Padalska jata

Jata je bila danes povsem raztreščena.

Erzo ni šel na Madžarsko, ampak na Ivanščico. In je odletel 100+ (Nevidni MM in Rabič pa še več 🙂 )

Erzova 100+

Štus je dopoldan organiziral Zavrh za popoldan, pa je na koncu prepričal samo Ukija (in Iskro)

Štusejev Zavrh

Ukijev Zavrh

Mateja se ni pustila prepričati za Zavrh, ampak je z Megom in Emilom “uživala” v temnih bazah Grmade.

Emilova Grmada

Žal ne vidimo, kam je odletel Mega 🙂

Ker nabija SV čez vso SLO, je kar nekako jasno, da danes ne bo nič. Erzo pove, da ga ne mika nikamor in mu ni treba. Koga drugega pa itak ni, da bi v takem dnevu kam šel…

Jaz se pa vseeno odpravim malo na oglede. Najprej gor na Rakitno. Vso pot veter pošteno krivi drevje. Na odcepu proti Krimu (na prevalu) je sploh divje in šumeče. Sama Rakitna pa je dokaj mirna. Spet se zapeljem gor na start pod Novaško goro. Pešaka na vrh travnika (brez opreme 🙂 ) in malo opazujem. Občasno mirno, občasno prbije z leve, v glavnem pa z desne in od zadaj. In ko pihne, res zašumi vse naokoli… Danes še bolj ne kot včeraj  🙂  …

Dol v Podpeč in na Jezero. Zapeljem se gor na Planinco in pešaka med polomljenim vejevjem na jaso pod Liscem. Na vrh travnika. Od tod, z vrha, je trofazna kar nizko spodaj in sploh ni preveč strašljiva (čisto drug pogled kot takrat, pred leti, ko sva bila z Damjanom prvič tukaj…). Piha pa strogo z desne od Planince in to s konkretnimi sunki. Jasno, da tudi tu  danes ne bo nič – bo pa kmalu (ko bo pravi veter 🙂 ).

V brunarci ob jezeru na Jezeru si privoščim pašto s pogledom na start 🙂 …

Moj današnji NELETALNI dan se je začel že zelo zgodaj. SV-S-SZ čez vso SLO. Na Primorskem modro in vijolično… Ampak po nebu bele bazice na modrini ozadja 🙂 …

Najprej Erza dražim za kakšne projekte (kjerkoli, kakršnekoli), pa ne trzne. Potem se odločim za samotarski ogled bližnjih projektov (1.Planinca, ki je idealna za S,SZ; potem 2.Novaška gora, ki je po mojem bolj za SV; 3.Razno…).

Že na poti mi Manca sporoči, da sunkovito nabija v Borovnici in na Barju (baje je že padala toča ali sodra…) in da zaenkrat ni še za nikamor… Erzo tudi še vedno ni za nikamor… Pa si čez 5 min premisli in me že na poti v Podpeč ustavi, da je tudi Luka Slak za akcijo – Lijak bo – gremo – 13.05 Železniška. Prekinem svojo solo akcijo in sem tam že prej.

Ko se zberemo, cca 1 uro ugotavljamo ali Lijak je, ali ne. Aladin, stanje Kovka (sunki 17 SV), Iggy; Mega (ki je potencialno zraven) odsvetovanje dobi tudi od Kanteta (ki je pod Lijakom). Erzo se po vsem tem odloči za kategoričen NE. S Slakom še malo prtiskava, potem se preda Slak, ki pristane na Erzov kompromis za Zavrh čez 2 uri (ko bo bolj mirno ?).

Meni se ne da nazaj v LJ, zato zašibam proti Uncu, da poberem nevoznega Mega za končno akcijo na Zavrhu (in moje vmesne akcije 🙂 ). Med potjo na Unc mu razložim situacijo, pa se odloči za domača/hišna opravila, ker bo to danes najbolj sigurno – in me skensla. Ker sem že na AC v njegovi smeri, nadaljujem preko Unca in Cerknice od zadaj na Rakitno.

Najdem Jeryjev start (Novaška gora), se zapeljem na start in z robo na bližnji zgornji konec. Mogoče malo kritično zaradi drevesne meje na dnu, ampak desno je koridor med drevjem, ki reši zadevo. Kljub 8/13 S na Krimu tu ni kritično in sunki ne presegajo 4-5. Samo piha NAPAČNO ! Pravokotno z leve na poseko (torej čisti S ali celo malo SZ), kar lahko pomeni pomeni težavo v koridorju (če že pri startu ne 🙂 )… Danes raje ne 🙂 .

Nazaj v avto in v Borovnico. Pri Škorpijonu idealno: nula ali rahel SV. Počakam na Erza in Luka in z njima gasa gor.

Na startu piha direkt po startu gor (no, mogoče rahlo z leve; Krim 6,5/8,8 SV, sploh ne močno), vendar ni premočno in takoj začnemo postavljati. Drevje tudi preveč ne maje in tudi šumi ne strašno. Prvi je Luka, ki potegne in prekine zaradi kravate. Potegne drugič in mu ga sune gor, dvigne v zrak in ga po dokončnem obratu spet postavi na tla. Padalo je lepo formirano (mu poveva…) in takoj ga odlepi… Liftne ga navpično gor kakšnih 30-40m, celo nekaj metrov rikverc in ga potem začne spuščati. Že se mi zdi, da ga bo spustilo na tla, pa začne (z očmi kot kavne skodelice…) počasi lesti naprej in spet gor. Z Erzom se samo spogledujeva. Erzo ugotovi, da česa takega tu še ni videl (no, jaz še nikjer 🙂 ). Vse naokoli sedaj pošteno šumi in veter polaga drevje (očitno je Luka potegnil ravno v prihajajoči sunek).

Ampak “sunek” ne poneha in kar nabija in nabija. Uki javi, da prihaja gor. Luka visi v luftu (ocena 1300) in naprej komaj leze, ko obrne z vetrom pa švigne nazaj proti grebenu (kasneje pove, da je imel osebni rekord –  81 km/h !), Erzo se uleže in potem čakava. Jaz postavljam zidek bolj spredaj ali malo zadaj in ves napet poslušam šumenje in gledam nabijanje (in se sprašujem, ali mi je res treba še tu stati – ampak mogoče bo pa popustilo…).

Čez kakšne pol ure pride Uki, ki ga seznaniva s situacijo. Ko predstaviva Lukov start, ves čas misli, da govoriva o Luku Štuseju. Postavi med naju (nama se še vedno ne zdi, čeprav je tisto nabijanje po pol ure res mogoče malo popustilo…). Uki se postavi nizko in ko za trenutek veter popusti, kar potegne in stopi v zrak. In se lepo odpelje ven. Po postaji pove, da je močno, ampak laminarno (10 gre naprej). Pridobiva višino.

Še kar naprej nabija in šumi in tisti kratki trenutki se nama z Erzom zdijo premalo, da bi potegnila. Po več kot uri pripravljenosti na štartu, Erzo ugotovi, da mu tega ni treba in da bo pospravil. Olajšano tudi jaz naberem skupaj in odnesem za start – na plažo, pospravit. Erzo z merilcem preverja in izmeri sunke 12, pa 14 in celo 17 (m/s !!). Uki javlja, da je začelo kar močno pihati (?!) in da gre raje dol…

Uki pristane daleč zunaj pred Škorpijonom (pri takem vetru znajo bit pri Škorpijonu rotorji…)

Ukijev let

Luka Slak pa blizu njega. Njegova izjava ob pristanku: “… na meji norosti…” …

Slakov let

Ko poberem Ukija, se šele uskladiva, da je drugi letalec Luka – SLAK, ne ŠTUSEJ ! (Uki pa je na startu mislil: če Luka z Delto tako fajn leti, bo pa ja v redu 🙂 )