Padalska jata

Malo lutamo sem in tja, pa ni primernega griča, ali pa ne piha prav. Končno se spustimo po cesti po pobočju, kjer je travnati rob (zadnjič je tu pihalo dol) na katerem danes piha z desne (Z !?).

Nama z Erzom se ne zdi preveč privlačno v takem vetru, sploh ker je vse mokro od pravkaršnjega ulivanja, Pa sedaj Simon začne postavljati, da ne bi spet izvisel (saj prostora je res dovolj in obrneš lahko padalo tudi bolj postrani proti vetru). In mora seveda takoj še Erzo in jasno – tudi jaz.

Simon potegne postrani in zalaufa in lepo odleti v širokem loku proti levi in po obratu pristane v dolinici.

Simonov let

Erzo je hitro za njim v zraku in pristane še malo naprej proti Dobrniču na levi.

Erzov let

Medtem razvlečem tudi jaz in zalaufam in se odlepim in ponovim vajo za njima in pristanem blizu Erza,

Zoranov let

ki je že pospravil in gre na cesto in gor po avto. Samo coto zbašem in ostanem kar v tangicah opremljen, da odslej ne bom zamujal…). Peš do križišča, kjer je Simon in že je Erzo pri naju. Naprej.

Po nekaj sto metrih se v Dobrniču Erzo zapiči v pobočje nasproti (dopolnjen z informacijami Atlasa), ki bi moralo ustrezati pravkaršnjemu Z 🙂 . Ko se zapeljemo gor proti vasi Šahovec, se izkaže, da so to eni grički in kotanje (in droti in hiše…), ampak tisti travnik na vrhu privlači. In se zapeljemo skozi vas gor do konca kolovoza (no, skoraj 🙂 ).

Vzamemo robo in pešaka gor. Čez 10min smo na vrhnjem, ogromnem in prekrasnem travniku, kjer pa spet piha 45st. z desne (SZ !!?). Postavimo drug zraven drugega in čakamo…

Ker pa ni bistvene spremembe, prvi potegne Erzo, se odlepi in čez šavje in hiše spodaj na levo, kjer so travnata pobočja in kotanje in pristane izven mojega (pa tudi kogaršnjegakoli dugega) vidnega polja.

Erzov let

Simon hitro za njim, hoče naravnost čez, pa opazi nek neviden drot in hitro obrne in pristane na dnu pobočja.

Simonov let

Potegnem še jaz, se hitro odlepim in takoj na levo za Erzom, ob pobočju,  čez kotanjo (taisti drot od Simona se tu spusti v to kotanjo) in malo za Erzovim hrbtom pristanem na travniku.

Zoranov let

Pospraviva in malo gor po kolovozu, pa je že Simon z avtom najprej pri Erzu in potem oba pri meni.

Ker je ura šele dve, si obetamo še veliko od dneva. Vmes sicer tudi malo kaplja in dežuje, je pa tudi nekaj sončka.

In glede na čudne preobrate vetra (vzrok so sigurno ti oblačno-dežni premiki, saj je generalni veter še vedno V (!) ) se odločimo za Damjanov Lisec, ki je pred nami (in bi mu sedanji ugotovljeni veter – Z, moral ustrezati)  in ga bomo mimogrede odpikali (“v bistvu nočemo leteti že odletenih startov, ampak odkrivamo nove…ampak naj bo…” Erzo).

Pa pridemo gor s pomočjo Atlasa in tablice in iščemo Damjanov start (OLC in tablica, malo pa še celo po terenu gledamo 🙂 ). In ga že skoraj zgrešimo,… pa končno le najdemo (bravo elektronika 🙂 ). Ko stojimo na tisti izdolbljeni terasici, nad turškimi koli vinograda na pobočju spodaj, se malo čudno gledamo. Ampak elektronika kaže, da je to to. Pa še Damjan po telefonu (bravo elektronika…) potrdi ! Ja, če piha 3+ ali še bolje 5+ metrov (pa še malo cvička v riti 🙂 ), … ampak ne danes…

Že odhajamo, pa Erzo vseeno še vztraja v pregledovanju terena. In najdemo med zidanicami (no, kakšne so tudi prave vile…) krasen travnik tik nad dvema hišicama, ki je res lep in dolg. Gor na ogled. Hiški spodaj sta bolj grozljivi kot stebri vinograda… Ker piha prav lepo gor (v bistvu je glavni problem, kje pristati spodaj), Erzo obrne in nazaj po robo. S Simonom sva medtem na vrhu travnika (jaz sem seveda v tangicah in opremljen, samo padala nimam tu gori).

Opremimo start s trakci in …. piha z desne, piha z leve, tudi dol,… z vseh strani, samo ne gor. Skoraj uro čaka Erzo v pripravljenosti (vmes rahlo kaplja in sije sonček in…) ampak veter noče več pihniti navzgor. Končno, v nekem trenutku skorajšnjega brezveterja, Erzo potegne in malo zalaufa, pa ga tudi približno ne napihne lepo, tako da samo podre… in smo tukaj zaključili (za danes…).

Potem še malo bluzimo (po že znanih lokacijah), pa je povsod veter ravno napačen. Na koncu pritavamo v Ambrus, kjer v obupu zagledamo travni grič, ki nam je zadnja šansa (če hočemo še kaj…).

Zaparkiramo in pešaka tistih nekaj deset metrov gor in na ravnem vrhu začneva z Erzom postavljati (Simonu ni treba…). Veter piha 45st. z leve in kar močno.

Erzo malo dviguje in vodi dvignjeno padalo sem in tja, potem pa se le vrže čez po pobočju in pristane v dolinici 40m niže.

Erzov let

Še jaz ga potegnem, pa piha tako močno, da sploh ne morem naprej in me Simon od zadaj poriva do roba, da me le vzame. Vendar me takoj spusti, tako da 30m niže samo še sedem na tla.

Zoranov let

In smo za danes zaključili. Veseli (po mojem kar vsi), saj imamo 4 novenovenove !!! 🙂 .