Padalska jata

Že včeraj, po Vanjevem pogrebu, smo rekli, da moramo pa danes kaj lepega odleteti. Napovedan SV, v V SLO in na Primorskem močnejši.

Erzo lobira za Žusem (kar pa se mi zdi kar tvegano zame in se bojim, da glede na nižino štarta, močan SV in svoje izkušnje s tem startom, ne morem pričakovati dosti lepega letenja…). Z Igorjem pa razmišljava celo o Posočju. Še Gemona se pojavi kot ideja… Ampak dopoldanska ura teče in vse bolj oddaljene lokacije odpadajo. Erzo vztraja na Žusmu. Jean se odloči za lokalno Grmado…

Z Igorjem pa se na koncu odločiva za Čaven (če ne bo preveč SV…). Še Delux se prijavi (Špela nas lahko spravi na start in reši avto, potem bo šla po svoje) in smo zmenjeni pod Lokavcem. Ko z Igorjem ob 12.30 že peljeva iz LJU, se oglasi še Slak in tudi njega naloživa v LCja…

Vetra je ves čas veliko in v Podnanosu se nam Čaven zdi že pod vprašajem. Lijak je bolj ziher in Boris se seveda strinja in se takoj odpelje z Lokavca.

Pod Lijakom se mi trije preložimo v Dusterja in gor. Špela nas pospremi na start (ki je skoraj prazen), počaka, da postavimo in potem po svoje.

Mi pa hitro v luft: jaz, Boris, Luka in Igor.

In potem imam 3 ure lepega delovnega jadranja do Skreta in nazaj do Danijela. Luka je kmalu čez 2200 in se pelje še čez dolino in nazaj in kot prvi pristane na uradnem.

Nekaj za njim pristane Igor.

Igorjev let

Jaz pa še enkrat do Zmajarske in nazaj na Danijela in potem vrtim in čakam, da bodo 3 ure naredile cin . Pa me na Lijaku tako lepo drži (da ne govorim o spodbujanju s pristanka 🙂 ), da po treh napolnjenih urah še kar naberem na 1300, se odpeljem do AC in potem po sredi doline proti Ajdovščini – dokler gre. In gre do Potoč.

Zoranov let

Igor in Luka počakata na uradnem, da pristane še Boris.

Borisov let

Potem pa pridejo po mene in vsi skupaj gasa naprej proti LJU…

Glede na napoved najprej danes sploh ne nameravam nikamor, pa mi navsezgodaj zapiska Erzov SMS v smislu: 9.30 Vrhnika. Treba zgodaj, da bo kaj… In sem na obratih. Bi že zamujal, pa prestavi uro na 10.00 in potrdi Slivnico.

Na Železniški pUnČkA in Erzo. Povsod še modro nebo s kakšno belo kepico. Igor se zaradi vremenske nesigurnosti odloči za padalsko-kolesarsko varianto pod Lijak (kaj bo bolj ziher…). Jean se ne javlja. Drugih ni. K  Erzu. Na Uncu poberemo še Mega in na benzni Cerknica še Kolarja.

Na startu piha idealno, okoli se že delajo baze z ekspresno naglico. pUnČkA se odloči, da ne bo šla v luft. Erzo že postavi spodaj na platojčku (piha Z), Robert takoj za njim. V luft in kmalu je Erzo že visoko nad startom (1500) in se odpelje proti Blokam. Robert za njim še višji, že malo skozi bazo. Z Megom najprej že postavljava, potem oceniva, da vseeno vse skupaj prehitro narašča in ne bo več varno kam odleteti. Za dol se vreči ali lokalno drajsanje pa ni nobenemu.

In se s pUnČkO preselimo v kočo. Čez nekaj časa pripešačijo h koči Bodlaj, Simič, Manojlovič (on pa direkt na start). Ko vidijo nas, tudi zacincajo.

Erzo javi, da je pristal.

Erzov let

Gremo na start, kjer odletava Manojlovič, pripravi se še Nejc, Jernej odstopi in bo šel dol pešaka, mi pa mu odpeljemo padalo v dolino. Kolar potrdi, da je priletel v Dane.

Robertov let

Robertu zapeljemo avto v Novo vas, se poslovimo in po Erza na Velike Bloke.

Ker pa je še zgodaj, bi šli še kam leteti. Emil z Razdrihom je že skoraj na Socerbu. Na Uncu se pUnČkA dokončno odloči, da bo odpeljala Erzov avto na Vrhniko (= ne gre naprej z nami), mi trije pa z Megovim avtom gasa na Socerb.

Hitro smo na startu in v luft: Erzo, Mega in jaz. Pridružimo se Emilu in Sašotu in veselo drajsamo na sončku in lepi termiki.

Ko se že bliža polna ura, Mega pristane pri avtu, jaz pa se odpeljem čez grad do viadukta in pristanem v Ospu

Zoranov let

blizu skupaj z Emilom

Emilov let

in Sašom.

Sašov let

Ko pospravim, se spravim na bližnje češnje, medtem ko pristaja tukaj tudi Erzo.

Erzov let

Jean pa je bil incognito na Lovrencu in Strmci.

Jeanov prvi

Jeanov drugi

Igor pa je izbral letenje – s Kuka…

Igorjev končni izbor

Danes naj bi bil dober letalni dan (vsaj v primeri s predhodnimi) in že včeraj Igor napoveduje za danes resno letenje. Ker imam dopoldne zemeljske obveznosti moram odkloniti udeležbo na Kalniku (Erzo in Nevidni), pa tudi na Slivnici, na katero že pred poldnevom planirata Jože in Pirš.

Ko pa dobim od Igorja sms z žalostno novico, me vse mine…

Ko je več kot pol dneva že mimo, pa se vseeno slišiva z Igorjem, da je treba iti nekam odletet: zaradi samega sebe… in za njega, ki mu to ne bo več dano…

Presedem k Igorju in v Vipavsko, ki se počasi čisti. Še pri Anji se sprašujeva, ali na Lijak, Vremščico ali gor na Kovk. In se zapeljeva gor.

Na startu sva edina padalca in en zmajar. Piha idealno. Še je precej pokrito.

Kmalu sva v luftu.

In potem zame več kot tri ure jadranja, kot ga še nisem doživel (in ga najbrž tudi nikoli več ne bom). Ves čas mislim na Vanjo. Da ga ni tukaj in ga nikoli več ne bo z nami… In vsi moji problemi z bolečinami v kolenih,… s težavami v podjetju, … z našimi medsebojnimi odnosi, ki si jih kompliciramo,…  z vsakodnevnimi skrbmi, … se mi zdijo nepomembni v primeri z dejstvom, da živim in sem in lahko zdajle jadram…

Še nikoli, od moje nesreče dalje, nisem jadral tako sproščeno, s takšno lahnostjo, ne da bi razmišljal, kaj bom naredil v naslednjem trenutku… Popolnoma prepuščen zraku in vetrovom. In še nikoli nisem videl toliko raznih ptičev, ki bi mi kazali, kam naj zapeljem…

Igor je pristal po uri in pol pri Anji

Igorjev let

in s pomočjo Sama rešil avto, jaz pa sem se odpeljal čez Nanos dokler je šlo.

In kar samo je šlo do Hrašč…

Zoranov let

Danes je že skoraj mesec, kar nisem bil v zraku. Sobotni dober namen (po vrnitvi s potovanja) na Racni je ostal samo namen, saj sta letela le Erzo in Boris, potem pa še naprej nikakvo vreme (čeprav so nekateri leteli tudi v nedeljo in ponedeljek…).

Ko pa danes pokliče Erzo vsaj za kakšen tolažilni skok, spustim vse iz rok in gasa v Horjul.

Na poti tja je vse na meji dežja (napovedan je bil dež in S, SV), ko pa Erzo zapelje gor, se pokaže sonček.

Na startu malo vetra, čeprav občasno pihne močneje in travice zadaj kar valovijo. Erzo v takoj postavi, potegne Tritona v malo vetra in ga mora peljati skoraj do stopnice, potem pa ga kar zaugne v zrak.

Sam se kar nekaj obiram, ko postavljam Rooka in se devam v tangice in ko postavim, piha najprej z desne (kot nek JZ – meša?), potem mi padalo posvaljka od zadaj (!!), da se moram odpeti in ga na novo postavljati. Ko spet nekaj pihne gor, ga hrbtno dvignem dokaj neprepričljivo, vzame pa me šele na polici. Malo potonem (menda bom ja speljal čez spodnji plato…), potem pa me vzame gor in zaklofa desno tretjino padala. Ko se spet postavi, gre samo še dol. Obrnem in nazaj, ampak dviganja ni več. Počasi peljem ven nad Horjul, medtem ko Erzo še vedno vrti že ves nizek pri Vrzdecu. Pristanem pri Športni pri LCju v močnem V.

Zoranov let

Erzo javi, da je tudi on na tleh.

Erzov let

Ko pospravim, ga poberem in gor po njegov avto. Ko prideva na start, piha precej močneje kot prej, pa spet je vse oblačno…

Mejni vremenski pogoji (dež, sever, ki je za naš teren večinoma neprimeren). Ampak Nanos kar nekako vztraja – postaja javlja V. Baza je na 1000m, vrh je zunaj.

Vem, da se bo to dvignilo, ampak ne vem, ali bo dež ali ne, ali bo sever… Pa sva z Ano samo spodaj, malo se sprehajava in tisti pokrov se ne dvigne, ampak izhlapi.

Greva gor. Zgoraj kakšen meter SV, postojnska kotlina v soncu. Si rečem, 10 min bo pa vreme že počakalo, da grem po žig (transverzala).

Ni. Megla iz vipavske doline se razlije po štartu, potegne čez sever in vztraja. Ko se razkadi štartam v ne ravno rahlem severu, slalomiram med ovirami, ker prekinit štarta zaradi hitrosti ne morem več varno in speljem. Spodaj močan JZ, da ponovno pristajam rikverc.