Padalska jata

Danes naj bi bil dober letalni dan (vsaj v primeri s predhodnimi) in že včeraj Igor napoveduje za danes resno letenje. Ker imam dopoldne zemeljske obveznosti moram odkloniti udeležbo na Kalniku (Erzo in Nevidni), pa tudi na Slivnici, na katero že pred poldnevom planirata Jože in Pirš.

Ko pa dobim od Igorja sms z žalostno novico, me vse mine…

Ko je več kot pol dneva že mimo, pa se vseeno slišiva z Igorjem, da je treba iti nekam odletet: zaradi samega sebe… in za njega, ki mu to ne bo več dano…

Presedem k Igorju in v Vipavsko, ki se počasi čisti. Še pri Anji se sprašujeva, ali na Lijak, Vremščico ali gor na Kovk. In se zapeljeva gor.

Na startu sva edina padalca in en zmajar. Piha idealno. Še je precej pokrito.

Kmalu sva v luftu.

In potem zame več kot tri ure jadranja, kot ga še nisem doživel (in ga najbrž tudi nikoli več ne bom). Ves čas mislim na Vanjo. Da ga ni tukaj in ga nikoli več ne bo z nami… In vsi moji problemi z bolečinami v kolenih,… s težavami v podjetju, … z našimi medsebojnimi odnosi, ki si jih kompliciramo,…  z vsakodnevnimi skrbmi, … se mi zdijo nepomembni v primeri z dejstvom, da živim in sem in lahko zdajle jadram…

Še nikoli, od moje nesreče dalje, nisem jadral tako sproščeno, s takšno lahnostjo, ne da bi razmišljal, kaj bom naredil v naslednjem trenutku… Popolnoma prepuščen zraku in vetrovom. In še nikoli nisem videl toliko raznih ptičev, ki bi mi kazali, kam naj zapeljem…

Igor je pristal po uri in pol pri Anji

Igorjev let

in s pomočjo Sama rešil avto, jaz pa sem se odpeljal čez Nanos dokler je šlo.

In kar samo je šlo do Hrašč…

Zoranov let

Danes je že skoraj mesec, kar nisem bil v zraku. Sobotni dober namen (po vrnitvi s potovanja) na Racni je ostal samo namen, saj sta letela le Erzo in Boris, potem pa še naprej nikakvo vreme (čeprav so nekateri leteli tudi v nedeljo in ponedeljek…).

Ko pa danes pokliče Erzo vsaj za kakšen tolažilni skok, spustim vse iz rok in gasa v Horjul.

Na poti tja je vse na meji dežja (napovedan je bil dež in S, SV), ko pa Erzo zapelje gor, se pokaže sonček.

Na startu malo vetra, čeprav občasno pihne močneje in travice zadaj kar valovijo. Erzo v takoj postavi, potegne Tritona v malo vetra in ga mora peljati skoraj do stopnice, potem pa ga kar zaugne v zrak.

Sam se kar nekaj obiram, ko postavljam Rooka in se devam v tangice in ko postavim, piha najprej z desne (kot nek JZ – meša?), potem mi padalo posvaljka od zadaj (!!), da se moram odpeti in ga na novo postavljati. Ko spet nekaj pihne gor, ga hrbtno dvignem dokaj neprepričljivo, vzame pa me šele na polici. Malo potonem (menda bom ja speljal čez spodnji plato…), potem pa me vzame gor in zaklofa desno tretjino padala. Ko se spet postavi, gre samo še dol. Obrnem in nazaj, ampak dviganja ni več. Počasi peljem ven nad Horjul, medtem ko Erzo še vedno vrti že ves nizek pri Vrzdecu. Pristanem pri Športni pri LCju v močnem V.

Zoranov let

Erzo javi, da je tudi on na tleh.

Erzov let

Ko pospravim, ga poberem in gor po njegov avto. Ko prideva na start, piha precej močneje kot prej, pa spet je vse oblačno…

Mejni vremenski pogoji (dež, sever, ki je za naš teren večinoma neprimeren). Ampak Nanos kar nekako vztraja – postaja javlja V. Baza je na 1000m, vrh je zunaj.

Vem, da se bo to dvignilo, ampak ne vem, ali bo dež ali ne, ali bo sever… Pa sva z Ano samo spodaj, malo se sprehajava in tisti pokrov se ne dvigne, ampak izhlapi.

Greva gor. Zgoraj kakšen meter SV, postojnska kotlina v soncu. Si rečem, 10 min bo pa vreme že počakalo, da grem po žig (transverzala).

Ni. Megla iz vipavske doline se razlije po štartu, potegne čez sever in vztraja. Ko se razkadi štartam v ne ravno rahlem severu, slalomiram med ovirami, ker prekinit štarta zaradi hitrosti ne morem več varno in speljem. Spodaj močan JZ, da ponovno pristajam rikverc.

Že en dan sem nazaj s potovanja, pa nobenega pravega vremena. Za danes kaže, da bo vsaj dopoldne malo bolje in se začnemo dogovarjati. Napovedan močnejši JZ, Z- Usklajevanje reši Erzo z zbornim SMS za 10.50 Vrhnika. Na Železniški Erzo, pUnČkA in potem še Mirko. Oni z Mirkovim avtom proti Cerknici, jaz na AC Logatec poberem še Deluxa in za njimi. Pri pumpi v Cerknici se prvi trije preložijo k Megu in proti Ložu. Z Borisom pobereva Emila na pristanku pri šoli, kjer pusti rešilni avto in gor. Počasi dol na start, med šumenjem drevja naokoli. Erzo takoj postavi in v zrak in ga kar odlifta gor, Boris se počasi pripravlja, Mire počasi razpakira rukzak; ostali se gledamo in Mega in Emil hitro ugotovita, da je dikaj močno… Erzo se dokaj počasi premika sem in tja pod vedno bolj črnimi oblaki. Tudi Borisa po startu kar odpelje v višave. Nekaj časa drajsata sem in tja, potem se Erzo odpelje bolj ven nad Loško dolino, Boris pa nabira in nazaj z vetrom proti severu. Na startu tudi nekaj kapljic, kar nas dokončno prepričamo, da smo preostali za danes končali. Čez nekaj časa nazaj gor do avtov in po Erza, ki je že pristal.

Erzov let

• Zoran Gaborovič : Skor bi bla ura…. Ampak vse je več, kot za nas, ki smo na startu sedeli… [06.05.2017 15:59]
• 2.Andrej Erznožnik : bi bila lahko tud ura, pa me je bilo že strah, saj je mestoma šlo gor tudi z ušesi, nad mano pa črnina v katero je spumpalo komplet dopoldne pogret zrak [07.05.2017 07:43]

Ko smo že v Cerknici na pijači, Boris javi, da je pristal v Bruhanji vasi, nekaj naprej od Lašč…

Borisov let