Napoved kar slaba za vso Slo, ampak na Dolenjskem najdem luknje (modrina+sončni žarki). Takoj mi pride na misel Vinji vrh (JZ je tudi napovedan…). Ko se slišiva z Erzom, ima tudi on v mislih točno Vinji vrh (telepatija ? – no, v resnici dela kombinacije z Mirkom, ki je na “dopustu” v Čatežu in to je v ono smer…). Samo še uro določiva za 13. – Rutar.

Pretovorim večino robe iz LCja v avtobus. Na poti dol že takoj panika: v Čatežu malo mrci  in piha bolj nek JV (pravi Mirko). Pa res je tam doli vse oblačno, tako da na Višnji kar ven zapeljeva (tam je tudi en projekt še v igri…) in preveriva pri lokalcih (Desus). Ti so že v bližnji gostilni, ker so današnjo Višnjo goro že odleteli (bilo je idealno…). Mencava ob cesti, potem pa pokliče Mirko, da le ni tako slabo tam doli in midva gasa naprej, on pa nazaj (od Čateža proti Otočcu).

Ko začne kapljati po šipah in gledava neprodirno sivino pred sabo proti Gorjancem, se pri NM drugič izločiva iz prometa. Erzo si puli lase (vsaj ima kaj), jaz sem stoičen (nimam kaj puliti 🙂 ): kam to rineva, ko pa je bilo pri Višnji še kar (idealno po Desusu) ? Spet pogovor z Mirkom, okoliški dimi tudi vlečejo bolj od Z (no, kakor kje: sta tudi dve sosednji hiši, kjer vleče dim v popolnoma nasprotnih smereh…) in gasa naprej. Kar bo pa bo (jaz). Kamor gre bik, naj gre še štrik (Erzo).

Na Kronovu ven in do Bele cerkve in potem se lovimo z Mirkom (Erzo si puli še preostanke las, saj zamujamo ključne trenutke…). Ko se končno najdemo in prisede v avtobus, se naprej lovimo, tokrat s cestami gor: kar nekaj je napačnih, ali pa se peljemo proti napačni cerkvi. Končno najdemo pravo cerkev in zbezljamo na start v mrcenju.

Z Mirkom že raztegujeva, ko se Erzo še preobuva in povzroča konflikte z lokalnim prebivalstvom. Ko smo raztegnjeni, že kaplja, ampak veter je pa konkreten in trakci plapolajo in potegnem prvi v dež, takoj za mano Mirko in Erzo kot zadnji. Ko pridem iz poseke, me liftne gor, malo razruka in nekajkrat kar popolnoma zabremza. Ker vedno bolj škreblja po padalu, samo odfuram proti pristajnemu gričku.

Zoranov let

Zoranov let

Med skupmetanjem robe lepo dežuje. Pristane Mirko pred gričkom.

Dež ponehuje. Pristane Erzo (ki je seveda kljub dežju malo pojadral sem in tja).

Erzov let

Erzov let

Ko dokončno pospravimo, tudi deževati dokončno neha. Do Mirkovega avta in gor po avtobus. Tu je pa dokončno nehalo pihati. Ogled cerkve od zunaj in prisluškovanje telefonskim-mešanopartnerskim-otroško-problemskim odnosom…

Moj novnov 🙂  (Erzo pa je tu že bil, torej le nov)…

Erzov komentar leta: dežja sicer ni, se pa spodaj po Dolenjski ponuja res rahel JV. Pod gričem se sestane vrhniška in začasno čateška veja kluba ob asistenci še enega. Ko končno le najdemo na hrib po vseh cesticah, ki so, piha na štartu na koncu tudi 5m/s, da nas kar izstreli nad štart. Žal pa tudi vse bolj dežuje. Ko scurimo, poneha tudi dež in zdi se, še posebej, ko pridemo nazaj gor, kjer ne piha nič, da je bil vetrovni val gnan s tisto ploho, ki je bila.
 
 

Ker je dan še mlad in več ne dežuje (če bi tu, pa kje drugje sigurno ne bi…) je treba najti še en novnov za Erza. Gledamo po zemljevidu in se odpeljemo dol proti Šmarjeti in ogledujemo in se ustavljamo na vsakem pobočju, ki vsaj malo visi dol in proti Z (tako zahtevo kažejo lokalni dimi – kar se smeri neba tiče, mislim). Mirko je z nama, svoj avto je pustil pri Šmarješkem britofu, ker njemu ni več treba in bo naju peljal, kamor bova želela – itak ima časa na pretek, saj je svoj zdraviliški šiht za danes že opravil…

Obiščemo Zbure in se na koncu odpeljemo v Raduljsko hribovje. Ko smo enkrat po slemenih, ogledujemo vsako fliko brez vinogradov (ki pa so v večini in flik skoraj ni, če pa je že kakšna, ni pristankov…). Končno se ustavimo v Čužnji vasi na gričku, kjer je lep strm travniček. Z vrha zbiralnika za vodo (ki je 1,5m višji od okolice) je lep razgled na ugašajoči dan in na travniček (idealno za startat, piha idealno močno gor – le delno z desne). Spodaj pa skoraj 100m niže dolinica in okoli sama gmajna. Že obupamo, pa skočim do roba in vidim, da je na dnu dolinice med drevjem majhen travnik. Pokažem Erzu (velikost in predvsem dolžina potencialnega pristajalnega travnička nista znani) in že razteguje (bo že spodaj videl, če je dovolj prostora za pristati 🙂 ).

Še meglice se naberejo prav v dnu, ko se požene čez telefonski drot in zavjuga po zraku. Čim dlje naravnost, potem pa ostro na levo in dol na dno. Ali je podrajsal po drevju ali pa ušesa potegnil, ni čisto jasno. In menda pristane (se ne vidi, ker se pač ne vidi skozi drevje 🙂 ).

Erzov let

Erzov let

Mirko pokliče, pa doli seveda ni signala. Malo hreščanja, potem pa kar zavpije, da pride nazaj gor… Meni tega res ni treba… Pa še cota je od prej že čisto mokra… Erzo pride v vidno polje in začne zlagati… Ampak piha pa še vedno lepo in meglice so se malo razredčile po dnu. No, vsaj tako zdajle zgleda od zgoraj… In sem pri avtu in v tangicah, medtem, ko mi Mirko razvleče coto.

In potegnem in lepo preletim kabel in zapeljem naprej, dokler se da in na levo do drevja in oster zavoj v desno in v meglicah na klousiča mimo drevja na levi in bremzam in sem visoko in še bremzam in še bremzam in … hvalabogu je travnik dovolj dolg, da pristanem 5m pred koncem… 

Zoranov let

Zoranov let

Ko stlačim mokroto skupaj, me čaka še matranje po hribu navzgor.

Na vrhu o avtobusu in 2 potnikih ne duha ne sluha. Po telefonu zvem, da prihajata z ogleda še enega potencialnega odleta (seveda je treba izkoristiti čas, ko sem se spravljal nazaj gor) !!… Še zaključno druženje v bližnjem kmečkem turizmu (piri in radlerji in domača dolenjska kranjska klobasa s hrenom in namizni fuzbal Mirko:Erzo).

Potem pa na britof in slovo od Mirka in v temini večera nazaj v Lju… Novnovnov 🙂 ! 

Erzov komentar leta: To je najlepše, ko se samo še v pomirjeni paniki v zadnji uri dneva voziš po pokrajini. Ne pričakuješ več, da bi se lahko kaj našlo – zgodilo. In se zapelješ na griček in glej jo luknjo spodaj in tu ni vinograda! En telefonski kabel za preletet, megla se nabira spodaj, pristanek ni videt majhen in bistveno: piha 2 m JZ, dovolj tudi za mokro padalo. Jupiiiiiiii!

Ko se slišiva z Erzom, je kot da bi govoril iz groba… Je bolan in mi sporoči, da danes odpoveduje sodelovanje…

Napoved je bolj taka (močan JZ in oblačno in megleno od tal navzgor, kakor kje…). Ker sva včeraj z Erzom premlevala Guidovo novo transportno-letalno poslovno dejavnost, pokličem, kam se odpravlja napovedana ekspedicija, da bi mogoče uskladil logistiko :-). Gredo na: mogoče Vremščico, mogoče Socerb, mogoče Osp, mogoče Črni Kal je odgovor. Pa en plac je še frej.

Ob 13.30 odhod z Dolgega mosta v kombiju, kjer je nekaj Kranjčanov in nekaj starejših Kimflyjevcev. Guido vozi svoj novi kombi, Simeon je tehnični direktor poletov in poizveduje o razmerah tam doli pri izvidnici (Zdravko iz Kp ? ). Čeprav je izvidnica letela in toplandala na Vremščici, je vse v megli, kar ne bi bilo priporočljivo za večjo skupino :-). Sam pokličem Kralja, ki je ravno na Spodnjem startu in potrdi info (še sam najbrž ne bo letel, čeprav je veter idealen…).

Odpeljemo mimo, kot da Vremščice ni… Osp nekako verbalno preskočimo, omenja se Gaber (ki je sicer tudi v megli), ampak na koncu nas izvidnica čaka na Marčevem hribu (Črnotiče, Kraški rob, Črni kal…). Zaparkiramo na začetku travnikov (seveda to ni LC 🙂 ) in pešaka na rob, kjer idealno piha, vendar je vse v megli, razen samega roba.

Izvidnica (dotični Zdravko) nas čaka pripravljen na start in po nekaj neuspelih poskusih ob pomoči množice došlih odleti in zajadra, ujame veter tik nad grebenom in jadra sem in tja kot profesor. Takoj za njim je v luftu Simeon, da stestira situacijo in napoveduje super jadranje, samo malo še počakajmo, da se bo megla stanjšala. Res se malo stanjša (tako, da se vidi kolikor toliko v dolino). Simeon toplanda, svetuje, da še malo počakamo in še enkrat odleti in zajadra

Simeon v drugo toplanda, potem še izvidnica Zdravko in nekaj udeležencev se začne pripravljati. Spet odleti izvidnica, ki tokrat ne nabere nad greben in scuri na travniček malo pod progo (veter je že zgubil svojo moč…). Trije odletijo in po nekaj zavojih odcurijo v dolino.

Pripravim se tudi sam, ker je vetra vedno manj. Odleti še Guido, pa še en.

Potem  potegnem jaz naprej in ga lepo dvignem in stabiliziram in se vržem čez rob, ker je veter dokončno usahnil (se je pa bistveno razmeglilo in se lepo vidi do podna). Samo zapeljem v levo in scurim kot mucek na travnik ob stranski cesti nad Predloko, kjer so že trije naši.

Zoranov let

Zoranov let

Za mano ne starta nihče več, ker v brezveterju raje ne bi … in se pripeljejo s kombijem po nas in gasa nazaj proti Lju. Vmes še ogled pristanka v Ospu…

Zjutraj na hitro pogledam stanje in ni obetavno (bolj nek švoh V čez SLO). Odhod kamorkoli se zaradi drugih obveznosti odmika, tako, da me preseneti klic Voyca Černeta, če grem danes v Višnjo (včeraj smo se z njim in Čerčkom pogovarjali, če bi mogoče bila izvedljiva Višnja gora ob vsesplošnem dežju in megli po SLO…). Še vedno nisem čisto frej, pokličem Erza, ki ga zadeva ne zanima in mu danes sploh ni treba (seveda, ko ima na Vrhniki samo meglo) – in potrdim Voycu prihod.

Ko sem že na poti, da ga poberem, mi sporoči, da Čerček javlja, da je doli totalna megla. Nadaljujem – gremo pogledat, pa bomo potem videli. Ko zapeljeva iz LJU, je tu že visoka oblačnost, ceste suhe.

Ko odvijeva z avtoceste na Višnjo, je vrh s štartom res v megli. Malo pod vrhom v rahli megli pobereva Čerčka, ki pešači s podna.

Ko pridemo na start, se puca in se vidi že do doline. Še veter potegne močneje in že postavljamo, saj dvigne še zadnje meglice. Edina napaka je, da je veter V in konkretno piha pravokotno z leve na start. Če to Desusa ne moti, zakaj bi mene :-).

Potegne Čerček, odtrga manjši grmiček s tal in odlaufa, kot da se mu je strgalo s ketne  … in odleti :-).

Čerčkov delni posnetek leta

Čerčkov delni posnetek leta

Potem potegnem jaz (ki sem padalo obrnil bolj proti vetru) in napol bočno laufam dol, dokler mi ne zagrabi in se odlepim. Sem precej nizek, zato se odpeljem po grabnu ven in po veliki vijugi pristanem na travniku zraven Čerčka in njegovega avta.

Zoranov let

Zoranov let

Pospraviva (moja cota je spet delno mokra zaradi mokrotnega stanja na tleh), malo počakava, da bi se prikazal Voyc. Pa nič, zato odšibava gor po LCja. Zdaj že sončkem vmes malo posije. Voyc je na startu in ponovno postavlja (bo vztrajal). Ko prideva z obema avtoma spet dol na pristanek, pristane tudi Voyc.

Voyčev let

Voyčev let

Posloviva se od Čerčka in gasa proti LJU, da ga odložim doma.

Ko odložim Voyca, spet pognjavim Erza. Kar nekam mu ni. Predlagam 1.Koreno :”ja pa se res nekaj puca na Vrhniki, sam Koreno me ne zanima…”,  in 2.obveznost na Uncu: “ja, koliko pa je že ura,… no, kdaj boš na Vrhniki…”.

Na vrhniški pumpi se zbaše v LCja s prvo in tretjo klaso (XC3) in do Unca in gor na grič.

JV iz Višnje gore, pa z vrha Krima, pa z ne vem katerih še drugih postaj je tu SZ ! Edina smer, ki pa tu res ni uporabna. Malo modrujeva (vmes Erzu šklepetajo klikerji 🙂  ) – na Slivnici je SV, se pa lepo vidi do vrha brez megle od tu… – in se spomni na Veliki Piškovc na Blokah, če bo tam JV. Ker je SV še vedno na Slivnici, med potjo Piškovc postaja vprašljiv. Klikeri spet šklepetajo. V Grahovem odvijeva v temačne gozdove Notranjske in od zadaj na Bloško planoto.

Erzov kec iz rokava: Lisec nad Velikimi Blokami – nekdanje smučišče obrnjeno na SV. Rahlo kaplja… Z makadama od Radleka na travnike in od JZ z LCjem gor do zadnje strmine in ven. Zdaj že kaplja (ne več rahlo). Erzo je v dilemi katero robo. Zame tu ni dileme (cota klasse), bolj je dilema če sploh kaj vzameva, ali greva samo na ogled (vse je oblačno-temačno in že rahlo dežuje-vmes sodra). Da končam njegovo dilemo, mu predlagam njegove tangice. Vzame še tretjo klaso (XC3) in greva gor.

Ko se pobočje prelomi, po položnem travniku do poseke… ki pa je v zgornjem delu popolnoma zaraščena s šavjem in šibjem (res pa ni velikih motečih elementov in zadaj za robom je krasen, travnat startni prostor – kolikor se ga vidi v tej mračnosti…). Sodro od zgoraj vsipavajo na polno (Erzo mi sicer poskuša prodati naravne lepote -“… kot da padajo koščki stiroporja…”), ampak veter pa piha idealno po smeri in moči. Le moče je preveč.

Znosiva robo in sebe pod košato smreko in pretežno premočena čakava. Počasi se še bolj temni. V prijetnem kramljanju pod smreko nama mineva čas (do zdaj že polno pričakovanega odhoda). Greva. Še na rob pogledat, pol pa na Unc (mogoče se je veter tam obrnil).

Veter tu idealno piha. In opozori Erzo, da je močna sodra ponehala (res, zdaj samo še nemočno dežuje). Pa pravi, da si bo nataknil tangice, ne da bi še močil padalo, mogoče bo pa ponehalo. Naredi in se zgodi: samo še rahlo rosi… Začne razgrinjati in zdaj sem tudi jaz že v pogonu (prej sem v mislih že odhajal).

Postavi, hrbtno dvigne, položi, ponovi in lepo odleti čez šavje.

Erzov let

Erzov let

Moja cota je že od prej in od sedanjega vedrenja rahlo mokra, sedaj še dodatno pivna. Potegnem prvič in gre gor, pa ga potegne na desno in je zložen v harmoniko na desni (desna komanda zavozlana z linijami…). Ponovno postavim in potegnem (sedaj že obilno napito coto). Počasi gre gor, ampak veter je kar močan, tako da ga lepo stabiliziram nad sabo in stopim skozi šavje v zrak… in odletim nad poseko in desno nad gozd in zavjugam in pristanem zraven Erza !

Zoranov let

Zoranov let

Super, uspelo nama je ! Vesel kot radio. Prvi letošnji novnov 🙂 .

 

Erzov komentar leta: potem ko se Zoran oddruži z Desusom pri najmanjšem dolenjskem mestu (Višnji gori) – zdi se, da se med njimi kar dobro počuti – se pripelje mimo Vrhnike. Ko na projektu Unc že v tretje ne piha res lepo in prav, podaljšava semle. Najprej naju pozdravi obilno metanje kroglic stiropora (babje pšeno), da se morava pospravit pod gosto smreko. Ko se že zdi najina predaja čisto blizu, tapameten (padavine) popusti in v lepem vetrcu (2-3) poštartava v mlado noč.