Padalska jata

Danes vsaj dežuje ne, čeprav je še vedno slabo. Jutranji V naj bi čez opoldne obrnil na JZ. Erzu pravim, da danes morava iti, saj bi sicer spet rinil na Planinsko jezero… Na projekte, saj za resno letenje ne bo nikjer. In se odločiva za J – Pivško ali Primorsko.

Ko se voziva mimo Postojne, je tu še vedno burjica, Kovk pa javlja, da je ravno obrnilo na JZ (2,8/3,7). Vendar naju Kovk ne zanima in zavijeva proti Pivki. Tu dimniki kažejo S. Zaradi obvoza se ustaviva in razgledava na sprehajalnem gričku nad Pivko (bunkerji in partizanski spomenik) in Erzo takoj uoči travnik na nasprotnem gričku: Kerin. Glede na veter je idealen, čeprav izgleda kot nek “šolski teren”.

Preveč mi ni, ampak Erzo kar zavije tja (on ima demokracijo danes v rokah), dokler gre z avtom. Samega ga ne pustim na grič in kmalu sva na vrhu travnika, pod gozdičkom.

Erzov trakec pokaže, da piha (skoraj) idealno. Postavi Erzo

in počaka, da malo močneje pihne

in lepo odleti, zavjuga v desno in čez trofazno zapelje na spodnji travnik pred tovarno.

Erzov let

Jaz postavim v gosto povaljano travo, kjer je tudi precej polomljenih vejic. Kao preverim štrikce in počakam, da vsaj malo pihne, ker je medtem skoraj ponehalo. In ko se trakec dvigne, hitro potegnem, pa padalo sploh noče gor, čeprav forsiram – in vidim večjo vejo med štrikci. Med tekom podrem  in potem obiram 10 min štrikce z edinega trnastega grmička na travniku, kamor je padlo padalo 🙁 .

Erzo medtem pospravi in pešači nazaj gor proti avtu. Jaz pa tudi gor na start. Postavim še enkrat in otrebim vejice s štrikcev in sem moker, da kar teče z mene (puhovka, pa to…). Spet moram čakati, ( Erzo me snema ), da vsaj malo pihne in potegnem in gre lepo gor in se odlepim in zavjugam, pa gre le dol, tako, da zabremzam pred trofazno in pristanem na travniku tik pred droti.

Zoran leti

Zoranov let

Novnovnov in nekaj sva za danes že naredila.

Zdaj naprej proti Knežaku. Erzo ima v mislih staro poseko nad Knežakom, ki jo je že nekajkrat omenjal v teh krajih.

Zavijeva med jezerci proti Baču in se ustaviva pred Obrobo in nazaj pogledava na poseko. Meni zgleda precej zarasla, ampak Erzo je odločen: greva gor.

Zaparkirava nad Knežakom in med šibjem in šavjem gor. Neprebavljivo (če bo takšno na vrhu, bova morala samo dol). Med 100m vzponom spet vse teče z mene (puhovka pa to,… da moje kondicije sploh ne omenim…).

Na vrhu trnje in malo manj šavja.

Erzo malo popuca, jaz lovim sapo. Realno ne pričakujem, da bova odletela. Erzo postavi in preveri vsak štrikec okoli vsakega trna.

Piha po hribu gor – skoraj nič, malo z levo, malo z desno tendenco. Ko se trakec malo dvigne, potegne, lepo dvigne padalo (brez šare med štrikci) in zalomasti med šavjem in laufa in … laufa in se končno odlepi s tal. Bravo !

Ko začnem razgrinjati padalo po trnastih grmičkih že pristane tik pod Obrobo.

Erzov let

Od tu pogleda gor proti meni

Jaz pa še vedno ne verjamem, da mi bo uspelo. Preveč šavja. Prav vsako vrvico dvakrat preverim in položim čez trnje in šavje. Potem se vpnem in čakam, da bo kaj pihnilo (spet se je umirilo). Vem, da imam v tem šavju na voljo samo en poskus.

Ko končno trakec malo zaplapola, potegnem … in gre gor. Čutim, da je lepo nad mano, vendar me vleče zelo v desno (piha malo s strani) in lomastim med trnjem in šavjem v desno in bremzam z levo in ga nekako usmerim naravnost in končno začutim, da malo nosi. In še bolj polaufam in me obrži nad tlemi in sem v zraku tik nad šibjem. Samo naravnost ven se odpeljem in zavriskam in že letim visoko nad poplavljenimi travniki. In pristanem pod Obrobo, le malo pred Erzovim pristankom.

Zoranov let

Ko pospravim, je že pri meni z avtom. Novnovnov!