zelo, zelo visok.

Robert se je bolj ali manj odpeljal na pristanek.

Milan me kmalu pobere in gasa proti LJU. Med potjo pa mi Primož še poda svoj report o padalčku…

Še vizualizacija treh naših letov:

Danes ponoči in še zjutraj dežuje. Ko poneha in se začne malo sušiti (pa še eno ure kasneje zaradi premika ure) pa v Kižlovko.

Je še vse oblačno in trava mokra, ampak problem je veter… Pihal naj bi JV (kar bi bilo lepo po griču gor), v resnici pa se kar močno zliva za vrat (torej SZ) in potem obrne na levo v SV. V kakšnem momentu pa na hitro poneha za kratek čas (in celo rahlo pihne gor).

Čakam takšen trenutek na V strani. Prvi dvig mi ne uspe in mi prevali padalo v levo. Prestavim spet standarno in čakam kar nekaj intervalov, pa prekratko zatišje, da bi potegnil. Tako mine skoraj pol ure in potem potegnem, ko se trakec pač spet umiri in laufam, laufam do roba in komaj speljem. Za robom pa me spusti ob bregu in s konkretnim vetrom v hrbet tik nad tlemi odpelje proti LCju.

Danes je napovedano popoldne poslabšanje z dežjem, JZ pa nabija čez vso SLO.

V Kižlovki nobenega vetra, ko hodim gor. Na startu pa vseeno nekaj vetrčka z leve od V. Postavim, počakam na trenutek, ko se umiri in potegnem.

Lepo se zapeljem čez zorano polje, čeprav me hladni V po dolini dol malce odnaša v desno.

Ko pospravim, pa spoznavni dan: najprej neverjetno prijazen pogovor z mimoidočo domačinko – iz hiše blizu poti v dolino (že dolgo se nisem tako prijetno pogovarjal z nekom, ne da bi se dotaknil trenutne koronske situacije ali politike…).

Ko se posloviva, pa pripelje še traktor z možakarjem, ki obdeluje tole dolinico (lastniško je vsak kos, po katerem hodim, štartujem in pristajam, v lasti nekoga drugega…). Še z njim prijazen pogovor, preden odpeljem.