Prekrasno vreme je poplačalo dolgo vožnjo čez skoraj vso Avstrijo. Iz našega kluba sta šla sicer samo dva, drugače pa je bilo tam cca. 40 Slovencev. Oba dneva se je dalo jadrati na šibki termiki ( tudi nad štart se je dalo ), bila pa je tudi tekma za Stubai Cup, na kateri je bil Klokočovnik Simeon najboljši Slovenec na 8. mestu, za ostale pa  nimam podatkov. Drugi dan je bil akrobatski program, ki je pokazal tudi nekaj “lupingov” in “sodčkov”. Zelo lep luping je pokazal Edlov pilot  Marcus Grundhammer, za dodatek pa je puščal dimno sled.
Pri merjenju fines se je izkazalo, da je zelo lahko priti do nerealnih rezultatov, vseeno pa so podatki zelo zanimivi.

Ko je bila Strmca popolnoma v megli, je bil štart nad Zabočevim 100 m pod bazo. Veter je bil ravno tolikšen, da je bilo mogoče jadrati na pobočju a so bila dviganja tudi zunaj nad dolino. Kar nekajkrat je bilo treba vleči ušesa, z mrakom pa je zapihalo tudi pri tleh, kar je hočeš nočeš še malo podaljšalo let.

Močan veter na Vrhniki in napoved na teletextu sta dala slutiti tudi premočan veter na Strmici, zato sva se z Erzotom odpravila na Črni Kal, kjer zahodnik praviloma ni močan, a sva se skoraj izgubila v megli pri Divači. Telefonski klic v Ilirsko Bistrico naju je kar potegnil tja in ob 15.30 sva bila na štartu. Niti sledu ni bilo o močnem vetru, kar mi je za ta konec Slovenije že znano. Ker pa ob tej uri sonce že “uhaja”, sva na balončkih jadrala 15 minut. Erzo je nato pristal v dolini, jaz pa za štartom pri avtomobilu. Megle, ki je bila povsod na primorskem ( tudi na Taboru in pozneje na Strmici ) ni bilo, le prej bi moral biti na štartu. Lijak je običajno bolj siguren od tega štarta, v primeru megle pa to ne drži.

Pol ure pred mrakom smo vendarle upali poleteti in odbalonirati svoje. Mogoče bi lahko poleteli tudi pol ure prej a sem že malo nevajen močnejšega vetra in sem bil skrajno previden. Drugače je pa to še vedno  idealen kraj za tiste, ki nimajo časa ves dan ( služba do druge, tretje ure ) in ki so jim drugi štarti veliko bolj oddaljeni, pa tudi za manj vešče vrtenja v stebrih, ko se brez muk vozijo ob hribu do večera, seveda če ni veter premočan.

Podkraj v megli, Col v megli, Kovk v megli. “Ja kam smo rinili”, sem se vprašal. Pa nismo bili le Vrhničani na Kovku, tako da smo v prijetni družbi lažje čakali na malce več vetra in vidljivost. No, večkrat se je pokazala dolina in upali smo na najboljše. Res se dolina pokaže in Jimmy se odloči in zajadra, jaz se že oblačim in takoj poletim, ostali gledajo naju, kako sva zvrtela v meglicah nad štart. Naenkrat se vse zapre in z Jimmyjem najdeva varnejši prostor nad izvirom Hublja, kjer je hrib nekoliko nižji, pa tudi baza je bila tam višja. Drugi zamudniki so nato morali skozi meglo naravnost ven in nato desno k nama. Jadrali smo nekateri celo uro in pol, ko je  veter pojenjal in tudi Kolk se je sčistil, tako da smo kar naenkrat vsi pristali pri Anji. Menda so ta dan lepo leteli povsod ( Ilirska Bistrica, Strmca, Slivnica, Ambrož in najbrž še kje).

Merjenje fines na gozdu je pokazalo, da je zelo težko oceniti padalom fineso, saj smo po več vožnjah videli vse mogoče kombinacije, če niso padala štartala istočasno. Nekaj zanimivih ugotovitev pa je vseeno bilo.

Prisotni: Sandi, Tone, Dule, Grega, Primož, Erzo, Mojca in “menisezdidajaz”.