Padalska jata

Čaven 4.dan. Zjutraj sicer navijam za kakšne druge variante (Golte, Dovška Baba, Zabreška planina,…), pa je Manca kategorična: Primorska. Tudi Mateja navija bolj za tople kraje. Erzo prespi jutranje usklajevanje, Mega je nevtralen, Lusja bi se pridružila (proti Primorski 🙂 ). In seveda je Čaven verjetno najbolj varna izbira.

Pridružim se Mateji in Luki, na poti se javi Lusja, da je na Železniški na Vrhniki (prvotno ni računala na prvi del jate…) in poberemo še njo in do Lokavca. Mega in Manca sta na končni lokaciji malo pred nami. Tu so še Cimerman in Tom Pavlič s kompanjonom. Ker Samo danes ne more peljati (ima izpit za tandem na Lijaku), ga nadomesti Jože Vidmar.

Takoj začnem postavljati, medtem ko se ostali kar razgledujejo in sončijo. Veter uplahne na minimum. Čakam(o), dokler se Erzo ne javi, da prihaja z Mirkom in nasvetom, naj se kar vržemo dol, da gremo z njimi še enkrat gor v drugi rundi. To spodbudi Lusjo, da se pripravi in starta, malo pojadra sem in tja in se odpelje na pristanek (da pride z drugim delom jate še enkrat gor). Tudi jaz imam dovolj čakanja in potegnem naprej (ampak ne z namenom, da se zapeljem dol in grem še enkrat gor 🙂 ).

Takoj po startu odpeljem na desno in nad platojem tesno ob pobočju rinem v smeri Lijaka. V začetku kar lepo drži in občasno malo piskne za gor, od Kuclja naprej pa gre samo še dol. Držim se sicer tesno ob pobočju (skoraj drajsam po skalah in po vrhovih smrek), ampak pravega efekta ni in lezem dol. Pod vrhom Čavna (nad Podkucljem) sem tako blizu tal (670, tla na 620), da me resno skrbi, ali pridem čez gmajno pred mano, pa nekako zvozim. Najprej še zavijem v desno pod Zmajarsko, pa se dokončno predam in levo pod cerkvico na Vitovskem hribu (598m) odpeljem čez Vitovlje, dokler bo šlo. Pa kar gre… čez Šempas skoraj do Ozeljana, kjer pristanem.

Zoranov let

Pokličem Mareta, ki je na Lijaku v svoji kombinaciji, pa mi ne more pomagati. Naši so v zraku ali nedosegljivi, tako da pospravim in se peš odpravim (pokliče Mateja, da je na tleh pri Lokavcu) do Ozeljana in na glavni cesti le dobim kratek štop do Lijaka. Tu je množica padalcev, ki so bolj ali manj curili (nobenega ni nad grebenom), pozdravim Mareta, tipam za prevozom do Ajdovščine, doživim obešanje padalca na električno napeljavo (grozen blisk, padalec obvisi, kar nekaj jih steče na pomoč, saj začne celo malo goreti obešen na žice, z vlečenjem potrgajo žice in ga spravijo na tla, potem pa je tu že rešilec in gasilci in policija,…). Dočakam Erza

Erzov let

in nekaj kasneje še Mega (in Luka Slaka).

Megov let

Ostali naši iz prvega in drugega dela jate so pristali bolj ali manj pri Lokavcu

Lukov let

Mirkov let

in se prestavijo do Anje.

Tudi Emil in Redstar sta prišla …

Emilov let

Končno se vsi dobimo v piceriji v Vipavi na zaključnih picah :-).

Spet približno enako. In spet Čaven. Čim prej.

In ob 12h na Vrhniki z Erzom k Mirku (tako izvisi Mateja, ki bi lahko startala iz LJU ob 12.30 ?), na Uncu se stlači še Mega in do Lokavca.

Tu se zbirajo ostali: Cimerman ima dopust od Desusa, pride še Istok, župnik, Valič starejši, … in kombi je poln. Gasa gor, kjer je že odložil svoje nemške kliente Igy (glej slikce)  (naenkrat mu je postal štart zanimiv, čeprav je bil danes prvič gor…) in ga srečamo na njegovi poti dol.

Na startu večinoma piha V, torej pravokotno na rob, sploh ne tako z leve, kot včeraj. Prvi postavi Mirko, jaz sicer poševno po pobočju, ampak vsaj na travcah, ne pa na koreninah in kamnih, kot včeraj. Mirko lepo odleti naprej, jaz kakšno minuto za njim (tudi naprej) brez najmanjšega problema (takoj sem boljše volje 🙂 ). Mirko sicer malo vijuga, vendar brezpogojno curi.

Mirkov let

Jaz zavijem takoj na desno okoli roba in na Mali gori celo dvakrat zavrtim in rahlo naberem. Potem pa naprej ob pobočju. Curim nezadržno. Ko sem na 750 m pod Kucljem (drevesa so že nevarno blizu), obrnem ven v smeri jezera (pred njim so Črniče), pa kar drži, jasno pa mi je, da do jezera ne pridem in obrnem bolj levo in speljem čez avtocesto na travnik pri Selu.

Zoranov let

Vidim Erza in Mega, kako precej višje kot jaz pod Kucljem drsita ob pobočju v smeri Lijaka. Skoordiniram se z Mirkom, ki pride v do mene ravno, ko pospravim. Še do Lijaka, kjer se po daljšem nakladanju in opazovanju lepe lokalne okolice (tudi Kanteta smo pozdravili) naložita še Mega in Erzo.

Erzov let

Megov zmagovalni let

In gasa domov.

Danes podobno kot včeraj, le da je SV malo šibkejši. Na Gorenjskem še hujši pokrov, tako da je jasno: Primorska. Čaven. Mega lahko gre že zgodaj in mora v bistvu čakati naju z Erzom.

Ob 12.00 Erzo k meni v LCja, ob 12.17 midva oba k Megu in potem polagamo po ovinkih stare ceste do Postojne in po AC do Lokavca, kjer smo hkrati s Samom. Počakamo še nekaj potnikov (Istok, Zadravec,… – Erzo je naredil ogromno zbiralno akcijo 🙂 ), vstopita še Aljaž in Urban, ki sta ravno pristala po prvem delu šihta s Čavna in gasa gor.

Čez dobre pol ure smo na startu, kjer danes ni podobnosti z včeraj (razen sončka in modrega neba): piha strogo z leve, močno in v sunkih. Valiča postavita in kot balerini z dvignjenim padalom izvajata piruete po startu sem in tja, startujeta, toplandata in jadrata okoli nas. Erzo prvi za njima potegne poševno po pobočju in tudi elegantno odleti, ostali naprej pa imajo vsi manjše ali večje težave.

Največje jaz. Mega in Samo mi pomagata po svojih močeh, mi prenašata padalo sem in tja in rešujeta vrvice s korenin in kamenje vsakokrat, ko mi ga podre nazaj. Naredim n poskusov hrbtnega starta, se kotalim po tleh, ker se spotaknem na vsaki krtini in se sploh počutim kot popoln začetnik, kot da prvič dvigujem padalo. Na koncu pristane še Valič in se pridruži z nasveti in pomočjo. Ko že skoraj hočem pospraviti, mi ga le uspe dvigniti tako, da ga stabiliziram nad seboj in se obrnem (ne da bi se spotaknil 🙂 ) in končno odletim. Ostali so se ta čas že naveličali jadranja ob pobočju (mogoče ja pa tudi malo popustil veter) in bolj ali manj izgubljajo višino. V sedežu se počutim skrajno neudobno, ker sem se očitno nekako čudno pripel, tako da mi gurtna zateguje levo nogo in hkrati skoraj popolnoma blokira gas… Dovolj imam vsega in se hočem odpeljati samo še na pristanek. Vendar to draja dosti dlje, kot sem pričakoval. Usmerim se proti Lokavcu, pa gre občasno naprej samo še 10-11 (ko obrnem z vetrom pa 60), pa še gasa ne morem pritisniti. Niže kot sem, bolj ratuje živahno. Najprej hočem pristati na majhnem fuzbalu v Lokavcu zraven parkinga, pa ugotovim, da bo bolje, da izberem čim večji travnik malo pod vasjo.

Zoranov let

Erzo in kompanija se odpeljejo proti Lijaku in pristanejo v Vitovljah.

Erzov let

Malo za mano se mi pridruži še en kompanjon s starta. Ko pospraviva, pride Samo, ki naju odpelje do parkinga v vasi, potem pa jaz do Mega, ki je pristal na bližnjem travniku po debeli uri lebdenja v višavah, kjer ga je zadrževala očitna interferenca burje in Z, ki sta se zlila ravno  tukaj.

Še slikce od Zadravca: /olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&gtype=1&ww=0&site=&club=#si&flights&1337153&fphotos

Danes se v jato prijavi po dolgem času tudi Boris. Vseeno kam, da bomo le lepo leteli. Erza najprej Ščuka pali za Čaven, pa Erzo ni preveč odločen. Tudi mene preveč ne vleče, saj je na Kovku 8,5/13 burje. Sem bolj za kaj sigurnega – Krvavec. Tudi Erzo je za Krvavec in ko že skoraj startamo proti sicer ugodnemu vetru (0/1,2 SV na vrhu in 4/5,8 JZ na Ambrotu), na hitro pogledam še kamere in groza – pokrov med cca 1000-1200, močna inverzija s kristalnim nebom zgoraj, pa previsoko, da bi pristajali na Štefanji…

Takoj potrdimo Čaven, naročimo Božiča in Vrhnika (Erzo) / Logatec (Boris) / Col / Ajdovščina / Lokavec (parking). Na Kovku 8/11 SV in tudi na parkingu rahlo piha – smo že skoraj pred predajo… Mega danes ni mogel, Ščuka se je že odločil za Lijak…

Samo pride s kombijem in spodbudi, da gremo vseeno pogledat na start. Na startu pa presenečenje: krasen sonček in skoraj nulca (mogoče 1 m V). Takoj postavimo in drug za drugim odletimo: Boris, Erzo in jaz (Samo pa foto dokumentira starte 🙂  https://plus.google.com/photos/110246624960387637487/albums/5956234336147758161?banner=pwa ).

Po startu zavijem čez planoto v desno ob Čavnu za Erzom in Borisom. Sprva rahlo curim, potem pa mi nežno zapiska in začnem nabirati. Lepo vzdržujem višino in sem kmalu pri Erzu in Borisu, ki vrtita in nabirata za Kucljem pod vrhom Čavna. Boris nabere precej nad greben in se vrže čez proti Zmajarski, Erzo pa se ustavi in vrti in začne nabirati minute. Sam malo naberem, potem pa zapeljem okoli roba, kjer se pojavi kar nekaj padalcev, ki so prileteli z Lijaka, so pa precej niže. Boris vozi naprej, občasno zavrti in lepo nabere, jaz za njim nekaj nižje in tudi občasno zavrtim in dosti manj naberem. Tako se pripeljeva do Lijaka. Boris tu spet lepo nabere in se odpelje naprej na Danijela, spet nabere in nadaljuje proti Novi Gorici, kjer pristane na travniku v mestu.

Boris v Novo Gorico

Jaz tudi potegnem do Danijela, potem pa obrnem in pristanem pri Igyju.

Zoranov let

Ko se že dela mrak, pristane kot zadnji še Erzo (in Ščuka pred njim),

Erzo zadnji na Lijaku

Boris prištopa iz Gorice, potem pa se vsi naložimo k Samu, ki nas dostavi v Lokavec.

Danes pa ni kaj dosti za povedati. Vreme krasno, na Primorskem piha burja in z višino vedno močnejši S čez vso Slo. Inverzija na 1500. Krvavec se čez dopoldan popolnoma umiri iz močnega S na V (1,2/2,5), spodaj OK (JZ na Ambrotu 4/6,5), Krim javlja 8,5/11-13,5.  Torej Krvavec ali Zavrh.

Erzotu je Krvavec seveda predaleč, Krim pa tudi ne spodbuja preveč proti Zavrhu. Pa se vseeno odločiva  pogledat na Zavrh. Mega ne more, Nevidni pa je itak vabil v Sifon 🙂 že prej (pa Erza to pot ni premamil).

14.00 Škorpijon v sluzasti senci. Na startu sonček, piha nula koma Jozef. Postaviva za naprej, Erzo bolj zadaj, jaz na robu. Erzo odlaufa in odleti, ko jaz še postavljam.

Potegnem naprej in stopim tisti korak naprej in čakam, da pride nad mene, naslonjen v prepad in ko pride rahlo zabremzam in stopim v zrak. In začnem curiti v smeri Škorpijona. Erzo mi je izginil iz vidnega polja (kar ni nič čudnega… ), tako da pristanem sam samcat v sluzu sence, na travniku ki že dolgo ni videl sonca.

Zoranova curaža

Ko pospravljam, se Erzo končno javi izpod hriba pri progi čez dolino (seveda je na sončku),

Erzov let

hkrati pa prideta še Emil in Redstar, ki ju moja curaža in depresivno okolje popolnoma odvrneta od poti gor. Malo modrujeta (skoraj že prepričam Emila, da na poti domov čez Zavrh odpelje Erza po avto), potem pa se odločita pogledat Koreno, ki je vsaj na sončku. Po Erza in gor do avta in razlaz…