Padalska jata

Ko pridem nazaj gor, ga Erzo že spet drži nad sabo in poplesava sem in tja. Jaz pa se odločim za zgornji plato, za žico (da bom imel daljši let 🙂 ). Grem gor in vidim, zakaj Erza ni mikalo na zgornji travnik: mala njivica je pokrita z gnojem, ki prav domače dehti. Previdno odtacam čez, malo spucam mastne podplate v travo in se na travniku zgoraj (ki je tudi na frišno pognojen) namestim (no, padalo je samo na pol razgrnjeno, saj je veter dovolj močan, da se bo takoj razprlo).

Erzo spodaj tudi čaka na primeren trenutek.

Erzov drugi let

Ko se mi zdi primerno, ga dvignem in stabiliziram (prav navdušen sem nad sabo, kako mi v tem močnem vetru uspe kontrolirati padalo…) in se obrnem. Hočem naprej, pa stojim na mestu. Potem pa prbije veter in me kar stoje, s padalom nad sabo odnese nekaj metrov nazaj. Med rikvercanjem  sedem na tla, padalo še vedno lepo nad mano in sedaj se kar po riti vozim nazaj… Potegnem eno stran, da podrem padalo, pa mi ga v trenutku zaobrne, mene obrne na trebuh in me odšlepa po trebuhu direkt čez gnoj in frišno zemljo. Usta prisebno zaprem… Končno mi le uspe zaustaviti se. Naberem padalo (sunek je tudi ponehal), obrišem gnoj z obraza,  odšetam na spodnji plato do Erza (pravi, da naj si obrišem še gnoj z brkov…) in od tod še enkrat odletim.

Zoranov let po gnoju

Popoldan sem spet na trnih, ker bi kam šel. Tom in Nevidni sta šla Kikiriki (in še pred odhodom vabila v tiste kraje), Erzu ni bilo, samemu pa tudi meni ni bilo tja dol. Pa sta ujela pravi trenutek in pravo višino (malo nad startom je bilo noro, 20m pod štartom totalna curaža – poročilo Pavlič) in odletela, Tom je celo jadral.

Andrej (Samsa) je najprej vabil za družbo in potem skoraj sam drajsal po Ženčku z Ibexom (-> očitno je tudi tam močno nažigalo), in je tudi ves zadovoljen poročal o vsaj enem 15min. letu.

Konec popoldneva pa tudi Erzo ne more več zdržati in začne spet navijati za Sv.Ano (ker na Vrhniki je namreč sonček in čisto mirno…). Ko mu Jerry javi, da nekdo na Ani postavlja padalo, se je Erzu snela ketna. In se dobiva v Podpeči in gor. Na startu pospravljata dva mlajša padalca (Erzo pozna…), nažiga pa noro (5/9,6, torej manj kot zjutraj, pa močno z  J tendenco).

Vsi skupaj se v bližajočem mraku odpeljemo na Sv.Lovrenca, kjer pa ni dosti bolje. Malo modrujemo, potem pa se odločimo postaviti. Erzo hitro raztegne pri cerkvici na jug, jaz dol na desno. Tudi mladca postavita spodaj in prvi odleti v hudem bočnem vetru in se zagoni direktno v drevo na pobočju. Kolega mu pomaga snemati padalo, jaz pa po videnem odnesem svojo coto do cerkve.

Medtem Erzo (po nekaj dramatičnih poskusih v raznoraznih rotorjih) odleti čez šavje na spodo polico, tu ga izstreli v zrak in odleti do travnika spodaj.

Erzova večerna doza

V orkanskem vetru pospraviva z Erzom skrita za cerkvico… Potem pa Erzo še v temi išče izgubljeno postajo (in jo najde 🙂 )

Zjutraj se prvi oglasi Tom Pavlič, ki se zbudi v megleno in sluzasto Primorje in upa, da bomo mi našli nekaj manj sluzastega. Povem, da tudi pri nas ni rožnato (čeprav na Krvavcu je rožnato sonce, je baza previsoko nad Štefanjo in Grajcem, pa tudi veter neprimeren in premočan. Da pa je verjetno Sv.Ana operativna in bo tolažilna nagrada, če nič drugega.

Erzo je obveščen o povpraševanju, ampak on bi samo Ano naskakoval, nič drugega.Tom je kljub daljavi zadovoljen s predlogom (?!). Pa se oglasi še Nevidni, ki drvi proti Ilirski, ker tam bo Goljak sigurno za jadrat; sam hitro se je treba odločit. Komuniciram z Erzom, pa se samo zaničljivo nasmehne: njega zanima Ana. Kličem Kozlek in mi javi več kot 15m/s osnove in sunkov… Povem Petru, pa je šokiran in pokliče čez 5 min: “4,5/7,5 JZ- idealno bo”. Pokličem še jaz in ima prav (ne vem kaj je to bilo pol ure nazaj s postajo !?). Erzo vztraja z naskakovanjem Ane, in ga en potencialni Goljak, tam nekje daleč, ne vrže iz tira.

Ob 12h se odpeljem iz Lju proti Podpeči (se mi tako pač izide in imam čas…). Mega ne zanima, Manca bo ob 14.30 pod Ano, drugega pametnega cilja ni. Na poti javi Ščuka, da je idealni Goljak v megli, Gregorju (?) pa se ne da na Kozlek, ki bi bil super. Zato gre on zdaj nazaj iz Ilirske na Trstelj-jug, ker bo tam idealno (da pravi Gorazd izpod dotične lokacije).

Jaz sem na letališču v Podpeči, klobasa na 45st, kar piha. Kako šele zgoraj. Malo zaležem v avtu ob raznih vmesnih telefonskih motnjah.

Končno malo pred 14h pridrvita Erzo in Tom, jaz pa že v tangicah, z rezervnim padalom in kokpitom na sebi samo prestopim v avtobus.

Na startu piha idealno. Pridruži se še Jerry in tako Tom in Jerry začneta postavljati, zraven pa Erzo in jaz (ki razpletam od Erovega sušenja zaštrikano gmoto 🙂 ). Erzo atraktivno starta prvi, potaca nekaj šavja, pojaha en grm in odtrga žično ograjo – in zajadra. In kar jadra. Drugi je Pavlič, ki ga izkušnja predhodnika opozori, od kod in kako piha veter in lepo odleti. Jaz ga v prvo krasno potegnem in stabiliziram, pa Jerry opazi neko šavje ali vozle in zahteva prekinitev. Spuca mi in postavi in potem dvakrat neuspešno dvignem, ker ga nese nekam v levo. V tretje gre lepo in odletim. Tom in Erzo jadrata sem in tja malo pod startom, meni pa nekako uspe, da se obdržim še višje v višini starta in kar jadram. Njima gre počasi dol (seveda, Erzo ima XC3…),

Erzov prvi let

Tomov prvi let

meni pa se pridruži še Jerry in drajsava, da je veselje. Počasi tudi midva začneva zgubljati, vendar mi uspe, da pristanem zadnji po 20 min. (vesel ko radio 🙂 ).

Zorano prvi let – najdlje v zraku, prosim !

Super je blo !

Seveda je treba še enkrat gor. Med pospravljanjem pride Manca in smo kompletni.

Erzo na vmesni postaji zamenja padalo (zdaj bo Mantra pokazala, kaj zmore…), Jerry bi končal. LC do cerkvice, roba ven, Jerryja nahecamo, da vseeno gre po robo na spodnjo etažo. Piha še malo močneje (pa malo bolj z desne) kot prej.

Starta Tom, pa Erzo, pa poskuša Manca, ki jo zanese v levo in raje prekine, kot da bi naprej trgala že od Erza načete drote.

Tom in Erzo sta že rahlo nad štartom (glej slike) in krasno jadrata.

Startam jaz, pa še Jerry in potem še Manca. Hitro poberemo nad start, potem pa jadramo in jadramo in se izogibamo en drugemu (“ples v vetru” ), tako da se čim manj oviramo. Vsaj meni se zdi, da prav pazimo en na drugega in si pomagamo, da je za vse najbolje (glede na malo prostora, ki nam je na voljo, le tako lahko vseh pet hkrati uspešno jadra 🙂 ).

Po slabe pol ure pristanemo en za drugim na letališču (Erzo seveda zadnji 🙂 ). Vsi zadovoljni. Super je blo.

Zoranov drugi let

Tomov drugi let

Erzov drugi let

In prvič v zgodovini Ane je bilo kar 5 padalcev hkrati na njej 🙂 in nad njo. Tako je to bila 2x glavna nagrada in sploh ne tolažilna.