Padalska jata

Ker imam dopoldne zemeljske obveznosti in je napoved zelo obetavna (malo vetra, JZ, majhna možnost ploh, le sondaža je do 1400 slaba, više super) so že zgodaj vsi dogovorjeni za akcijo: Igor verjame v 10h na Voglu, razširjena jata se ve, kam gre – na Slivnico, Jean s tandemom pa na Kovk. Slak pokliče, da bodo danes Karavanke (in si je zato vzel dopust) in je tudi ob 10h že na poti (eni so baje bili že ob 9h zmenjeni pod Ambrotom). Sam bi rad padalo preizkusil še v hribih in me vleče na Krvavec.

Tako se delovni ljudje, ki ne moremo prej, dobimo ob 12.45 pod Ambrotom: pUnČkA, ki je tudi navijala za Gorenjsko in jaz. Z LCjem gor v bolj hladne predele. Med potjo se odločiva, da bo najbrž dovolj, če greva le na Zg.poseko.

Na startu se nama pridruži le še en padalec, drugače je nebo naokoli prazno. Postavimo in v luft: jaz in pUnČkA. Takoj dobim steber, ki me odpelje čez 1800, potem pa spet zabluzim sem in tja in dole in gore… pUnČkA se v začetku bolj matra, pa potem lepo nabere in se odpelje v Javorov vrh. In jaz za njo.

Ko sem pred leti zadnjič priklopil tako nizko, sem se samo še v Kokro odpeljal, danes pa se kar hitro spajsava. In potem nabereva nad Potoško in čez na Zaplato in naprej mimo Storžiča do Tolstega in Kriške. Ves čas je rodeo: ozka in močna sunkovita dviganja do 1400 (območje inverzije ?) brez splošnega vetra, više V, visoko Z. Najprej še pomislim za naprej proti Dobrči, pa me močan JV na Kriški in težavna in predvsem neprijetna pobiranja odvrnejo od tega. Ko še pUnČkA tu obrne nazaj, ni več dileme.

Nazaj je podobno. Od Zaplate proti Potoški pUnČkA zacuri in se rešuje proti Preddvoru, kjer jo že vidim pristati. Sam naberem na 1600 (više ne zmorem) v razrukanem dviganju s kloferjem (1/3 padala mi zapre…) in potem čez nad Štefanjo. Vzhodnik od Ambrota me gunca in ustavlja in le malo dviguje. Nad Stiško sem ves nizek in ko pridem nad travnike pod Ambrožem vidim, da sem prenizek za mimo Grajca, zato obrnem in nazaj do križišča za Grajcem pred Stiško.

Zoranov let

Ko pospravljam, pripelje mimo prijazen padalec, ki ponudi, da me počaka in zapelje gor po LCja.

Medtem pa pUnČkA ni pristala pri jezeru v Preddvoru ampak je z manj kot 1000 pobrala na 2200 in se zapeljala direkt čez na Krvavec pristati na svoj standarden plac pri Jezercih, da bi rešila LCja. Tako pa jaz pridem po njo in ker je še krasen dan, gor na kosilo h Gospincu. Prej sem mislil, da ima tudi novi Mentor zasluge za ta rodeo danes, v pogovoru pa je jasno, da tudi pUnČkI današnje razburkano letenje ni bilo preveč všeč in je bilo res tako, kot sem doživljal današnje letenje …

In ko sva gor na razgledni pijači in jedači, postaja vedno boljše: bazice se napihujejo, na nebu se pojavljajo padalci (ki predvidoma startujejo na Krvavcu ?), ki samo ležerno drajsajo sem in jih kar samo dviguje. Odpeljejo se proti Kalškemu, pa v višavah naprej proti Grintovcu. Čeprav se delava neprizadeta, sva jim vedno bolj nevoščljiva: vse drži in je nescurljivo! Ko se še nekdo pripelje v višavah čez 2000 daleč sredi Gorenjske doline (CTR?) od Kriške sem, imava dovolj in se odpeljeva dol…

Danes pa že komaj čakam, da nekam gremo, saj je bila abstinenca res (pre)dolga, da ne govorim o novem padalu, ki čaka, čaka,…

Igor in Boris se že usklajujeta med Slivnico, Primorsko in Krvavcem, ko Igor pokliče mene za moje želje. Preverim še z Megom in Jeanom in večina (razširjene) jate gre na Slivnico, ki pa mene ne vleče, saj bi rad novo padalo končno že enkrat (Gozda ne štejem…) – prvič letel na bolj sigurnem terenu. Ker je na Gorenjski več možnosti za dež, glasujem za Primorsko. Boris potrdi izbiro, z dodatkom, da potem gremo na Lijak po Vipavsko 100tko…

Ob 12h na mitnici Logatec presedem k Borisu in Špeli. Igor in Saša gresta s svojim avtom. Pod Lijakom prisedeta in gor na start.

Tu kar precej padalcev, večinoma tujcev. Počasi postavimo in v luft: jaz, Saša, Igor in čez nekaj časa Boris – v nogavicah, saj je na startu ugotovil, da je čevlje pozabil doma.

V začetku se malo spoznavava z Mentorjem 5, pa mi kmalu napetost popusti in sva že precej domača.

Leta ne bom preveč opisoval saj se najlepše vse vidi na vizualizaciji in na trackih (let je predolg – skoraj 5 1/2h in mojih prvih OLC 100km – v resnici je še daljši za peto stranico od Predmeje čez Vipavsko dolino na Planino in nazaj na pristanek, ki pa ne šteje).

Leteli smo čez Čaven in Kovk na Nanos, kjer je Saša pri Tabli utrujena in prepihana z vrtoglavico odstopila in se zapeljala nazaj k Anji (in potem rešila njun avto izpod Lijaka).

Sašin let

Mi trije pa naprej do Antene, nazaj na Kovk in do Predmeje in še enkrat do Antene in nazaj čez Kovk do Predmeje ter potem zaključili pri Anji.

Igorjeva 100tka

Zoranova 1. 100tka

Zoranovi Komentarji leta

• Igor : Čestitam za prvo 100ko, ki jo ne pozabis nikoli. Naj ti vse štarte, lete in pristanke, služi kot danes. [05.07.2017 20:17]
• 2.Koc (K. Andrej) : Bravo Zoran, čestitke! 🙂 [05.07.2017 20:35]
• 3.Kolar R. : dobro si tole zrežiral!! [05.07.2017 20:39]
• 4.Jože Poje : Odlično! [05.07.2017 21:03]
• 5.Mojca Pišek : Super!!! [05.07.2017 21:46]

Let nam je bil vsem super uživaški, praktično nič stresen, čeprav se je bilo občasno treba kar potruditi (predvsem na začetku na Lijaku) in tudi vetra (predvsem na Nanosu) je bilo tudi nekaj. Meni se zdi, da je imel moj novi Mentor 5 veliko zaslug za takšne občutke, saj je agilen, tekoč, brez nepričakovanih reakcij, lepo pobira in planira.

Ampak meni je dalo največ zadovoljstva to, da smo leteli blizu, si pokazali kje, kam in kako in smo bili res super ekipa s skupno nalogo: VSAK odleteti 100km. Vesel kot dva radia skupaj.

Še vizualizacija letov

In Borisov filmček te skupne stotke

Danes je sicer spet zbor za Slivnico (me obvesti Jean), ampak me tudi približno ne vleče tja.

Zdi se mi, da bo super dan za Gorenjsko (po dežju malo ohlajeno, šibki Z vetrovi, brez neviht, napovedana lepa termika – da ne bo mogoče premočna…). Ker ni nobenega drugega interesenta, grem sam.

Najprej mislim na Krvavec, pa je vedno bolj pokrito in ko se peljem mimo Vodic (12h), je vrh in okolica v bazah. Zato podaljšam na Gozd kjer postaji na Gozdu in Kriški javljata že ves dopoldan idealno 4-5/5-8 J (da le ne bo preveč naraslo…). Čeprav so arsovci zjutraj namerili inverzijo med 800 in 1400, bo ta do zdaj že izginila (na Gozdu 23 st, na Kriški 18, no ja, lahko bi bilo malo bolje, ampak -5st/500m pa tudi ni neka inverzija…).

Spodaj ni žive duše. Tudi na startu ne. … Pa tudi nobenega vetra…

Na klopi čakam pol ure, da pride še en potencialni padalec in en zmajar, ki takoj začne z montažo zmaja. Vmes nekajkrat pihne gor, da se kolesca zavrtijo in klobasa napne, ampak jaz čakam, da bo več in bolj konstantno (pričakujem jadranje…).

Čez pol ure je zmajar pripravljen, jaz pa tudi začnem postavljati (bogve, če bo bolje…). Ko se zmajar pripravi za start, pihne dol, pa spet nula, pa malo sem malo tja, vedno večkrat pa dol (Kriška zdaj javlja SZ). Nekaj časa zmajar čaka, potem se izlušči izpod zmaja in gre v senco.

Z mene pa še naprej vse teče. Samo da malo pihne gor, hrbtno prvič potegnem Mentorja 5, stabiliziram in lepo odletim in zacurim po pobočju dol. Obupno še poskušam vsaj malo pobrati na slemenu pred ravnico pred dokončno curažo na uradnem.

Zoranov let

Ko pospravim, pride kar nekaj upajočih padalcev na pristanek in s Cirilom se zapeljem gor.

Za tale rahlo jubilejni let (2100), sem si želel kaj več 🙁 . No, sem pa vsaj prvič prezračil padalo 🙂 .

Danes imam popoldne v Mariboru zemeljske obveznosti.

Pa se zgodaj odpravim iz LJU. In bolj ko se bližam MB, bolj razmišljam, da imam še dovolj časa, da bi šel pogledat proti Kalvariji, hribčku moje mladosti, kjer sem bil nazadnje pred 45 leti…

Že pred leti sem zasledil, da so hribček fantje odleteli, čeprav imam jaz v spominu celo pobočje našpičeno s stebri in žicami: vzorčni vinograd Kmetijske šole.

Ko se zapeljem do današnje Fakultete za kmetijstvo pod grič, pod katerim smo stanovali in koder sem se preganjal še v gimnaziji, je vse drugače. Nobenih vinogradov več v tem delu, ampak v nulo pokošeno pobočje, posuto z redkimi drevesi različnih vrst. Ampak stopnice, ki vodijo naravnost gor na rob, so še vedno tu. In to ne stare in razpokane betonske, ampak obnovljene z betonskimi ploščami, da hodiš kot v nebotičniku. No, seveda, če bi bil 45 let mlajši in ne bi žgalo sonce s 40+ stopinjami. In če ne bi imel padala na hrbtu.

Ko pridem na vrh, se mi že blede od vročine in se najprej malo odpočijem. Vetrčka je ravno prav, piha idealno (le občasno termika malo bolj butne, pa tudi ugasne do nulce). Točno opoldne. Ko postavim Rooka in si nataknem tangice, moram še enkrat za rob v gozdiček, da se ohladim.

Potem se vpnem, počakam na termiko in stopim v zrak. Z vetrom se zapeljem v desno do Račjega dvora, obrnem in stopim v veter na tla na travnik, v nulo pokošen .

Zoranov let

Ko pospravljam, v potokih teče z mene, ampak vesel sem, kot že dolgo, dolgo ne.

Zaradi napovedanih popoldanskih neviht ob zmernem JZ najprej razmišljam o projektih. Pa me Jean zvabi v akcijo (»ne boš zamudil takšnega dneva…«).

In se že peljem proti Uncu. Pod Strmico se preložim k njemu in gor na start. Piha malo, premalo. Greva do droga, kjer pihne malo več. Jean postavi in odleti, malo se matra na V robu in potem scuri na travnik v dolino.

Jaz samo naložim robo in dol po njega. Pustim LCja na Uncu in z Jeanom naprej na pumpo v Cerknici, kjer že čakajo Erzo, Poje in Mega.

Gor in na start. Piha Z, više SZ, po startu z desne gor. Postavimo in v luft Poje, Erzo, Jean in Mega. Jaz sem zadnji in nekajkrat potegnem, preden lepo namestim padalo. Potem ga lepo hrbtno dvignem, stabiliziram in poskušam odleteti. Pa kar noče zagrabiti in laufam dol po travniku. Potem mi ga potegne v levo in samo zdrsnem po gladki travi, padalo me prehiti in vleče za sabo, dokler se ne zatakne za grmičke in jaz tudi. Po postaji povem, da je vse OK (pa me nihče ne sliši, ker je od včeraj očitno še na uradni frekvenci…). Še predno se v peklenski vročini, ko vse teče z mene, odmotam iz štrikcev, že v skrbi toplanda Mega (ki pa je itak brez postaje) in pride do mene. In že otrebi štrikce in odnese vse gor na štart, medtem ko jaz sopiham za njim (hvala Mega !!!).

Malo se moram ohladiti in medtem, ko Mega razteguje obe padali, začne kaplajti. Bolje takoj odleteti, kot pospravljati v dežju. In grem v luft in malo za mano še Mega.

Poje in Erzo sta odletela proti Blokam, kjer je že zelo črno in nakuhano. Jean vrti pred startom in nabira. Ker lepo dviguje (baza nad Slivnico iz katere že dežuje že zauga?), se odpeljem proti Cerknici do sončka. Tu tudi vedno manj kaplja. Mega se pelje daleč ven nad polje in tam povrtava, jaz nad Cerknico, kjer vse drži. Jean pobere višje in se odpelje proti Ložu.

Ko se vedno bolj zapira, po pol ure vrtenja pristaneva z Megom pri pumpi.

Zoranov let

Megov let

Pospraviva in prideva do pumpe, kjer vidiva Jeanovo padalo, ki vso bleščeče prihaja proti Martinjaku, na temnem ozadju, v katerem se bliska. Tam pristane v nalivu.

Zapeljeva se do njega (padalo bo sušil na Strmci kasneje…) in od spredaj v nalivu na vrh rešiti Erzov avto.

Ko se peljemo na vrh in potem proti Uncu, Jean ves čas spremlja Pojeta, ki se preko Unca in Logatca v velikem krogu (izogibajoč se dežju) pelje proti domu.

Pojetov let

Jožetov Komentar leta: Končno sem dočakal, da sem pristal doma!
Skoraj nikoli ne letim proti vetru, le kadar bežim pred dežjem, in to je bilo danes trikrat. Nevihte in plohe so živahno nastajale in par minut po pristanku je že pihnilo na Brezovici zaradi nevihte v Podpeči.

Erzo pa je kar vztrajal proti V …

Erzov let

Še vizualizacija