Ker ima Jože tukaj naokoli še nekaj belih pik, predlaga, da jih poskuša(mo) zapolniti.
V gneči turistične invazije se po stranskih cestah (ki so tudi precej okupirane) pripeljemo na Poljane.
Piha lepo (šibko) gor in z Megom postaviva Jožetu. Potegne in odleti in ga kar drži. Midva pa nazaj v avto in na ovinek Pomjan, kjer je spet eksotičen start, ki ga jaz še nimam (ki pa si ga zelozelo želim, saj sem že tudi nekajkrat stal na njem v neustreznem vetru, ne nazadnje, ko smo v večerni temini obirali Erza z bezgov pod štartom…).
Danes končno piha prav, res pa da tudi tu šibko.
In mi Mega začne takoj razgrinjati med nekaj zbranimi opazovalci, ki gledajo Jožeta, ki je prijadral do sem. Jože pa se usmeri na start in z vetrom v hrbet »pristane« na pomol (do zadnje sekunde ni bilo jasno, ali bo prišel čez rob… )
Pojetov komentar leta: Tule jih pa ni kaj veliko pristalo. Pristanek je precej droben. Za piko tekmo pa bi bilo.
Da sem Zoranu delal dren na štartu. [3.8.2019 10:57]
Tom Pavlič : Ta je pa lepa [3.8.2019 10:51]
Moj prvi dvig je neuspešen za tistih 5m do roba, v drugo ga lepo začutim nad sabo in stopim čez rob v prazno.
In samo ven naravnost nad srednjim grebenom (me začne že strašljivo spuščati, saj vmesnih pristankov ni), da potem z bogato višino preletim glavno cesto in pristanem na (mokrih in blatnih) travnikih daleč čez njo.
Jože najprej poskuša odleteti kar više s ceste, pa mu ne uspe, tako da ponovi mojo zgodbo na kratkem pomolu in potegne do Vanganela.
Jože Poje : Iz štarta na tla. Ma, prou fletn. [3.8.2019 10:56]
Mega naju pobere in proti domu…
