Padalska jata

Ker je danes napovedana Snežinka na Kovku in ker bo tudi sicer (sobota je) vsa preostala SLO tam (na V je močan Z, JZ), čeprav ne bo najlepši dan, kategorično zavračam to lokacijo. Na srečo tudi Erzu ni še tretji dan na isti start. In ker Kraševci gredo na Slavnik (o tem me že navsezgodaj obvesti Tom), Oliver pa pravi, da je doli v Istri dokaj pokrito in dvomi v Buzet, je izbira Slavnik. Milan & co. gredo (kao) na Lijak ker bo Milan od Tonija testiral potencialno novo padalo.

Tako sva na Železniški z Erzom sama. Na Uncu presedeva k Megu in skozi Razdrto (Vipavska in okolica Nanosa  v soncu) v Kozino (vse pokrito in zabasano), kjer čakamo Oliverja, medtem, ko Kraševci že urejajo logistiko v Prešnici in se mimo nas (čakajočih) odpeljejo gor. Pride Oliver in še mi gasa za njimi.

Pod kočo, poleg Kraševcev, še en avto Štajercev (Golobov Sašo, Majerič,…) in z bazo na višini glav na travnato glavo starta. Piha okoli 10, vse 100% pokrito, tik pod bazo. Mega med splošnim postavljanjem ugotovi, da mi preglodane komande danes še ni treba menjati. Mrzlo je, zato smo hitri, pa še megla se dviguje ob startu gor in ga vedno bolj zaliva.

V luft Erzo, Gorazd, Oliver, Zoran,…

V začetku  me kar malo dvigne v bazo, pa sem malo stran od pobočja hitro spet pod njo in potem se borim(o) za vsak milimeter (da ga ne izgubimo). Generalno pa vsi počasi curimo kljub nekaterim obetavnim popravkom vzdolž pobočja proti Prešnici.

Na koncu počasi pocurimo na pristanek brez Štajercev, ki še čakajo na startu v megli (že Mega je startal v meglo…).

Na Erzovo pobudo se hitro organizirajo še manjkajoči avti za drugo rundo in gor.

Štajerci so medtem že odleteli.

V megli se še enkrat spravimo na start. Mega, Gorazd, Bojan, Rajko in Zoran za sekundante in šoferje, Erzo in Oliver pa postavita in v močnem vetru odletita. Mi pa dol v pobiranje.

In potem na zaključno druženje na plac v Kozino.

Danes napovedano malo več vetra in bolj oblačno, kot včeraj, sicer podobno. In smo kar hitro zmenjeni spet za Kovk.

11.30 Železniška: Berto, Milan in Erzo. K Erzu in od zadaj na Kovk. Na Colu se priključi še Oliver in na start. No v resnici na parking in peš naprej, ker Erzo danes kategorično zavrne obremenjevanje svojega avta s potjo do starta.

Pokrito in lepo pihajoče na startu, kjer so že Idrci (ki pa se sprehajajo med parkingom in startom v iskanju izgubljenih kosov svoje elektronske opreme (Andrej – antena).

Postavimo in od ekipe v luft: Erzo, Oliver, Milan, jaz in Berto. Ker predhodniki (razen Erza in Oliverja) drastično izgubljajo višino, se nalepim tesno na skale in obiram vsak vogal do Podrte in tu s tesnimi osmicami pridem kmalu nad greben. Potem pa z lepo višino nad grebenom »v ravni črti po izohipsi« peljem 10-15 km/h proti vetru do Hublja.

Erzo obrne malo pred njim nizek ob grebenu, Oliver že precej pod grebenom, Milan še nižji. Ostali so že blizu Podrte samo odpeljali na pristanek.

Ko na Hublju obrnem in tesno ob grebenu rinem nazaj proti Podrti, odpadeta še Milan in Oliver.

Erzo se skriva v luknji pred Podrto, kjer vzdržuje višino ob robu (kar je res čudno, saj piha Z, JZ in bi moralo delati na Podrti, pa tam pod robom ni nič !!). Ko se pripeljem mimo, pokaže vso svojo umetnost in nabere nad greben in čez Podrto proti startu. Jaz sem po nekaj osmicah tudi nad grebenom in za njim.

Na startu obrneva in še enkrat do Hublja podobno po polžje počasi. Zdaj Erzo potegne naprej, da bo nadoknadil v prvi rundi izgubljene kilometre in obrne blizu Otlice, jaz pa mu vztrajno sledim.

Nazaj grede pozdravim Vidmarjevega Jožeta, ki startuje na Otliškem oknu.

Okoli Hublja sem že nizek pod grebenom. Erzo pa še nižji in ga samo splakuje, da potegne stran od pobočja proti Anji. Jaz pa še tesno ob pobočju z malo manjšim splakovanjem. Ko sem pa že kritično nizek, pa tudi ven.

Erzo preleti Anjo, dokler gre.

In Zoran tudi preleti najprej Anjo in potem še Erza in … dokler gre.

Ostali so si medtem že naročili taxi in gor. Nekateri še enkrat.

Berto ne gre v dugo in pripelje Erzov avto dol do Anje, kjer skupaj z Jožetom počakamo še ostale. Oliverja potem dostavimo na Col in naprej proti domu.

Danes pa obrne na JZ in tudi sončno naj bi bilo. Le jutranja sondaža je katastrofalna (mraza pa sploh ne omenjam). Še najbolj navijam za Buzet, Erzo sprva za Čaven, na koncu se na Železniški ob 11h odločimo za Kovk: Štusejev Dušan, Gerdejev Stojan, Erzo, Milan in jaz v Dušanov kombi, Mojca in Dule pa s svojim avtom tudi na Kovk, čeprav sta prvotno bila prepričana v Lijak.

Od zadaj na Kovk in peš na start. Piha lepo (še rahlo) gor in takoj postavimo. Še Jean pride s tandemom in tu je že nekaj Hrvatov, pa Čopi in službeno Valič, ki že preletava start.

Sem sicer prvi v vrsti, pa me elektronika nekaj zafrkava, tako da potegne prvi Milan, potem Erzo, jaz, Stojan in ostali.

V zraku res pošteno mraz, pa mirno in lepo drži mimo Podrte do Hublja in še naprej do Otlice, kjer pa se začne bolj guncanje. Ta del nazaj podobno in počasi, proti Hublju in nazaj do starta pa spet lepo mirno in visoko nad grebenom. Takrat enkrat pristane Mojca, prvič spet na Kovku po n letih !!!

Še enkrat nazaj do Hublja tesno z Erzom in še malo dlje proti Predmeji kot prej. Tja in nazaj podobno kot prvo rundo. Ko sem spet pred Podrto, Erzu potrdim, da grem(o) kar čez proti Vipavi in se tudi zapeljem ven z okoli 1000. Milan malo nižji za mano (naju je na Podrti čakal in precej svoje tukajšnje lepe višine izgubil), Erzo pa vseeno še malo pobere (“do baze”) in za nama. Samo dol mi gre, tako da pridem pod Plaz na 450 in se še malo matram in odcurim na svoj travnik v smeri strelišča.

Milan je tudi nizek in scuri bliže Fami, nekaj prej kot jaz.

Erzo pa precej višji priklopi pred Tablo in se ob grebenu pripelje do Hieronima in potem nazaj v dolino.

Med pospravljanjem pokliče Jean, ki je klientko kar pošteno navozil, pa na koncu na pristanku ugotovita, da sta ključe od rešilnega avta spodaj pustila zgoraj !!

Še Dule se javi s pristanka.

In začnejo organizirati prevoz gor, medtem ko se jaz »sončim« in ukvarjam z elektroniko, da bi lahko objavil let… Ravno Dušan še pristane,

da se potem naložijo v rešilni Vidmarjev kombi in gor po avte. In kod zadnji pristane Stojan.

Ko Dušan vse pobere (Erzo je dobil štop do Milana v Famo) in pridejo pome, sem skoraj kos ledu…