Skozi vasico nazaj in do AC, kjer je še en travnat hribček.
Rooka moram postaviti poševno na pobočje, saj piha z desne.
Kljub temu ga lepo dobim gor in se odpeljem na koruzno strnišče dol ob AC.
Padalska jataSpet čez AC proti Veliki Loki in na levo na stransko pobočje pod opuščeno kmetijo (nad aktivnim vikendom).
Piha šibko gor, vendar v pravi smeri.
Lastnik vikenda se spomni nekoga z Vrhnike menda, ki je pred kakšnim letom tu naokoli taval v megli in se vrgel dol. Pravi, da je imel oni dosti več vetra in mi odsvetuje v tako šibkem.
Kljub temu postavim in se vržem čez škarpo v dolinico.
Še dve vmesni lokaciji si ogledam, pa smer ni prava (čeprav je šibko, pa po teh položnih Erzovih travnikih najbrž ne bi speljal).
Tu pa je precej bolj strmo in še občasno pihne gor (čeprav večinoma piha od zadaj po hribu dol).
Potegnem, ko je nulca in se odpeljem dol.
Potem pa grem do Ivančne in ven in se zapeljem na novi start Krka-Stene, kjer Andrej (Čerček) pridno striže koreninice in drobno šavje (podobna situacija kot na Čela gori). Štart je ogromen in ogromno dela bo še treba, da bo možno odleteti tudi v šibkem vetru. Piha od zadaj dol in tako ostaneva le pri prijetnem kramljanju…
Danes čudovit jesenski dan z čudovito veliko inverzijo. Ker je več SV vetra kot včeraj, upam da bo mogoče kaj dal Zavrh (ni mi spet za na Lijak, pa še delo imam dopoldne…).
Ob 13.40 Šodr: Erzo, Breščak in Velkavrh. Milan prihaja s Slevice, kjer sta s Pojetom ravno ponovila mojo Slevico-Reber 🙂 .
Dule nas zapelje gor in pešaka na start, kjer piha šibko, ampak lepo gor. Takoj postavimo in v luft: Erzo, Zoran in Milan.
Samo curim in se komaj prebijem okoli Trebelnika, saj mi piha direkt od spredaj (zunaj je S, SZ). Curim v levo in sem tako nizek, da še o Škorpijonu začenjam dvomiti. Ko vidim Erza spodaj na travniku, mi je takoj lažje.
Pred zadnjimi hišami me še dvigne in celo nekajkrat zavrtim, da z lepo višino scurim zraven Erza.
Milana tako požre, da pristane kar za Borovnico.
Dule pa se še nekaj časa matra na startu in ker nič več ne piha zgoraj pospravi.
Medtem pa že pride Redstar (ki se je tudi hotel nekje zabrisati dol). Najprej gremo pogledati pot Zabočevo, pa ni nobenega vetra, potem pa na Šodr, saj bo Dule sam rešil svoj avto. Jaz v LJU, oni pa še na Slevico…
Danes pa taka inverzija na 1000, da ni za nikamor (veter SV, V bolj malo). In tako sva si z Jožetom enotna, da je (žal) edino upanje za kaj jadranja le Lijak.
Ob 12.15 na Železniški: Breščak, ki bi šel na Grmado in Erzo, ki bi šel kamorkoli, razen na Lijak…
Pa odpelje Poje proti Vipavski in kar z avtom gor na start, da ne zgubljamo časa s čakanjem kombija. Med prvimi smo na startu. Le Micko in kakšen Čeh potegnejo pred nami: Erzo, Poje, Zoran in Dule.
V začetku se je treba pošteno matrati, da se obdržimo in sploh pridemo nad start, potem steče bolj v pomladanskih občutkih – balončki, ozki sunkoviti ozki stebri, više je čutiti, da se SV meša s termiko… Kasneje je situacija bolj umirjena…
Najprej se odločim, da bom rinil le do Zmajarske, potem bolje pobiram, kot sem pričakoval (in tudi inverzijo se da prebiti in se mi ne zdi tako izrazita) in grem mimo Skreta do Kuclja. Pa visoko nazaj čez Lijak do Škabrijela. Tudi tu poberem, tako da nazaj na Lijak z lepo višino in še enkrat do Skreta in nazaj na Škabrijel in na pristanek.
Dule je pristal že nekaj prej.
Žal pa Dule ni organiziral reševanja Jožetovega avta, tako da se na hitro odpeljem s taxi-Herman gor.
Medtem že pristane Erzo v Goriških brdih in se s štopom prestavi pod Lijak.
Tudi Jože potegne globoko v Brda.
Na poti dol podaljšam kar zadaj na Solkan in pod Sabotinom vse do Kojskega in Šmartnega, kjer se pridružim pokušini domačega šampanjca, ki ga prirejajo domači, kjer je Jože našel tisto krpico trave…
Kar nekaj časa čakata kompanjona pod Lijakom, da z Jožetom (dokaj vesela) prideva po njiju…
Še vizualizacija naših letov: