Že zelo zelooooo dolgo sem si želel odleteti z Grmade in Šmarne (od samih začetkov letenja in opuščanja plezalskih obiskov Turnca). Cilj, ki se mi je vedno bolj odmikal (leta naraščajo, šibje narašča in zarašča,…).
Že štirikrat sem bil s padalom na vrhu Grmade in potem tudi hodil dol (in prvikrat kot začetnik zaružil v šavje na koncu starta, ker v brezveterju tu pač ni enostavno – in smo potem z Inko in Damjanom kar nekaj časa obirali Nuptseja s šavja…) …
Pa je zadnjič po Zavrhu Simeon povedal, da je start spet spucan in mi v dokaz poslal mail-poročilo nadobudnega čistilca Dragana, ki je tri dni zapored zdajle v novembru čistil start in na koncu bil še kregan… In sem se spet zapalil.
In sem bil že včeraj spodaj, pa ni kazalo najbolje (saj je bilo tik pred tem, da se ulije, oblake je gonilo čez vrh, da ne govorim o blatu…); me je pa tik pred začetkom hoje odrešila Manca, da sva se dogovorila za Gozd, ki ga je Jean spreobrnil v Strmco in mi ni bilo treba več gor na Grmado.
Danes pa je JZ malo oslabel, megle na Brodu so se že ob 10h topile in ker Jean ni bil preveč navdušen za kakšno akcijo (ali projekte), za druge pa je še malo zgodaj, se ponovno zapeljem v Tacen.
Na potencialnem pristanku pri policajih bistveno manj močvirja kot včeraj (blatno seveda še), krasen sonček in zgoraj nekaj bazic vozi v pravo smer (iz JZ) – in zapeljem do Turnca.
Po plezalni poti (kot da bi bil prvič v klinih in zajlah, pa še pošteno spolzko je za in nad Malim Turncem) na Z greben in po njem proti vrhu. Veter mi po grebenu, kljub drevju, kar konkretno piha z desne in se bojim, da ga bo na vrhu morda celo preveč (in se zraven tolažim, da bom šel pač še petič dol peš…).
Na vrhu vse lepo (skoraj) suho in res: od poti dol je pobočje lepo spucano. Vendar je to le cca 10m, kar pa v tej močni strmini in današnjem idealnem vetrčku po pobočju gor (izmerjeno 3-4/5), ne bo problem. Začnem postavljati M-a in se vtaknem v tangice in vpnem – in zmanjka sonca in je naenkrat vse temno. Od Šentviškega hriba je že vse pokrito, celo bele zavese kažejo, da prihaja dežek. Veter ugasne na 0 in le občasno malo pihne.
Čakam, da tisto malo pihne in potegnem. Pa se padalo le ohlapno dvigne in po dveh korakih »po stopnicah« dol ne zagrabi nič. Zabremzam, pa se padalo vleže čez mene dol po strmem bregu in seveda obesi na začetek (še neočiščenega) šavja. Začnem trebiti, iz oblakov pa začne rahlo kapljati. Prijazen mimoidoči mi ponudi pomoč in hitro rešiva M-ja. Še enkrat na potko in razmeštram klopko štrikcev, otrebim še vejice in čakam.
Kapljati neha, se pa nabere nekaj kibicev, ki čakajo na akcijo. Vetra nič. Končno gredo temni oblaki čez in rahlo pihne – žal sedaj čisti Z diagonalno z desne (zdaj sem pa že pošteno nervozen, tudi zaradi opazovalcev). Kadar veter pihne, ga poskušam vsaj namestiti, pa mi ga vedno samo zanese na levi del potke. Eden od opazovalcev se ponudi za pomoč in potem mi vsi odnašajo padalo nazaj na potko. Spet čakam(o). Pa jih zaposlim, da mi ga še prestavijo malo poševno in pridržijo.
Ko spet pihne, potegnem poševno in zagrabi. Po dveh korakih po strmini dol ga zategnem bolj v levo in sem v luftu. Pobrcam po šibju in sem zunaj nad dolino. Spet je bolj temno in rahlo kaplja.
Padalo mi vleče rahlo v levo in vidim, da je D-linija z zavoro zavita okoli ostalih 🙁 , vendar nič neobvladljivega. Zapeljem se daleč ven, skoraj do Save in nazaj do policijske šole, kjer pristanem na velikem travniku preden se začne serija daljnovodov.
Zoranov let
Sem prej mislil, da bo dosti bolj treba paziti na daljnovode, pa je tukaj ogromno placa…
Ko pospravim pa v rahlem dežju ob cesti pod Turnc do LCja .
Res velika želja se mi je uresničila (s pomočjo kibicev zgoraj, brez katerih ne vem kako bi bilo…) in sem vesel za dva radia 🙂 🙂 . Pravi pUnČkA, da mi je Božiček že prinesel darilo 🙂 .
