Najbrž ni treba povedati, kakšen veter piha 🙂 . Je pa krasno sončno po vsej SLO in brez oblakov. Erzo nima prave volje za karkoli, čeprav ga dražim z Dobrovljami v Savinjski, kjer so zadnje dni imeli lepo popoldansko letenje. Razmišljam malo tudi o Zavrhu, pa me Manca odvrne od te namere, glede na polaganje po Borovnici. Dogovorim se z Rakunom, da obvesti, če bo ugodno (meja so sunki 5-6 SZ na Maliču pa najbrž še kaj, da Dobrovlje popoldne niso premočne).

Okoli 14h imam dovolj čakanja (Erzu še vedno ni treba… pa mu ne verjamem povsem 🙂 ) – na Maliču ne pade pod 10 – pa se odpeljem proti Homu nad Soro, ki naj bi bil za S-SV (čeprav talni veter po LJU kotlini kaže V. Vmes se slišiva še z Rakunom, da je res premočno in sploh ne bodo šli gledati na Dobrovlje…

Strma cesta proti Osolniku je izsekana skozi debla. Parkiram na sedelcu in piha z desne (celo JV). Kljub temu vzamem cota komplet in gor na Hom po zgledno očiščeni planinski potki (okoli kaos polomljenega vejevja…). Na vrhu=startu seveda piha z desne zadaj (JV). Nekaj vej je sicer po startu, pa ne bi bilo panike, če bi pihalo prav. Le oni macesen levo spodaj je še malo zrasel, odkar sem bil nazadnje tukaj (pred 2 leti) – ampak zdi se mi, da bi na klousiča šlo – žal ga žled ni potolkel 🙁 .

Nazaj do avta in čez Zbilje na Vodice in pod Gozd na tolažilnega (vmes je veter na Gozdu popustil in se stabiliziral od J-SV-J na J). Malo počakam na prevoz (tečajniki Prevka in tečajniki Sandija lovijo še zadnjo termiko…).

Na startu komaj še kaj piha in postavim Nuptseja, da ga razfecljam in prezračim (od Sekirce zadnjič 🙂 ). Druga runda tečajnikov se nabira, jaz pa potegnem razfecljano padalo in v eni veliki vijugi zapeljem na pristanek, kjer pa zdajle piha SZ.

Zoranov let

Zoranov let

Pospravim, malo poklepetam s Sandijem in Prevkom in gasa k Sandiju po vinjeto in konec.

Erzo pa sporoči, da se ni mogel upreti klicu sosednjih Hribov 🙂 …

Erzov let

Erzov let

Ker je vremenskovetrovna situacija še kar enaka, se tudi enake stvari dogajajo…  (z izjemo včerajšnjega dne, ki je bil nestandarden po dogajanju, če že po vetru ne…).

Tako se z majhnim nesporazumom o času srečanja (jaz čakam v službi na klic njegovega odhoda z Vrhnike, on misli, da je ura 14.15 določena 🙂 ) dobiva na že znanem kraju (Rutar).

Erzo v LCja z vso robo in odvijeva proti Turjaku in Velikim Laščam. Tam zavijeva v Dobrepoljsko področje in iščeva (se pravi išče Erzo po Atlasu, jaz pa vozim po komandi), kje je narava usklajena s stanjem na zemljevidih. Nekajkrat se ustaviva in ogledava, kar je dano (predvsem nove kraje in lepo naravo), občasno tudi poklepečeva z domačini, kaj zelo uporabnega (za odleteti) pa ne najdeva. Sploh ne za današnji veter.

Šele proti koncu (ko se že vračava proti dolini Krke) najdeva dva potencialna starta (ali še več), ki pa bodo prišli na vrsto, ko se bo veter obrnil na Z, JZ in bo vreme tako slabo, da ne bo za pričakovati zgodovinskih preletov…

Je pa bil stik s padali (no, pri prelaganju iz avta v avto) in veliko lepih krajev in narave, česar najbrž v tem življenju sicer ne bi videl 🙂 .

Kot vsak dan, tudi danes SV in burja…

Jaz danes pavziram, jata pa se razcepi na dvoje.

Jutranji del v sestavi Erzo, Uki, Mirko in Lusja gre na Gozd tipat prvo pomladansko termiko pomešano s SV v višavah.

Ukijev let

Ukijev let

Erzov let

Erzov let

Mirkov let

Mirkov let

 

Dopoldanski del v sestavi Mateja, Manca, Mega in Luka (brez Andreja Samsa, ki je sicer zjutraj najavil svojo vrnitev med žive padalce 🙂 ) pa na Lijak tipat pomladansko termiko pomešano z burjo…

Itak je spet SV čez vso SLO, s tem, da je na Primorskem burja, kot se spodobi 🙂 . In je zjutraj enega usklajevanja kam in kdaj. Erzo danes pavzira, vseeno pa ga zanima, kam gremo. Manca je najbolj energična in na koncu se odločimo za Štajersko s sprotnim prilagajanjem ciljev: Manca, Mega, Uki in jaz. Mateja in Luka odstopita v neko svojo varianto (na koncu hoja na Polhograjsko Grmado brez  letenja).

In me Mančin novi berlingo sprejme na izvozu Bizovik, skupaj z vso mojo letalno kramo (vsa 3 padala, da bo dovolj za ves dan 🙂 ). Na poti proti SV države se, v sodelovanju z lokalnimi nasveti, dokončno odločimo za Pohorje (čeprav postaja gori javlja 6/9,4 ).

Pripeljemo se do Bellevueja v ostanke zime in začnemo previdno tipati situacijo. Za vse je to neznan letalni teren in trema pred neznanim dela svoje…. Veter je sicer malo upadel, pa obrnil na SZ (5,4/8,8) in celo uro postopamo do starta ob gondolah in naokoli, dokler ne posije sonce in veter upade še za 1m (5/8). Veter nabija pretežno z leve in to je glavni razlog za cincanje. Uki ves čas pozitivno spodbuja (njemu se ne zdi tako močno…) in prav njemu gre zahvala, da ne odstopimo in končno le vzameva robo in dol na start (Mega je že ob prihodu izjavil, da ne gre v luft, Manca pa se je za to odločila med čakanjem).

Manca in Mega nama pomagata postaviti. Uki elegantno odleti, meni pa pri vsakem dvigu padalo odnese na stran in ga sesuje. Končno Mega in Manca odkrijeta tesen vozel, ki da Manci kar nekaj dela, da ga razplete (jaz itak ne vidim nič od teh enakih belih štrikov na belem snegu 🙁 ). Po tem lepo dvignem hrbtno in speljem po zasneženem pobočju. Najprej me lepo dvigne nad gondolske zajle in celo nekaj naberem, potem pa me začne spuščati levo od zajl, kjer naj bi ob SZ dvigovalo (Referenca: Friderik Vajnhandl – Čupavi). Uki je ves čas vrtel tod naokoli in se potem odpeljal na desno pobočje (veleslalomska poseka), jaz sedaj za njim. Malo me bremza nasprotni veter, ampak z rahlim gasom popravim in sem kmalu pri njem. Čeprav je bil že dokaj nizko, spet najde dviganje in vrti. Jaz se le za kratek čas zadržim na tej višini, Uki pa lepo nabira. Nekaj časa še vztrajam, potem zapeljem nad ciljno veleslalomsko areno in ribnik (kjer pa spet dobim malo dviganja) in pristanem na majhnem travniku pod ribnikom.

Zoranovo Pohorje

Zoranovo Pohorje

Ko pospravim, pristane še Uki po dobri uri letenja 🙂 .

Ukijeva urca na Pohorju

Ukijeva urca na Pohorju

Končno sem dočakal to Pohorje nad svojim rodnim krajem – novnov !

Manca in Mega sta kmalu pri naju. Ker smo na poti gor omenjali Mali vrh kot ugoden za tak veter (in tudi postaja javlja lepih 4,5/6,5 SV) se usmerimo nazaj v Slovenske Konjice (vmes še nakupimo nekaj živeža, da ne bomo stradali …) in do Frankolovega in gor na start po asfaltni cesti.

Z Ukijem sva tu že letela (jaz med rehabilitacijo operacije ramena v Zrečah, Uki v eni od Erzovih Štajerskih turnej). Manca je sedaj brez pomišljanja za, Mega še vedno ne…

In hitro postavimo z Megovo pomočjo. Uki večkrat dvigne, pa mu ga sesuje sem ali tja (sunki, rotorji ? ), na koncu pa le odleti. Jaz ga lepo hrbtno dvignem, potem pa se v atraktivnem nihanju sem in tja in skoraj wingoverju odpeljem ven (sunki, rotorji, nesposobnost ?). Tu na levo ob pobočju lepo dviguje in hitro sva z Ukijem nad start. Pridruži se še Manca. Malo jadramo sem in tja na dinamiki, potem pa se Manca odpelje naravnost ven in jo kar dviguje. Naprej ji gre bolj počasi, začne zgubljati in pri Križevcu (krožišče) obrne vzdolž ceste v Vitanje in ekspresno odpelje do peskokopa pri Lipi, kjer pristane na travniku ob cesti.

Z Ukijem najprej poskušava za njo, pa oba zgubljava višino, greva še enkrat nazaj in pri pobočju ponovno nabereva, potem pa se odpeljem tudi jaz naprej, dokler gre proti krožišču, potem pa zaobrnem in ekspresno do Mance.

Zoranova Mala gora

Zoranova Mala gora

Kmalu za mano pristane tu zraven še Uki.

Ukijev Mali vrh

Ukijev Mali vrh

Mega-berlingo transport je pa tudi že tu 🙂 .