Danes pa je bil adrenalinski dan…
Zjutraj v LJU sneži in na Primorskem burja tolče na vijolično (so pa ceste doli suhe 🙂 ). Nevidni mi pove, da doli ni šans za nič. Nikjer. Nekako sredi dopoldneva govorim z Erzom in mu povem, da nisem našel nobene luknje v SLO (v upanju, da sva za danes opravila). Pa pravi, da je na terenu in naj ga kličem kasneje, da po njegovem ni brezupno (“Koreno mogoče…”). Pokličem kasneje (v SLO situacija enaka, samo še bolj mede v LJU in je vse še bolj megleno) v upanju, da sva za danes opravila. Pa pravi, da bi na Korenu pa res mogoče bilo in se dobiva v Horjulu (jaz naj pridem malo prej, da mu poročam, kako je z meglo in vetrom:-) ).
Pa grem res tja. Vidi se, mede tudi ne preveč, le veter je narobe (S – piha od s Korena dol…). Javim situacijo in predlagam Jereb, ki bi bil za tak veter. Dobiva se na križišču v Podlipsko in z obema avtoma do Podlipe. Piha po dolini gor, ne premočno, sneži ne premočno, vidi se (ne premočno :- ) ). Erzo ponudi, da greva z njegovim gor, da ne bo LC večino odvozil, če ne bova letela.
Do Smrečja je cesta še znosna, ko zavijeva proti Ulovki, sva pa v snežni idili.
Sežna idila
Erzo šiba, da kar nervozen ratavam (poslušava Iztoka Mlakarja). Pravi, da ima zimske gume… Ko zavije po klancu dol proti Jerebu pa je sneg skoraj deviški (mogoče ena špura pred nama). Malo me skrbi za nazaj gor, ampak Erzo že ve, saj je terenski človek (v teh krajih, ne kje na Primorskem 🙂 ). Parkirava pri kamnolomčku in gor na zasnežen travnik (15-20 cm frišnega snega na nekaj podlage).
Veter idealen, sneži idealno, vidljivost malo manj idealna (ampak se vidi do podna). Vtaknem se v tangice in začnem postavljati. Erzo mora nazaj v avto, ker je pozabil vzeti padalo 🙂 . Ko pride, mi razgrne do konca, potegnem naprej in sem v zraku.
Preletim kmetijo in gre počasi, počasi naprej. Snežinke mi tolčejo v oči, da glavo kar sklanjam in gledam večinoma dol. Če bo šlo tako počasi naprej, ne vem če pridem čez spodnjo polico… Pa me malo pošejka in dvigne in gre malo hitreje naprej. Občasno je čutiti sunke SV, ki prbijejo z leve strani Podlipe. Ko sem z bogato višino le nad dolino, zavjugam malo tja in sem in pristanem na koncu polja pri mostičku do LCja.
Zoranov let
Hitro zmečem coto skup, da mi je ne zamede in gledam kje je Erzo (kolikor vidim skozi sneženje in megličavost…). Končno prileti in pristane zraven mene.
Erzov let
Zmeče skup še svoje padalo in v LCja. Zdaj greva gor po direktni cesti, ki je res strma in še bolj zasnežena. Malo sem nervozen (zlasti na ovinkih), ampak LC pridno pleza v strmino do glavne ceste (Ulovka-Smrečje) in potem še malo po ravnem in dol do Jereba.
Erzo premeče robo v enoprostorca in hoče speljati, pa mu začne vrteti kolesa in vse kar sodi zraven. Malo nazaj in končno mu zagrabi in počasi odpelje gor po zasneženi cesti. Malo počakam, vklopim 4×4 in L in kakšnih 100m varnostne razdalje za njim, če bo imel težave. Ko je enkrat speljal, mu gre odlično in kar izgine za ovinki. Malo pod lovsko kočo ga zagledam na vrhu klanca, da je obtičal. Ustavim dobrih 50m pod njim in čakam. Poskuša speljati, pa predna kolesa samo vrti v prazno. Naenkrat začne počasi drseti nazaj, čeprav se sprednja kolesa še vedno vrtijo naprej. Zadnja zablokirano drsijo po kolesnici nazaj. Prestavim v R in LC začne iti nazaj, ne iti, tudi LC kar drsi, resda dosti bolj počasi. Erzov avto se počasi približuje in že vidim sliko, kako se (malo več kot po enem letu(! ) z novim LCjem, ki še leto ni star (!) ) kotalim v graben, ko me bo zbil s ceste). Erzo med tem razmišlja, kako bi kar skočil iz avta (“a takole bom končal… sploh ne pri letenju, ampak takole v avtu…” pove kasneje…). Ko pridrsi do mene, kar glasno butne z zadnjim odbijačem v moj prednji (ker tudi jaz drsim nazaj je mogoče le kakšnih 5 km/h razlike) in me zrine iz kolesnice. To pa LCju zapaše in na mestu obstane in nepreklicno zadrži Erzov enoprostorc naslonjen na moj odbijač.
Greva iz avtov in tudi pomisliva ne, da bi ju še kaj premikala. Mrak se že dela in Erzo reši situacijo hitreje, kot bi si človek sploh lahko predstavljal sredi te popolnoma zasnežene in strme vukojebine: Mirko bi bil čisto blizu, če ne bi bil v Čatežu… Nekaj klicev sem in tja in že kličeva najbližjega kmeta v Smrečju, ki zalaufa traktor s ketnami in plugom in vso zimsko opremo in je v dobrih 15min. rikverc pri lovski bajti ! Priklene enoprostorca in ga odvleče, ne da bi trznil. Jaz sedem v LCja in ga zalaufam (samo probal bom, dokler se ne vrne traktor še po mene…) in kar sam odpelje gor po drsalnici, kot da sploh ni snega :-). Pri lovski pokličem in Erzo ustavi dol odhajajoči traktor in že sem gor na glavni cesti.
Midva naprej proti Smrečju, gazda pa iz varnosti za nama. Oba vozivo čisto grižavo in to še, ko prideva na glavno cesto (ki je sicer asfaltna, ampak tudi že vsa zasnežena). Šele od Podlipe naprej malo pospešiva (ko je samo še moker asfalt), da se ne ohladi kava pri BJju 🙂 .
Da bo dan do konca adrenalinski, mi zvečer na parkingu še nekdo prereže zadnjo gumo 🙂 …
Erzov komentar leta: je mal snežilo, potem sva se pa še z avti drsala- 1.Sandi Kristic : 0.07 itak 🙂 [28.01.2014 23:26]
- 2.Zoran Gaborovič : Tisto z avti po letenju je blo dosti bolj adrenalinsko…. [29.01.2014 00:50]
