Padalska jata

Danes pa res izgleda vse brezupno. Povsod sneži, povsod masa novega snega. Tudi Istra je bela, V Piranu in Portorožu vse belo. Na Goriškem pa močna burja (Kovk 20/28), tako da niti ne pogledam tamkajšnjih kamer. Iščem (med delom), pa nič. Za tacat po novem snegu mi ni…

Pokliče Erzo, da danes pač ne gremo. Sprašujem za kakšno idejo, pa se samo smeji. Megličasto s sneženjem povsod do podna.

Potem pa pogledam slučajno kamero Nova Gorica (okoli 14h) in tam je sonce ! Brez snega! Dim gre naravnost gor, pa občasno rahlo proti V ! Pa postaje tudi javijo da je v N.Gorici 2,5/4,6 Z. Ampak na Kovku pa 20/25m/s burje !!

Pokličem Erza, pa je neomajen. Da mi številko od Kanteta. Pokličem Kanteta, ga ne dobim. Pa se mu sproži čez nekaj minut telefon in pokliče (telefon, ne on…) nazaj in slišim notri šumenje in veter in mi je jasno: človk je že v luftu ! Vpijem v telefon. Ništa. Odneham. Pokličem Igyja, ki potrdi, da je tam lep sonček, preko kamere mi pokaže trakce, ki kažejo lep Z in pravi, da je skoraj super (samo nobeden še ni prišel letet)… Ko zaključim, me pokliče Kante, ki pove da je nekje na terenu in da to, kar je slišati po telefonu nažiga burja, ki polaga drevesa. Ne, danes pa ne bo za letet na Lijaku…

Pokličem v drugo Mega (prvič se je javil z kote XJZ2K Javornik), ki je že prismučal v dolino. Milo ga nagovarjam za akcijo=pogledat kako je na Lijaku in seveda pristane. Da gre z mano za šoferja (če sem pač tak psiho).

In že šibam po obvoznici in proti Vrhniki, ko zvemo za popoln kaos in zastoj  med Uncem in Postojno. Mega predlaga eno pijačo pri Portusu, potem pa domov. Ko se prebijem do Unca skozi kolono in sneženje in kaos, predlagam, da se odpoveva pijači in greva še malo naprej. Po stari cesti do skoraj stoječe kolone skozi Postojno nama vzame dodatno urico (?), potem pa spet nazaj na avtocesto in naprej skozi metež. Sunki burje so konkretni in vedno močnejši, ko se spuščava v Vipavsko dolino. Tu naj bi že izločali tovornjake… Vse klobase trepetajo vodoravno. Ampak snega je vedno manj in ko prideva v Selo, tudi burje ni več, ampak piha nek JV.

Pod Lijakom vse mirno in rahel Z. Gasa gor delno na elektriko (Prius) in po Megovi strokovni oceni gum kar na start po manjših snežnih ovirah. Vzamem gorsko opremo, na start, začneva postavljati, pa mi razpade zadrga na jakni … Mega mi da svojo bundo in mimogrede zaveže raztrgan štrikec na Nuptseju (od včeraj?), medtem ko se jaz naštimam. Malo posvaljka padalo dol. Občasno pihne od zadaj, občasno od spredaj. Bolje ne bo.

Potegnem , zalaufam in sem v luftu. Samo ven. Nekaj šejkanja, potem pa samo močen V in v mraku pristanem pri Igyju.

Zoranov let

Ko pride Mega, se že grejem v lokalu. Gasa nazaj proti Uncu v burjo in snežni metež… V taki burji, kot sva se peljala nazaj po Vipavski, pa še res nikoli nisem/nisva bila tukaj, z mislijo, da bi se dalo leteti … Kdo je rekel, da danes pa Lijak ne bo 🙂 ?!

Danes napovedano slabo vreme, pa je zjutraj v Lju še delno sončno, čeprav je drugje že bolj ali manj oblačno. Veter V. Erzo bi šel šele po 14h, pa še to nekam blizu. Mega je na terenu in je tudi kvečjemu za kakšno pozno varianto.

Ker je na Krvavcu šibek JV, me mika, da bi izkoristil, kar se še da. Med odločanjem se vreme opazno slabša in baza je že pod hotelom, potem pa začne še snežiti. Spogledujem se tudi s Krimom, ker pa postaja ne dela, pokličem oskrbnika, ki pove, da je gori še sonce in nič vetra.

Ko se končno odpravim iz Lju, je vrh Krima že zavit v prosojno meglico, ura pa tudi že proti 14 (pa Erzo tudi noče slišati nič o tem). Tako ostane Zavrh. Z Erzom se dobiva pri Škorpijonu, Mega ne gre.

Na poti gor ugotavljava, da bova itak samo scurila (in Erzo sanja o tem, da bi bilo idealno, če bi na startu rahlo pihalo, v zraku pa potem dovolj močno, da bi se lahko odpeljal do doma=Stara Vrhnika. Tudi jaz bi si to želel, samo moj dom je malo dlje, pa še v napačno stran 🙂 ). Ko parkirava avtobus pri kmetu, rahlo naletava napovedani sneg. Gaziva po južnem snegu do starta (kar naporno).

Na startu nulca in rahlo gor. Erzo postavi robo Erste klasse malo zadaj, jaz svojo robo Cota klasse brez rezerve (pozabil v avtu) bolj pri robu. Erzo sicer prvi potegne, pa ni vetra in ga ne spravi gor. Potem pa jaz in v prvo odletim.

Zunaj imam najprej občutek, da bo šlo največ do Škorpijona, pa začne za slemenom rahlo piskati, veter je močnejši in ko pridem do Škorpijona, sem skoraj na isti višini, tako da obrnem in nazaj. Ko sem spet na slemenu, sem že malo nabral in pripelje se še Erzo, malo nad grebenom. Vedno lepše drži in ob pobočju kar nabirava višino. Peljeva proti Javorču, Erzo obrne pri M.Lipovcu in gre nazaj, jaz pa vztrajam do Javorča. Ko vozim nazaj, pripelje spet Erzo in mi zavpije, da gre (greva oba?) proti Stari Vrhniki. Mene že pošteno zebe in vozim nazaj proti Škorpijonu, ker pa tako lepo drži, se pri Škorpijonu vseeno obrnem in še enkrat do Javorča. Tu se že izogibam meglicam in ker imam čez 800m, res potegnem naprej, naravnost čez Vrhniko proti Sv.Trojici. Čez kasarno moram, sicer ne velja Stara Vrhnika (mi je prej razložil Erzo). Z 600 preletim z vedno večjo hitrostjo kasarno in s 500 pridem nad Staro Vrhniko. Obrnem v veter in hitrost je 10…5…3…0…5…10 (v minus) ! Po tleh vidim, da me res rikverca in zadaj so trojni daljnovodi (še daleč ?). Tako potegnem ušesa in poskušam nazaj do ogromnega zasneženega travnika za kasarno. Najprej sicer iščem Erzovo hišo in če bi mogoče kje videl njega, potem pa se raje posvetim močnemu kontra vetru :-)… Malo gunca, potem pa le zbijem višino in pristanem v bistveno bolj mirnem ozračju na izbrani lokaciji.

Zoranova Stara Vrhnika 1.

Z Erzom se uskladiva po telefonu in ko pospravim, grem po cesti proti njegovemu domu.

Erzov let

S hčerko me že na poti pobereta in gasa do Škorpijona. Potem pa še z gajbico gor po avtobus. Ko se zgoraj ločiva, piha dosti bolj kot prej.

Nepričakovano lepo (zame v roke zmrzujoče hladno) jadranje :-)… In v bistvu so to bili idealni pogoji, o katerih sva fantazirala na poti gor (če odmislimo mraz, rahlo sneženje in ekspresno naraščajoče meglice) 🙂 🙂 .

Danes krasen sončen (zimski) dan že od jutra tudi v Lju. Erzo pokliče, kakšni so plani (Mega je že klical kam in kdaj), ker je on še na terenu. Jaz sem v penziji že drugi dan in imam v službi ogromno dela, tako da tudi ne morem prezgodaj.

Pa me Erzo ob 12h podreza, da je pa že skrajni čas, sicer bomo zamudili (Kovk je že obrnil s S na JZ). Seveda gremo na Kovk.

Na Vrhniki prestop iz moje gajbice v avtobus, na Uncu iz avtobusa nazaj v (Megovo) gajbico. Potem pa Mega zbezlja po ovinkih kot sneta sekira in mimo Strmce in skozi zasnežene gozdove smo hitro zadaj na Kovku na parkingu. Z robo čez majhne zamete na skoraj kopen start.

Piha 4,5/8,8 JZ (po postaji), ampak na startu se nam ne zdi tako zelo močno. Postavimo. Prvi odleti (seveda) Erzo, ki vedno čaka na najbolj primeren trenutek (in nikoli ne menca… 🙂 ) . Mega nažene mene, da se spravim čim hitreje v zic in mi raztegne padalo.

V drugem poskusu me odnese v zrak in kakšnih 20m nad start, obrnem proti Podrti, pa ne gre nikamor naprej, tako da zgubim, se vrnem pod start, kjer spet naberem in se potem le prebijem do Podrte, kjer me pošteno klofne pri močnem dviganju. Pride Mega (Erzo je že nekje v višavah  in vozi proti kotu) in mi pokaže malo bolj umirjeno dviganje bolj zunaj, kjer res lepo naberem. Mega odpelje bolj ven in naravnost proti Čavnu, jaz pa poskušam proti Hublju, pa začnem zgubljati  (pa še komaj grem proti vetru – s 15 ali še manj). Obrnem nazaj in zopet najdem močno dviganje nad Podrto, s katerim se odpeljem čez 1300. Potem pa še enkrat proti Hublju malo bolj zunaj (res si ne upam za greben, čeprav je tam kar nekaj padalcev, ki pogumno vrtijo v višavah – pa tudi nižavah…).

Erzo sprašuje, kje sem. Namerava proti Nanosu in me vabi zraven. Obrnem in se mu pridružim. Čez dolino do Plazu me pošteno prehiti in je precej bolj notri, kot si upam jaz. Tudi jaz sem lepo visoko nad Plazom (priklopim nad 800) in potem me samo dviga proti tabli. Erzo malo vrti (me čaka ?), potem pa nadaljuje bolj zunaj proti koncu Nanosa. Zopet se oddaljuje, jaz pa se vozim za njim in vedno bolj zmrzujem. Crkne mi vario (še dobro, da imam tehniko  backupirano s trackerjem). Erzo obrne pri Hieronimu z info, da gre nazaj v veter bolje kot je pričakoval. Nadaljujem skoraj do antene in obrnem. Vožnja v popolni tišini (brez piskanja in spodbujanja varia gore dole) je res super. Čutila v zvezi z letenjem precej bolj delajo (kljub mrazu, ki me spreminjajo v kos ledu), res pa da je vožnja popolnoma umirjena kljub močnemu kontra vetru. Nazaj vozim ves čas z gasom (kolikor pač morem pritiskati) in nogi mi počasi otrpneta. Je pa to moja prva taka izkušnja dolge vožnje na gasu in moram priznati, da je let bolj stabilen (pa seveda učinkovit 🙂 ). Do Table se ves čas vozim stran od grebena, tu pa ga popolnoma zapustim in grem naravnost čez dolino (s 1000m odklopa) proti Anji. Ker imam bogato višino, se zapeljem še bolj v levi del doline, mimo Anje in potem obrnem nazaj in pristanem.

Zoranov podhlajevalni let

Mega je že pri Anji in pride pomagati pospravljati. Erzo je priklopil Kovk (šel pogledati, če je avto še gor) in toplandal.

Erzov let

Potem pa še enkrat starta (za Svoleta) in pristane pri naju.

Erzov zaključni let

V Anjo na kavico in gasa proti Uncu :-).

Spet enako kot včeraj (burja in sonček v Istri) in ker še nihče od naše jate ni odletel do morja (beri Erzo še ni), je to treba realizirati. Mogoče je pa danes ta dan.

In pokliče Erzo že v zgodnjih jutranjih urah delovnega dneva (ob 9h), da je treba iti čim prej. Ker sem danes že v penziji, me seveda ne more nič ustaviti (vse nujne stvari bom pač naredil jutri 🙂 ).

Ob 11.15 na Vrhniki, kjer smo samo trije kandidati (samo še Kavčič, Mega ne more tako zgodaj) in Erzo in Miha kar mene določita za šoferja in seveda mojo gajbico za osnovno sredstvo (končno bi lahko šofiral tudi kakšen drug avto…). In spet dol do Buzeta, kjer so že lepe bazice (no pravzaprav niso več tako lepe, ker so nekatere že velike in črne). Burja je pa še kar enaka in močna. Spodaj po medsebojnem usklajevanju počakamo, da prideta Rabič in Aire Sasha dol z obema avtoma, se naložimo in odbrnimo z Rabičevim delovnim poltovornjakom gor.

Tu piha kot običajno: močno, sunkovito, neprijazno… Erzo kot vsakokrat doslej izraža svoje nezadovoljstvo z vetrom (bazice so mu malo bolj všeč). Sasha postavi brez debatiranja in lepo odleti. Potem še nekaj časa nakladamo, pa postavi Rabič in lepo odleti. Potem postavita Erzo in Kavčič in jaz delno in še nakladamo. Pa se veter ne umiri in nič ne spremeni (razen da izza temnih oblakov posije več sončka). Pa lepo odleti Kavčič. Pa še z Erzom malo nakladava. Pa lepo odleti še on.

Potem pa do konca lepo postavim jaz, naredim lep zidek in poskušam v primernem trenutku lepo odleteti. Pa me pri hrbtnem dvigu kar dvigne kakšne 3 (5?) m od tal in prestavi nazaj, kot v četrtek Rabiča, s to razliko, da me ne obesi na hrast (danes seveda ni Mega, da bi hitro splezal gor, pa tudi ne ostalih, da bi mi trebili padalo…), ampak mi posadi padalo v trnje za štartom. Naslednjih 5min rabim (samo !), da izvlečem padalo iz najbolj zahrbtnega trnastega nevemčesa (ni osat, ampak nekaj še bolj zahrbtnega…), potem pa najmanj pol ure, da to zahrbtnost spravim s štrikcev in 22x preverim le s centralnim vidom, če so štrikci res Ok. Potem pogumno spet zastavim zidek in poskusim drugič. V zraku mi ga zavrti in zrola in vrže nazaj na tla (brez dodatnih akrobacij).

Naprej ne bom opisoval: naslednji dve uri postavljanja in vaje hrbtnega dviga in rolanja in mešanja padala in štrikcev mi dodobra načne živce (sem se pa naučil malo bolj obvladovati padalo v močnem vetru). Ostali medtem zginejo nekam (Erzo in Miha proti Motovunu, Sasha že prej neznano kam, Rabič se mota okoli starta in neznano kam…). Predvsem pa ugotovim, da je ta start v burji zelo zahrbten (vsaj do mene 🙂 ). Ko se na travci navidezno umiri in tudi zastavica 3m više malo manj plapola in potegneš, ker misliš, da je OK, dobiš po dvigu porcijo realne burje, ko je padalo nad tabo, še zlasti, ko prideš bliže robu. No, starih in izkušenih to očitno ne moti kaj dosti in kar lepo odletijo (večinoma…).

Odločim se za start naprej in naslednje četrt ure to poskušam uresničiti. Dvakrat me po dvigu prestavi nazaj in ko imam že solze v očeh zaradi jeze in obupa mi le uspe…

Liftne me gor kakšnih 50m pred start, malo poruka, 1x pošteno klofne z desne, naprej se komaj pomikam (5-10), desno levo pa gre dosti hitreje, samo, da jaz ne bi šel preveč tja, kamor gre hitro… Želim si samo dol in se končno prebijem naprej, čez pristanek in potem v širokem loku in z močnim kontra vetrom (in ustreznim guncanjem) pristanem na uradnem pristanku.

Zoranov … pač nekaj

Ko pospravim se spravim v gajbico, kjer počakam na Erzov sms, naj pridem njega in Miha iskat k viaduktu pri Novigradu 🙂 . Uspelo mu je 🙂 !! (no tudi Kavčiču, ampak njemu je to že redna trasa :-).

Erzova izpolnjena želja

Do Novigrada. Čudovito vreme in mila klima in fantastičen razgled na morje (nekateri so to videli iz zraka 🙂  ).

Erzov filmček izpolnitve želje 🙂

Potem pa nazaj ob Mirni do viadukta in zbasani v gajbico kar po Y v Slo in domov. Eni so veseli kot radio 🙂 !!!