Padalska jata

Danes praktično enako kot včeraj (pa malo več JZ spodaj, SZ zgoraj in pokrivanje čez dan). Potrjena ekipa tudi skoraj enaka. Se najprej kombinirava z Erzom iz LJU, pa potem klasika – vsi na na Železniški: Štusej ata in sin, Vidičev Dragan, Erzo, Dule in Mojca, zamujajoči Milan in Berto. Erzo določi zamujajočega Milana za najinega šoferja; Dule in Mojca naložita Dragana in Berta, Štusa pa že prej naprej v Logatec, kjer naložita Mega in Razdrihovega Saša.

Od zadaj na start, kjer je že množica v nizkem startu. Ob prihodu še sije sonce in deluje, kot da bo za jadrati, ko postavljamo, že vse pokrito z gosto kopreno in prvi že curijo. Borimo se za mesta na startu: Erzo, Mega, Luka, Zoran, Dušan,…

Danes ne bom nabiral minut pod Podrto, ampak »preizkušal glajd«, saj se mi zdi, da danes malo bolje drži. Najprej skoraj v višini grebena okoli Podrte, ampak ker gre naprej počasi samo dol, pririnem le do polovice proti Hublju, potem potegnem krak poševno nazaj ven od starta in na pristanek.

Mega tudi že pospravlja.

Pa Mojca.

Tudi Dušan.

Pa Luka.

Luka in Mojca s Krištofom gor reševati avte. Vmes poberejo še Erza pri Zemonu.

Med mojim pospravljanjem pristanejo še ostali iz naše današnje jate.

Ko pride Erzo k Anji z Milanovim avtom, oba navijata še za drugo rundo. Priključi se še Dragan (sam se javim za zelo verjetnega šoferja). Ostali po bolj ali manj dolgem zastoju pri Anji nameravajo domov.

Ker na poti gor posije sonček, tudi jaz začenjam verjeti, da bo zdaj res bolje in še sam z robo na start. Med hojo je sedaj res malo več vetra, na startu pa enako (ampak bolje kot včeraj, ko je v drugi rundi že obračalo v hrbet).

Še nekaj jih gor postavlja in tudi mi štirje postavimo in v luft: Erzo, Milan, Zoran in Dragan.

Desno do Podrte in še malo naprej konkretno samo dol, zato obrnem in v direktni črti v Vipavo. Nad pumpo sem prenizek za doseg Fame, zato obrnem in potegnem nazaj pod Zemono.

Erzo je potisnil do uvoza Vipava.

Dragan pristane na uradnem.

Milan pa blizu cerkve pri Anji.

Tukaj bi sedaj moral biti Milanov drugi let, pa ga (še) ni objavil, ker on je frajer in leti samo najdaljše lete (v surovih km, ne pa po nekih logaritmih/algoritmih) dneva in ne zgublja časa z nezmagovitimi leti, oziroma jih ne leti, kot je evidentno 🙂 🙂 .

Rešijo me (nas) Kraševci Bojan in Gorazd, ki me pobereta in zapeljeta na vrh po Milanov avto. Pri Anji predam štafeto Milanu, ki naju z Draganom dostavi na Vrhniko, saj si je Erzo pomagal sam.

Končno napovedani spet sončni dnevi. Ampak danes bo še delno oblačno s šibkim JZ v nižinah in SZ višje. Glede na situacijo na terenu vidim kot edino upanje Kovk, kjer pa ni praktično nič vetra (1,2/2,5). Idrci sicer še omenjajo Slivnico, kjer je več vetra (SZ, postaja javlja do 6,5 Z), ampak glede na izkušnje s SZ na Slivnici, ne verjamem v to možnost.

In se dobimo na Železniški: Štusejev Dušan (s šoferjem Marjanom), po dolgem času še njegov Luka, pa Dule in zamujajoči Milan in Berto z Marjanom(?). Vsi prisotni zbašemo robo k Dušanu in proti Logatcu, Dule pa počaka na avto drugega dela ekipe. V Logatcu se naloži še Mega in od zadaj na Col in na start.

Vetra skoraj nič, čeprav sapa piha v pravi smeri po hribu gor. Nebo je bolj ali manj pokrito, se pa rahlo svetlika proti morju. Postajamo in modrujemo in upamo na kaj več vetra. Pridejo še Idrci in Štajerci.

Ker ni sprememb, počasi postavimo in v luft Milan (»bomo šli še eno rundo«), Mega, jaz, …

Mega se odloči za glajd proti Z in nazaj, kolikor bo dano.

Milan poskuša kaj uloviti med (pod) Podrto in startom in vedno bolj tone.

Sam pa lovim hlape okoli Podrte in tudi počasi curim in scurim.

Tudi ostali kmalu pricurijo na pristanek.

Le Dule je testiral svoj glajd malo preveč proti Z.

Z Milanom se priključiva Štajercem za gor, medtem ko ostali naši še čakajo šoferja Marjana.

Na startu kljub vmesnemu rahlemu sončku enako (ali še manj) vetra kot prej. Milan takoj postavi Kinga in v luft.

Mene v videno več ne vleče, zato pomagam ostalim pri postavljanju (pridejo še Mega, oba Štusa in naš Marjan). Luka in Dušan v divjem laufanju tudi odletita, medtem ko veter še spreminja smer in piha že tudi od zadaj.

Še malo pomagamo Štajercem, potem pa Mega, Marjan in jaz peš nazaj v avto, po ostale v dolino in proti domu.

Danes pa spet več JZ vetra, kot včeraj, s potencialnim dežjem. Spet rinem na Primorsko (Kraški rob, Socerb, Brestovica), pa mi Rajko od variant potrdi Brestovico, za ostalo je veter preveč z J (s čimer se strinjam, tako pa misli tudi ekspert za Kraški rob – Emil). Milan je ziheraški (lokalno reševanje serije), Erzo ima službene obveznosti, Jeana pa tudi ne potegne.

Po dolgem času pa potrdi Mega, ki ga kar nekaj časa čakam na Uncu. Potem pa čez Italijo od zadaj pod Brestovico, kjer že čakajo trije kraški mušketirji (Rajko, Gorazd in Bojan). Stlačiva se k njim in gor.

Smo spodaj mislili, da bo premalo vetra, na startu pa se nam ga zdi preveč. Počasi postavimo, saj je dokaj enakomeren. In v luft: Mega, Gorazd, Zoran, Rajko in Bojan.

V zraku dokaj nemirno z izrazito vetrovno uganko/luknjo/pralnim strojem levo od starta pri trofazni. Više že hitro še (pre)več vetra, tako da drajsamo na višini grebena sem in tja.

Mega v eni od stranic drajsanja pride pod greben in zacuri na pobočje bolj v zasilen, kot nameravan pristanek…

Sam grem dvakrat na Z konec grebena in nazaj in potem poskušam potegniti proti V, pa me pri trofazni pošteno zruka, da se umaknem malo ven in … scurim.

Rajko nekaj za mano scuri k meni v prvih deževnih kapljah.

Gorazd in Bojan na pristanek k pumpi

In z LCjem po naju. Potem k pumpi pripešači še Mega in gor po Bojanov RAV in v Komen na zaključno druženje.

Več kot smo pričakovali.