Danes vsaj dežuje ne, je pa res močna burja na Primorskem in tudi sicer po SLO. Odločim se za kakšen projekt, če bo kje kaj manj vetra.

Zapeljem se v Višnjo goro in gor na Leskovec (za Gradišče). Najdem Erzov grič (sem se takoj spomnil, da sva se tu že enkrat vozila in razgledovala…). Čeprav kar močno piha, grem z B klaso gor na vrh travnatega hribčka, ki je odprt skoraj v vse smeri.

Izmerim sunke JV (?) do 6,6/10, vendar so sama lepa (mokra) travnata pobočja, zato takoj postavim. Malo vadim (avstralski) dvig padala v močnem vetru, na koncu se obrnem in stopim v zrak. Čeprav je zelo položno, se komaj pomikam naprej, tik nad pobočjem, na dnu pa stopim na tla.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravljam, pa mi piha čisto s strani – SV… novnov.

Spet podobno kot včeraj: na JZ mestoma dež, kadar in kjer se mu zdi, JZ v višinah še vedno močan. pUnČkA mora nekam iti (jaz pa seveda tudi). Opcije: Vremščica, Strmca ali Gozd, ostalo je bolj ali manj v nizkih bazah ali megli (razen daljne Štajerske).

Ostalih interesentov ni – le Jeana spravim na obrate, da gre pogledat za hišo in vidi Strmco do pol v bazi. Malo še podraži s Slivnico (ki pa je vse močnejša). Gorazd sporoča situacijo z deževne Vremščice (in tudi ta opcija odpade).

Tako se odpeljeva vsak po svoje v Senično, kjer pa naju pričaka sonček. pUnČkA zapelje gor.

Na start in takoj postaviva v vlažno travo. Piha nič v vse smeri. Zalaufam, speljem in se v dveh zelo spuščajočih vijugah zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

pUnČkA nekaj m nad mano (ker je lažja 🙂 ) enako.

Pospraviva, z LCjem gor rešit njen avto in domov…

Že zelo zelooooo dolgo sem si želel odleteti z Grmade in Šmarne (od samih začetkov letenja in opuščanja plezalskih obiskov Turnca). Cilj, ki se mi je vedno bolj odmikal (leta naraščajo, šibje narašča in zarašča,…).

Že štirikrat sem bil s padalom na vrhu Grmade in potem tudi hodil dol (in prvikrat kot začetnik zaružil v šavje na koncu starta, ker v brezveterju tu pač ni enostavno – in smo potem z Inko in Damjanom kar nekaj časa obirali Nuptseja s šavja…) …

Pa je zadnjič po Zavrhu Simeon povedal, da je start spet spucan in mi v dokaz poslal mail-poročilo nadobudnega čistilca Dragana, ki je tri dni zapored zdajle v novembru čistil start in na koncu bil še kregan… In sem se spet zapalil.

In sem bil že včeraj spodaj, pa ni kazalo najbolje (saj je bilo tik pred tem, da se ulije, oblake je gonilo čez vrh, da ne govorim o blatu…); me je pa tik pred začetkom hoje odrešila Manca, da sva se dogovorila za Gozd, ki ga je Jean spreobrnil v Strmco in mi ni bilo treba več gor na Grmado.

Danes pa je JZ malo oslabel, megle na Brodu so se že ob 10h topile in ker Jean ni bil preveč navdušen za kakšno akcijo (ali projekte), za druge pa je še malo zgodaj, se ponovno zapeljem v Tacen.

Na potencialnem pristanku pri policajih bistveno manj močvirja kot včeraj (blatno seveda še), krasen sonček in zgoraj nekaj bazic vozi v pravo smer (iz JZ) – in zapeljem do Turnca.

Po plezalni poti (kot da bi bil prvič v klinih in zajlah, pa še pošteno spolzko je za in nad Malim Turncem) na Z greben in po njem proti vrhu. Veter mi po grebenu, kljub drevju, kar konkretno piha z desne in se bojim, da ga bo na vrhu morda celo preveč (in se zraven tolažim, da bom šel pač še petič dol peš…).

Na vrhu vse lepo (skoraj) suho in res: od poti dol je pobočje lepo spucano. Vendar je to le cca 10m, kar pa v tej močni strmini in današnjem idealnem vetrčku po pobočju gor (izmerjeno 3-4/5), ne bo problem. Začnem postavljati M-a in se vtaknem v tangice in vpnem – in zmanjka sonca in je naenkrat vse temno. Od Šentviškega hriba je že vse pokrito, celo bele zavese kažejo, da prihaja dežek. Veter ugasne na 0 in le občasno malo pihne.

Čakam, da tisto malo pihne in potegnem. Pa se padalo le ohlapno dvigne in po dveh korakih »po stopnicah« dol ne zagrabi nič. Zabremzam, pa se padalo vleže čez mene dol po strmem bregu in seveda obesi na začetek (še neočiščenega) šavja. Začnem trebiti, iz oblakov pa začne rahlo kapljati. Prijazen mimoidoči mi ponudi pomoč in hitro rešiva M-ja. Še enkrat na potko in razmeštram klopko štrikcev, otrebim še vejice in čakam.

Kapljati neha, se pa nabere nekaj kibicev, ki čakajo na akcijo. Vetra nič. Končno gredo temni oblaki čez in rahlo pihne – žal sedaj čisti Z diagonalno z desne (zdaj sem pa že pošteno nervozen, tudi zaradi opazovalcev). Kadar veter pihne, ga poskušam vsaj namestiti, pa mi ga vedno samo zanese na levi del potke. Eden od opazovalcev se ponudi za pomoč in potem mi vsi odnašajo padalo nazaj na potko. Spet čakam(o). Pa jih zaposlim, da mi ga še prestavijo malo poševno in pridržijo.

Ko spet pihne, potegnem poševno in zagrabi. Po dveh korakih po strmini dol ga zategnem bolj v levo in sem v luftu. Pobrcam po šibju in sem zunaj nad dolino. Spet je bolj temno in rahlo kaplja.

Padalo mi vleče rahlo v levo in vidim, da je D-linija z zavoro zavita okoli ostalih 🙁 , vendar nič neobvladljivega. Zapeljem se daleč ven, skoraj do Save in nazaj do policijske šole, kjer pristanem na velikem travniku preden se začne serija daljnovodov.

Zoranov let

Zoranov let

Sem prej mislil, da bo dosti bolj treba paziti na daljnovode, pa je tukaj ogromno placa…

Ko pospravim pa v rahlem dežju ob cesti pod Turnc do LCja .

Res velika želja se mi je uresničila (s pomočjo kibicev zgoraj, brez katerih ne vem kako bi bilo…) in sem vesel za dva radia 🙂 🙂  . Pravi pUnČkA, da mi je Božiček že prinesel darilo 🙂 .

Po nekaj dneh abstinence končno malo bolje (vsaj ne dežuje, čeprav je vse sluzavo). Kakšnega interesa za letenje ni od nikoder, na projekte v blato pa me tudi preveč ne vleče. Končno pokliče pUnČkA in se zmeniva za skok z Gozda.

Pa je tik pred zdajci tudi na Gorenjskem vse črno, ko pokliče Jean, da je na Strmci pravkar pristal po kičastem letenju sem in tja v idealnem vetru (sicer pa tik pod bazo).

Jeanov otvoritveni let

Jeanov komentar leta: superca!!! vožnja po stropu, z ušesi in na gasu. drži vse – jugo. mal kaplja, čakam sonce da pride iz Postojne 🙂
Komentarji (1)
  • 1.Rajko Sila : Boš še čakal. Iz Postojne dobiš lahko le bazo na 700 m. [22.11.2016 13:30]

 

S pUnČkO takoj obrneva smer delovanja in dol.

Še Mega se pridruži Jeanu na Lohači in ko prideva z LCjem, se samo naložita in gor – v meglo (med najinim prihajanjem je že rosilo, pa baza se je spustila malo pod start). Slabo uro modrujemo in čakamo meglo, da se nas malo usmili. In občasno res dopusti, da skoraj vidimo v dolino.

Končno se zadeva malo stabilizira in Jean ponovno v luft. Ker občasno izgine v bazi, me kar ne mika preveč, vendar vseeno pooooočaaaasi pripravim B klaso – bom kao malo vadil »avstralski« start. Mega mi pomaga razgrniti in ko potegnem, je Jean viden niže spodaj, veter idealen in ker je Rook lepo stabiliziran nad mano, se kar odpeljem (dokler se še vsaj kaj vidi).

Jadram od Pirčevega do Lipovca in nazaj (na višini sedla) in kar drži brez posebnega dela.

Medtem Jean nekajkrat pristane na startu in spet starta. Mega in pUnČkA pa ostaneta raje opazovalca, saj megle občasno res zakrijejo enega ali drugega od naju, da morava še midva biti ves čas na preži, kje je kdo. Na koncu se odpeljeta dol, midva pa še malo zavijugava in pristaneva spodaj.

Jeanov let s postanki

Jeanov let s postanki

Zoranov let

Zoranov let

Na koncu dosti bolje, kot skok na Gozdu (če bi se sploh izšel).

 

 

 

Dnevi v Manilli so hitro minevali. Čeprav nenačrtovano, smo vsako noč prenočevali v Tamworthu, da se je gazdarici Deborah smejalo, čeprav smo jo vsakič zmotili okoli 23h – pa kaj se nebi, ena noč, en stotak. Iskali smo tudi druge lokacije, pa so bile bodisi zasedene bodisi zaprte ob uri, ko smo se vračali ali pa samo niso bile ob poti. Šele zadnji dan smo uspeli prespati v padalskem kampu pod vzletiščem po zelo dolgi vožnji, ko sta Franci in Peter pristala zahodno, Erzo pa severno od izhodišča in je bil cel krog pobiranja okoli 600 km dolg. Kupili smo si tudi avstralske sim kartice pri operaterju Telstra – kao najboljši – in ravno v okolici Manille z zelo slabo pokritostjo. Kasneje smo izvedeli, da so tudi naši telefoni (razen mojega) povsem nesposobni in da avstralci povečajo doseg z dodatno zunanjo anteno.

Slika 1: Trije … padalci

Slika 2: Ekstremna termika na vidiku.

Slika 4: Ogromni dnevni kopi.

Vmes pa so padalci naredili nekaj odličnih poletov, bili visoko tudi 3600 m visoko, imeli nore pobege z dvojne višine dreves in pristanke na odročnih krajih, kjer jih je bilo v temi še toliko težje najti.

Slika 3: Vzorci z neba.

Slika 4: Vzorci z neba drugič.

Slika 4: Vzorci z neba tretjič.

Slika 4: Aja, vse slikce so retuširane 🙂

Kenguruji so se nas na srečo izogibali, čeprav smo si jih takrat še želeli videti. Ampak na tem koncu jih pač samo ni bilo veliko. Sam sem imel na cesti eno situacijo s tesnim izzidom, ko je nekdo v makadamski ovinek pripeljal z okoli 80 km/h in ko me je zagledal, zavil malo bolj na ostro, da ga je začelo bočno odnašati v moj avto. Na koncu so mu gume prijele ravno toliko, da ga je odneslo v travnato-peščeno bankino na njegovi strani in je lahko po 50 metrih oranja odpeljal naprej po cesti.

Slika 8: Skoraj usodni ovinek.

Slika 5: Akumulacijsko jezero Keepit.

Slika 6: Francije kokpit – glej višinomer.

Na vzletišču smo se spoznali tudi z ostalimi padalci, med katerimi so nekateri tudi poznali Slovenijo in sosednje države. Bil je en potomec Italijana, katerega oče ali dedek je bil iz Istre. Nekdo drug pa se je pohvalil s tem, da se je od bosancev, ki so bili tam pred nami, naučil povedat po njihovo “f*ck your d*ck”. Kaj drugega bi se res težko navadili… Spoznali smo tudi Godfreya, lastnika avtokampa in inštruktorja, ki je kupil celoten hrib in na njem naredil vzletišča. Zelo prijazno nas je opomnil, da bi bilo lepo in pošteno, da se včlanimo v njihov klub in dobimo dovoljenje za vzletanje z njegovega hriba, kar bi lahko storili že prvi dan, če se ne bi tako mudilo v zrak.

Slika 7: Francijeva malenkost.

Slika 7: Francijeva prevlada.

Slika 7: Francijev nadlet.

Še naprej so pritiskale muhe. Na začetku se je zdelo nemogoče živeti z njimi, s časoma pa se navadiš na en oblak, ki ti stalno leta pred obrazom in hoče pristat prav povsod. Nek aboridžin je tudi povedal Erzotu, da se v avstralski vojski ne salutira tako kot drugod, ampak se z roko pomaha pred obrazom. Poleg muh pa stika z drugimi živalmi nismo imeli. Opazili smo ogromno ptic, papige, črne vrane, ki se smešno oglašajo, nekakšne mešančke med vrano in srako, ki požvižgavajo, kasneje pa tudi ptiče, ki se oglašajo kot opice. Prav posebna kategorija pa so bili orli…

Slika 7: Ta pa ima protekcijo pri šefu – vsako jutro zajtrk.

Naselji in zgradb nismo mogli občudovati, ker dejansko ni bilo dosti za občudovat, so pa bila drevesa, ki so ta čas začela cveteti in cvetela so z modro-vijoličastimi cvetovi trobentaste oblike. Listov še niso pognala in cela krošnja je bila čudovite modre barve. Poleg teh so bila tudi druga, ki so cvetela tudi druga drevesa z oranžnimi cvetovi, ki so bili zelo čudne oblike – nekakšne oranžne palčke so izhajale iz skupnega izhodišča. Drugega cvetja pa ni bilo videti. Morda samo te rože z okroglimi socvetji, ki jih pri nas sadimo po balkonih tu pa rastejo skoraj kot grm.

Slika 8: Čudovita drevesa

Slika 8: Še malo več kiča

Slika 8: Selfie