Zadnjih nekaj dni so se vremenske malenkost posabšale, malo težje je bilo ostati v zraku in prišlo je nekaj novih ljudi – dva avstralca dvojčka, Hans in Frigga ter Eddie (avstralec turškega rodu), nekaj dni kasneje pa še dva francoza in japonka Seiko Fukuoka. Na travniku je postalo bolj živahno in kar na enkrat je bilo polno ljudi za vlečt. Z dvema vitloma smo lahko potegnili dva padalca hkrati, kar jima je omogočalo lažje iskanje stebrov in stvar je postala še bolj zabavna. Takosem lahko vlekel zelo različne ljudi. Naši so se vlekli do prvega stebra in meni nič odpeli kadar se jim je zazdelo, en avstralec pa se je pustil vlečt do konca in vse lepo povedal kaj hoče ter na koncu zahteval da se povsem ustavim, da je bilo vse po pravilih.
Slika 1: Bog ne dej it pet korakov peš.
Slika 2: Na vzletišču.
Erzotu v teh novih razmerah ni šlo najbolje in je par dni zapored zelo zgodaj scuril, med tem ko se je Peter čudežno pobiral s tal, tudi na termiki, ki so jo sprožili kenguruji, ki jih je prestrašil med pristajalnim manevrom. Erzo je tako pristal en dan sredi polja, kjer več kilometrov okoli ni bilo ničesar. Zato se je obrnil naključno proti vzhodu. Jaz pa sem si narobe prepisal koordinate pristanka in me je po dolgem ovinku – okoli 90km peljalo okoli, ene rečice in na koncu po privat parceli v divjino. Po postaji ga ni in ni bilo mogoče priklicati, nazadnje, ko sva bila že zelo blizu drug drugega, a vsak na svoji strani reke, pa se je le oglasil. In uspelo mu je najti še en star razmajan most, da je prišel do mene. Jaz pa sem se moral vrnit še 3 km nazaj po avto, ker se nisem prej hotel peljati po pašniku.
Slika 3: Na vetroven dan.
Slika 4: Halo.
Franci in Peter pa sta te dni letela okoli 150 km z vetrom proti vzhodu in dodobra spoznala to špuro. Da pa se ne bi spet vozili ponoči nazaj v Deniliquin, smo vsako noč prenočevali na drugi lokaciji – v prvem prostem caravan parku, eno noč pa smo preizkusili hotel. Ne vem zakaj, ampak moteli so zelo dragi, dražji od hotelov… V notranjosti smo za prenočitev tako plačevali med 20 in 40 dolarji na osebo. Ponekod se je dalo še kaj zbarantati, ponekod so vztrajali pri 40 dolarjih, pa niso ponujali ničesar več kot spanja.
Slika 5: Hotelska družabna soba.
Slika 6: Hotelski hodnik.
Slika 7: In zofa na hodniku.
V glavnem, izbira hotela se je zelo obrestovala, saj je bila to pristna izkušnja bivanja v avstraliji, kot so ga poznali pred 100 leti. Kot smo videli, ima tukaj vsak kraj hotel, zgrajen v začetku 20. stoletja. Nekateri so že zaprti in propadajo, nekateri so samo še pubi in ne ponujajo prenočitev, tisti ki pa še imajo sobe, so verjetno ohranjeni taki kot so bili na začetku. Hiša ima pritličje in prvo nadstropje, strope, visoke 4 metre, v sobah so kamini, isti pod, staro pohištvo, skupna stranišča in kopalnico z banjo, na zadnji strani pa skupno verando. Izgled teh starejših stavb pa spominja na stavbe, ki se jih vidi v filmih o divjem zahodu notranjost pa deluje zelo prijetno. V splošnem so vsa ta podeželska mesta podobna. Glavna ulica je tako kot iz filmov, le asfalt je položen in pločniki so zabetonirani.
Slika 8: Tipična ulica s hotelom.
Drugič spet smo se ustavili v caravan parku, ki je imel bazen in kjer so se kenguruji prišli past vsak večer na svežo travo in smo lahko opazovali celo družino na razdalji 50 metrov. In videti so zares simpatični. Jedo travo in kadar stojijo pokonci, in gledajo, se čohajo po prsih z malimi prednjimi tacami in odrasli, ko se vzravnajo, so visoki okoli 2 metra. En večer, ko smo vozili za enim, smo videli, da jim ograja, visoka meter in pol, ne predstavlja težav. Če ne drugače, se pa postrani vržejo čez.
Slika 9: Avstralski orel.
Poleg kengurujev smo srečali tudi neke velike kuščarje, dolge okoli 2 metra (skupaj z repom), ki znajo tud hitro steči, zato nam jih ni uspelo slikat. Se nam je pa en pokazal, ko se je med begom stisnil k deblu drevesa in si mislil, da ga ne opazimo; kuščarček trapasti. Pojavil se je tudi majhen zavaljen kuščar, več emujev, kakaduji, ki se pasejo kot golobi in ki pridejo na balkon in jih ljudje podijo stran ker so preveč predrzni in čisto preglasni, peščena mralvjišča, na katerega zapelješ z avtom in se ne udre, in nesramežljivi kačji pastirji.
Slika 10: Kenguru.
Slika 11: Kača.
Slika 12: Kačji pastir.
Slika 13: Zavaljeni kuščar.
Slika 14: Kakaduji.
Slika 15: Emu.
Slika 16: Mravljišče.
Padalci so tudi dobili prvega naravnega sovražnika – avstralskega orla. Orli jim ne dajo miru. Ko se padalec zapelje v steber, v katerem že jadra orel, se ta začne dreti na padalca, če je nižji se zelo potrudi, da ga nadleti, ga zasleduje, kaže kremlje, se zaletava v padalo in v skrajnem primeru začne padalo cefrati. Padalec lahko zapusti steber, lahko se dere nazaj, začne šumeti s kupolo (ušesa, pumpanje)… včasih pomaga včasih ne. Ko pa padalec pristane in počiva ob padalu, začnejo hitro krožit na njim in ga opazovat, če je že crknil.
Slika 17: Billabong – na ravnicah so reke meandraste in obraščene z drevjem.
Slika 18: Ob reki.
Slika 19: Še kaj hujšega od kengurujev je v avstralski divjini.
