Padalska jata

Manca in Mega sta kmalu pri naju. Ker smo na poti gor omenjali Mali vrh kot ugoden za tak veter (in tudi postaja javlja lepih 4,5/6,5 SV) se usmerimo nazaj v Slovenske Konjice (vmes še nakupimo nekaj živeža, da ne bomo stradali …) in do Frankolovega in gor na start po asfaltni cesti.

Z Ukijem sva tu že letela (jaz med rehabilitacijo operacije ramena v Zrečah, Uki v eni od Erzovih Štajerskih turnej). Manca je sedaj brez pomišljanja za, Mega še vedno ne…

In hitro postavimo z Megovo pomočjo. Uki večkrat dvigne, pa mu ga sesuje sem ali tja (sunki, rotorji ? ), na koncu pa le odleti. Jaz ga lepo hrbtno dvignem, potem pa se v atraktivnem nihanju sem in tja in skoraj wingoverju odpeljem ven (sunki, rotorji, nesposobnost ?). Tu na levo ob pobočju lepo dviguje in hitro sva z Ukijem nad start. Pridruži se še Manca. Malo jadramo sem in tja na dinamiki, potem pa se Manca odpelje naravnost ven in jo kar dviguje. Naprej ji gre bolj počasi, začne zgubljati in pri Križevcu (krožišče) obrne vzdolž ceste v Vitanje in ekspresno odpelje do peskokopa pri Lipi, kjer pristane na travniku ob cesti.

Z Ukijem najprej poskušava za njo, pa oba zgubljava višino, greva še enkrat nazaj in pri pobočju ponovno nabereva, potem pa se odpeljem tudi jaz naprej, dokler gre proti krožišču, potem pa zaobrnem in ekspresno do Mance.

Zoranova Mala gora

Kmalu za mano pristane tu zraven še Uki.

Ukijev Mali vrh

Mega-berlingo transport je pa tudi že tu 🙂 .

Tudi danes naj bi bil enak prejšnjima dvema, le da je burja še malo močnejša. Manca je danes vsa našpičena za letenje (ves dan si je vzela), Erzo ima dopoldan teren. Najprej poskušam Manco navdušiti za Dolenjske griče (kjer bi mogoče kaj bilo), pa noče niti slišati. Ona hoče na sonček, ki je na Primorskem, na Dolenjskem pa ne.

Tako se zmeniva za kasneje, jaz pa sam odšibam do Biča, da bi nadoknadil včerajšnjo izgubo (Ambrožev hrib, pa moje viteštvo 🙂 ). Vse postaje po Sloveniji kažejo podobne podatke kot včeraj, ampak ko se zapeljem po že uvoženem kolovozu na vrh griča, tu piha – od zadaj ! Po hribu dol ! Oblaki zgoraj gredo od SV kot se spodobi, ampak tule spodaj na tleh piha JV. Bi kar travo človek pogrizu 🙂 …

Gasa nazaj proti LJU. Erzo še vedno nedosegljiv. Mega je nekje v gmajni in se ne bo še lep čas izkopal iz nje…  Usklajevanje z Manco, ki hoče nepreklicno na sonce na J.

In se odpeljeva z Vrhnike v berlingu 🙂 . Prva odločitev je, da odpeljeva mimo Postojne (ne greva na Pivško…) v vedno močnejšo burjo. Druga odločitev, da zavijeva desno dol na Vipavsko, ne pa na morje (malo sem gruntal na Poljane, čeprav v Kopru nabijajo sunki do 10). Kovk javlja 14/23. Tretja odločitev, da samo berlinga natankava v Vipavi (vrat z desne se skoraj ne da odpreti, ker preveč nabija burja 🙂 ) in gasa nazaj proti centru. Manca predlaga Sekirco za malo vadit hendlanje, kar je super predlog, ker bom lahko dohitel Erzov nočni let iz ponedeljka…

Od zadaj se zapeljeva visoko gor, veter nabija, jaz pa vseeno vzamem tangice in Nuptseja. Na vrhu polaga drevje in se postaviva 5m niže. Naštimam se in vpnem in razprem Nuptseja in zidek in počakam, da malo manj prbija in ga hrbtno dvignem in stabiliziram in me dvigne v zrak. Drži me občasno skoraj na mestu, počasi grem naprej, malo pošejka in potem se odpeljem nad polje in pristanem.

Zoranov let

Super ! Že sem ves samozavesten, kako lepo hendlam padalo, ga dvignem in se malo odšetam po pobočju gor, potem pa mi ga začne vedno bolj fecljati in premetavati. Manca se pripelje na vznožje in pritovori svojo 2.klaso in raztegne in potem tudi njej feclja sem in tja. Čez kakšne pol ure imam padalo tako zamotano, da ga v kepi odnesem dol do Mance in potem skupaj odideva za barako spodaj, kjer je vsaj toliko zavetja, da lahko obojno robo stlačiva skupaj – in v avto.

Na Vrhniki se posloviva (Manca ima nadaljnje obveznosti), jaz pa za Staro Vrhniko na grič, kjer že čaka Erzo. Malo pametujeva, ampak veter je premočan in še čisti V. Ogled drevesnega šavja z vrha z druge strani me tudi ne potolaži za start s te lokacije, tako da definitivno zaključimo za danes…