Končno se po začetnih dneh skupinskega potovanja z džipi po puščavah Omana, danes pokaže možnost za padalske poskuse. Ko postavimo tabor, se nas večina odpravi na sipino nad taborom, ki je cca 100m visoka.
Večina z željo po večernih razgledih in fotkanju prekrasnih kadrov, jaz pa še z dodatno željo odleteti z vrha.
Vsi so presenečeni, ko na vrhu iz majhne vrečke potegnem padalček in si nataknem tangice.
Vetra je precej, vendar Run&Fly ni težko krotiti (pa še Alenka mi pomaga). Vsi so navdušeni in me spodbujajo, ko držim padalček nad glavo,
meni pa ni najbolj prijetno, saj situacija ni spodbudna. Piha iz napačne smeri in si tako ogledujem le pobočja med sipinami, ki so obrnjena stran od smeri našega tabora.
Čeprav je pesek na pobočju mestoma čvrst, se po nekaj korakih vse posuje in si do kolen v njem.
Ko končno uspem odleteti, se samo zapeljem v peščeno kotanjo spodaj, brez šans, da bi preletel naslednjo sipino in celo zavil desno proti taboru.
Drugič poskušam z vrha malo bolj desno, pa sem še prej v drugi peščeni kotanji.
Še nekaj časa poskušam
(dokaj naporno je potem po posipajočem se pesku spet povzpeti nazaj gor).
Uspe mi še tretji poskok, vse skupaj pa brez šans, da bi preletel začetne sipine in se odpeljal proti taboru.
Zato v zahajajočem soncu samo še odpešačim do tabora…
