Padalska jataMalo naokoli na bližnje oglede in v drugo po prijaznem pomenku z domačinom že koračiva na naslednjo vzpetino. Postaviva drug zraven drugega na tale lep (položen) travnik. Ker Erzo ne potegne v prvo (on bi rikverc pa to…), jaz zalaufam na sigurno naprej in se odpeljem dol.
Potem potegne Erzo v drugo in se tudi odpelje dol.
Domačin nama je prejle svetoval, da pogledava še okoli hriba in že vijugava po vasicah Velike in Male vrhe. Končno najdeva tale rob z globoko kotanjo spredaj. In piha lepo z J (!?), tako da postaviva.
Erzo potegne malo v desno in čez rob, saj noče v kotanjo spodaj, ampak čez sedelce v desno, na spodnje travnike. In mu seveda uspe.
Jaz pa sem ob startu nižji in potem tudi zavijem čez sedelce desno (bolje bi bilo, če bi se lepo v kotanjo zapeljal), pa sem prenizek za zadnje grmičevje pred spodnjim travnikom.
In seveda potem na hitro obirava padalo z grmovja.
Ker sva se zamudila z obiranjem in se dela že mrak, je panika (saj mora Erzo izpolniti n x 2 novih na dan in sva šele pri tretjem).
Tule v vasi nazaj uoči še en (položen) travnik in nimava izbire. Erzo potegne in ga lepo dvigne in odleti.
Jaz pa medtem še razpletam zapletene štrikce od prejšnjega incidenta. Pripravim se ravno, ko pripešači rinfuzo nazaj gor. Potegnem in laufam, laufam, pa se samo na kratko odlepim, da se moram odriniti od roba spodaj in se nizek na kratko zapeljem na spodnji travnik.
Zdaj pa lahko gremo domov…
Je danes dan ZPLS v NG in Erzo navija za tiste konce. No saj smo tudi drugi za Primorsko, ker je v Istri lep sonček (kamere in Oliver to potrdijo), le ta burja nekako ne da prave izbire, kam. Erzo se odloči za smer Lijak, ostali cincamo. Milan navija za Buzet (»saj bo prebilo…«), sam sem v dvomih, ampak saj so tam še kakšni projekti… Mega je tudi za akcijo in tako se na Železniški preselim k Milanu še s projektno robo.
Na Uncu se naloži še Mega in dol. Sonca je vedno več in ko se od zadaj zapeljemo na start Buzet Zavoj, je vreme prečudovito. Le da piha SV, V konkretno od zadaj dol. Z Megom Milana hitro potolaživa, da je tam čez dolino start Mlun, idealen prav za ta veter.
Ko nas Milan zaparkira ob startu (ves navdušen, da se lahko tako udobno pripeljemo prav na start), pa razočaranje, saj ni nobenega vetra. Za nameček je trava mokra, da se kar cedi (kar mene odvrne od vsake želje…).
Milan rešuje serijo in brezkompromisno takoj postavi. Najprej neuspešen poskus skoraj v brezveterju, potem pa mu ob najini podpori (predvsem moralni) le uspe odleteti.
Pobereva ga spodaj ob glavni cesti.
Medtem že naštudiram naslednji start Lozari, na katerega me je med današnjo vožnjo spomnil Mega (ga Istrijani zadnje čase kar na veliko obletavajo – predvsem Oliver) in gasa naprej mimo Motovuna in od zadaj na Lozare do idiličnega gozdička ob majhni cerkvici. Najprej na oglede malo dol do roba.
Prelepo zrihtan start na JZ, na V (od koder piha) pa bolj kaskaderski. Kljub temu z Milanom nazaj po robo (v avtu pustim puhovko, saj se grem samo dol vreč…) in kmalu postavljava ob Megovi nesebični pomoči.
Moj prvi dvig Mentorja3 ni uspešen, v drugo pa posilim čez rob in zajadram ob pobočju. Drži lepo in po malem celo nabiram. Po nekaj zavojih se mi pridruži tudi Milan.
Mega pa nazaj v avto, da pride dol po naju.
Milan počasi zgublja in se zapelje na travnik ob glavni cesti.
Sam pa še kar drajsam sem in tja in sem tudi že kar nekaj nad startom. Zapeljem ob robu še daleč v kotel na levi (skoraj do vasice) in potem nazaj in mimo starta in od pomola stran nad dolino, saj me že pošteno mrazi (tudi brez rokavic sem). Pristanem na peščenem platoju pod startom ob glavni cesti, ravno ko pripelje Mega.
Naložimo še Milana in proti Motovunu. Ker je do mraka še nekaj časa, zavijemo še gor na Sv.Jeleno. Sedaj sem šofer jaz in Milan in Mega postavita.
Pa je izbrana lokacija (kjer smo tudi že nekoč startali) precej trnasta in grbasta, vetra pa (pre)malo. Kar dvakrat mora Milan snemati padalo s trnja in brajd, Mega pa se po prvem neuspelem poskusu in oceni situacije odloči, da bo pospravil.
V tretje Milan odleti direkt skozi smrečico, kjer se le malo zatakne in uspešno spelje. In med Megovim pospravljanjem še malo pojadra, preden pristane.
Pobereva ga že v trdi temi.
Si za danes obetamo še nekaj lepšega vremena, pa je zjutraj vse slabše, kot je bilo obetano še včeraj zvečer.
Prvotna ideja je, da gremo na Buzet, vendar je ob srečanju ob 11h na Železniški (Erzo, Gerdej, Milan in jaz) jasno, da je preveč tvegano tako daleč. Odločimo se za smer Vremščica, mogoče Socerb, če pa bo situacija dovoljevala, pa mogoče tudi Slavnik (ob odhodu je še v bazi).
Pelje Gerdejev Stojan, ki na Uncu naloži še Mega. In se odpeljemo kar na Vremščico zg., ki je ravno še pod bazo.
Postavimo in v luft Erzo, Milan, Mega, Zoran in Stojan.
Med letkanjem sem in tja pridejo še Kraševci: Rajko, Gorazd in Bojan in se nam pridružijo v luftu, medtem ko naši pristajajo in vzletajo po pobočju pod startom. Nekaj kasneje pridejo še Istrijani: Oliver in Zec.
Ko se odpeljem preveč desno, začnem curiti in se zapeljem na letališče, kjer že pospravlja Rajko.
Tik pred mano pristane Bojan.
Potem sem na tleh jaz.
In malo za mano še Gorazd.
Naložimo se v njihov avto in še enkrat gor.
Naši še kar pristajajo in letkajo sem in tja. Erzovi leti
Milanovi leti:
Stojanova leta
Bojan in Rajko se pripravita še enkrat, medtem, ko z Gorazdom cincava, saj je treba misliti na avtomobile. Pa toplanda Mega, ki se javi, da bo šofer.
Milan javi, da je na scuril na letališče.
Vmes pride v H&F še Kastnerjev Domen in postavi.
Pa še midva z Gorazdom postaviva in v luft.
Nekaj še nadrajsamo vsi skupaj in vsak zase.
Potem počasi zapeljemo proti letališču in nekateri tudi do ceste.
Tisti, ki so na koncu toplandali,
rešijo avte in so kmalu pri nas…
