Padalska jata

Po deževnem vikendu in včerajšnjem neuspešnem tavanju po projektih, je danes dan, na Primorskem z manj napovedanimi padavinami, malo JZ vetra in nad inverzijo pri 900m še kar dober gradient. Milan bi šel delat 100tko na Lijak, Dule z njim, Erzo na Slivnico. Tudi jaz bi danes rad malo več sigurnega letenja in se pridružim Milanu. Še Manca se naroči na sprotne info dogajanja, saj bi rada nekje v miru testirala potencialno novo padalo.

Ob 11h odpelje Milan z Vrhnike naju z Duletom. Med potjo so že zelo nakuhane baze nad Krasom in za Vipavsko proti S. Kovk že tudi precej pokrit.

Pod Lijakom čakamo, saj razen treh neznanih, ki letajo sem in tja okoli starta, nikjer nobenega. Pa tudi kombija (Hermana?) za prevoz ni. Ker je že povsod naokoli precej nakuhano, po kakšni uri mencanja (obdelujemo opciji: Brestovica, kjer je ravno speljal in lepo pobral Gorazd in najbrž tudi Nevidni in Socerb) se odločimo nazaj proti Anji, saj v tisto smer, od Čavna naprej, zgleda vedno bolj prijazno.

Pri Anji še malo pomodrujemo ob obveznih (2×1) kavicah, potem pa se Dule javi za šoferja in logistika je rešena in se odpeljemo gor. Malo pred nami v luftu 1xValič in 1xCegi (? – ki ravno ob našem prihodu poskuša nekajkrat neuspešno toplandati, potem se odpelje na Nanos), na startu pa piha termika gor (pre)močno, tako da zopet malo počijemo.

Veter se občasno celo toliko unese, da bi si upal startati, ampak zadaj se temni in občasno zleze nakuhano celo malo pred start nad dolino in tako samo sedimo naprej. Sploh ko začne zadaj pošteno grmeti in radarska slika pokaže rdeče fleke od Idrije do Postojne.

Vse skupaj prihaja vedno bliže, ko prideta na start Valičev Urban in Klemenčičev Matjaž in raztegneta svoje stroje in v luft. Najprej vnebovzetje, potem se odpeljeta daleč ven nad dolino. Pride pa Cegi (?), zbija z ušesi in spiralami in po nekaj ponovnih poizkusih le toplanda. Zelo že razmišljamo o odhodu, ko se zadaj siva zavesa le malo odmakne proti S, grmeti neha in Milan bi malo goudhandlal… Jaz pa letel…

Postavim, Milan pa tudi pozabi na groundhandlanje.  Ko je malo manj vetra (itak da ni), potegnem in v luft, Milan tik za mano. Proti Kuclju in do Otliškega okna (v zraku je lepše, kot je zgledalo s tal), tu obrneva in z lepo višino spet na start. Milan še eno rundo proti Kuclju, jaz pa naberem nekaj nad 1100 in čez.

Lepo drži in pridem nad Plaz z 900. Nabrati ne morem nič konkretnega (ne znam?) vendar drži tik nad grebenom do Table. Potem pa zlezem pod rob in nobenega piskanja več. Pod Lovsko se mi dokončno vdre in odcurim nazaj proti Podnanosu. Malo nad tlemi pa je spet čutiti nekaj močnejši Z veter (dolinc), vendar kljub poskušanju zaključim po 1:00 ure pri Podnanosu.

Milan se po drugi rundi pripelje do rondoja pri Vipavi.

Dule naju pobere in gasa proti LJU.

Za vikend je predviden izlet v Posočje. Čeprav je že za soboto napovedano poslabšanje (in ohladitve), za nedeljo pa itak sam dež, se z Alenko v petek popoldne vseeno odpeljeva proti Tolminu. V Gabrjah iščeva Konrada in Zdenko, pa Zdenka najprej najde naju, potem pa čakamo še na Konrada in ostale, ki zaključujejo uspešen tandemaški dan.

V soboto pa s prvo furo ob 10h gor s tandemaši (Gašper, Sergej,…) in nekaj tujci, saj je že od jutra precej pokrito in se bo po napovedi samo še poslabšalo. Konrad in Pavle bosta potem šla z ostalimi v rundi ob 12h, če bodo pogoji še znosni, saj je za 12h prijavljenih spet več klientov.

Na startu malo vetra (nekajkrat pihne celo od druge – V strani) in smo edini (tako prazne Kobale še nisem doživel, res pa da je vreme dokaj kislo). Vsi trije tandemaši in jaz takoj postavimo (štirje tujci bolj počasi)  in potem malo še pomagam pri postavljanju tandemov.

Dva tandema potegneta, potem jaz in nazadnje še Gašper, tujci pa še niso pripravljeni. En tandem hitro zacuri, drugi pobere nad start na levi, jaz pa najdem rahlo dviganje pred startom. Do 1350 mi uspe nabrati (ostali so nižji), več ne znam, zato se zapeljem v smeri Vodel vrha. Zelo zanimiv je pogled dol na Tolmin in travnike okoli mesta, posute s šotori in udeleženci Metal Campa.

Vmes do Vodel vrha dobim le še eno rahlo dviganje neke pozitivne nule, sicer pa počasno curjenje. Ob pobočjih Vodel vrha in Mrzlega vrha poskušam izkoristiti vsako dviganje, pa mi gre generalno vedno bolj dol.

Od tandemov je le eden prišel do Gaberja, druga dva in ostali padalci so pristali na uradnem.

Tik pred napolnjeno uro tudi sam scurim nazaj v kamp.

Popoldne pa se razbesni neurje, ki ohladi do danes pregreto dolino za vsaj 20 stopinj…

Sem se kar nekaj časa dogovarjal za test run&fly Dudek padala in se končno uspel dogovoriti za testiranje danes na Dobrovljah. Ker je napovedan Z (in na Trojanah tudi zares piha JZ 3,5/5,6, na Maliču pa celo SZ), sem malo skeptičen, kako bova zadevo izvedla. V resnici se niti ne sekiram preveč, saj sem si v sebi bolj želel potrditi, da takšen tip padala (tipa single skin, 18m2,…) ni za mene, čeprav bi impresivna teža manj kot 1kg zelo dobro dela mojim kolenom…

Ko se ob 11h dobiva z Dušanom na pristanku, spodaj nobenega vetra. Na startu pa piha rahlo gor (očitno je termika iz obsijane doline le premagala generalni veter).  

Dušan malo demonstrira padalo, ki se, kljub šibkemu vetrcu gor, takoj postavlja in ustavlja nad pilotom. Z malo nervoze ga vpnem tudi sam in iščem komande in sumičavo gledam pajkasto tanke štrikce. In ko ga malo pohendlam, kar ne morem verjeti, kako je odziven in poslušen. Še vedno sem skeptičen, kako bo startati (kako me bo teh 18m2 v tem šibkem vetru dvignilo v luft in potem držalo).

In ko se pri enem od dvigov obrnem, samo stopim dva tri korake naprej (veter še vedno rahlo gor) in me vzame…

Ves napet se prepustim letu naravnost ven, kjer pa me celo malo dviguje. Čutiti je večjo hitrost, kot sem jo vajen (tudi z M24), občasno malo zašumi, vendar je padalo odzivno in lepo reagira na komande in imam občutek izredne stabilnosti, ki je gotovo tudi posledica hitrosti. Sem že precej bolj sproščen.

Še zavoj ali dva in dol proti pristanku, kjer skoraj v brezveterju po nekaj hitrih korakih zaključim (pre)kratek a zelo informativen let.

Danes pa malo manj Z kot včeraj in večja možnost neviht v osrednji SLO. Milan bi šel (na zadnji obetaven dan tega tedna) nabirati km na Lijak, Erzo pa spet na Slivnico. Ker me po včerajšnji curaži Slivnica »ne mara« (Erzova interpretacija slabega letenja na lokaciji…), predvsem pa, ker ne bi še tretji dan zapored rinil na isti hrib, se pridruži Milanu.

Ob 11h prestopim v njegov »novi« Audi in gasa dol. Med potjo rezervirava Aleša in opazujeva močno inverzijo po Vipavski in pihanje SV po tleh pri Anji. Ko prideva pod Lijak in izstopiva v peklensko vročino, samo gor.

Na startu smo zgodnji, postavljajo večinoma tujci – tečajniki. Hitro postaviva tudi midva (v le malo manj peklenski vročini kot spodaj) in v luft: Milan in Zoran.

Milan se matra pod robom, jaz takoj vdenem steber in gor do 1250. Danes nimam želje po 100tki, ampak le po daljšem letenju (v eno smer, dokler gre…), zato samo odpeljem proti Zmajarski in tu popravim do 1450. Ker je še zgodaj, je temu  (in jutranji inverziji in S v višinah in…) primerno razrukano. Bolj zunaj okoli Skreta, da sem spet v rodeu na 1000 pod robom pred Kucljem. Nekajkrat me pošteno zgunca, pa spet nabije na 1300 pri Modrasovcu. Ležerno se odpeljem čez, pa me po lepem dviganju sredi doline (ki ga seveda ne izkoristim, saj bo sedaj vse na izi…) splakne ob Hublju pod greben na 600, tako, da že gledam (redke) pristanke v Ajdovščini (kaže mi močan SZ od Predmeje).

Ko zapeljem bolj ven, pa sunkovito dviganje in sem spet na varnem nad grebenom (če lahko rodeu zgoraj tako rečemo…). S slabih 1200 se spet samozavestno odpeljem čez dolino, pa me začne splakovati kot še nikoli (tudi -4) in mi spet kaže S, SZ od zadaj. V Vipavi sem na grajskem gričku v višini grajskih razvalin (na 350m) in se po nekaj obupanih poskusih samo še zapeljem proti glavni cesti pod Zemono.

Vročina neznosna, da še pospravljati ne morem.

Milan se kmalu pripelje čez dolino nekaj višji (z namenom, da bo tudi najbrž pristal, saj se zadaj za Kovkom že pošteno kuha), pa dobi nad Vipavo lepo dviganje, se nasloni na pobočje in naprej do Hieronima in nazaj v vedno močnejšem dviganju po vsej dolini.

Jaz medtem dobim štop do avtobusne v Ajdovščini, tam po 10min na avtobus in po slabe ½ ure sem na pristanku pod Lijakom. Nazaj do Anje, kjer v vse močnejšem zauganju Milan pristaja z ušesi čez AC.

Hitro najdem prehod na drugo stran AC in ker se mudi proti LJU, volan spet prevzame Milan…

Danes je Milan navijal za dolge proge na Lijaku. Pa ga S veter po višinah odvrne od načrtov in se pridruži varianti, za katero lobira Erzo: kaj drugega kot Slivnica.

Ob 11.30 presedem k njemu na Vrhniki za Mercatorjem in do cerkniške Pumpe. Tu je že Jean, malo kasneje pa tudi še Milan z Rakitne. Ker je na vrsti Erzo za prevažanje (saj smo ga v odsotnosti njegovega popravljanega vozila prevažali ostali, da ne omenjam razvajanja z LCjem včeraj po štartih Čela gora in Slivnica in zaključne Milanove fure  iz Čabra) vztraja, da naju z Milanom pelje on na Slivnico. Tako se Jean odpelje na vrh ločeno in na vrhu imamo krajši konflikt, ki vse dodatno ziritira…

Piha Z, precej z desne in zaenkrat še znosno (čeprav postaja že javlja sunke 10). Prvi je pripravljen Erzo, ki odleti, kmalu lepo nabere pod baze in odcuri v Grahovo…

Potem preostali trije še malo modrujemo v neznosni vročini (še hujša kot včeraj, vendar vse skupaj le traja manj časa), dokler ne potegne Jean, ki bolj zunaj v nekaj etapah pobere do baze in se odpelje neznano kam…

Naslednji sem jaz, ki izkoristim majhen upad sicer naraščajočega Z in se počasi rinem v smeri Cerknice. Milan na startu poskuša podobno, pa ga veter vedno zavrne. Naprej v smeri Cerknice komaj rinem. Nekaj guncanja, ob pobočju samo močno obtekanje in nič ne pridobim, zato zapeljem malo bolj stran od pobočja in nekaj naberem. Prebijem se do Z pobočij nad Ceknico in že mislim, da sem se rešil, ko me odplakne nad polje, kjer po nekaj iskanja žalostno scurim zraven letališča…

Gori pa veter vedno bolj narašča in Milan dočaka Erza, ki je v Grahovem našel Perka, da je postal njegov začasni šofer.

Erzo odleti v drugo, Milan pospravi in odide nazaj na Rakitno v službo, jaz pa neuspešno štopam proti Grahovemu. Ko končno pridem tja in se začnem ohlajati s hladno kemijo, Perko pripelje dol Erzov avto.

Ko Erzo pristane v Loškem potoku,

se odpeljem proti Ložu, do kamor ga dostavi policija, ko ugotovi, da ni prebežnik.

In potem na Vrhniko…