Padalska jata

Psihično odidem sem na Lisco že 7:45, ko na frišnem Aladinu vidim, da je Smuk v zahodniku, kar pa drugih ne moti.

Na štartu me edina domačina hočeta prepričati, da če štartaš prekmalu zlahka scuriš – kot da tega ne vem. Potegnem v granato – takorekoč prvi, ter s tem dam znak za paniko ostalih. Vse je super le na uno stran Sotle je 95% pokrito. In je konec. —-

Erzovo soliranje

Najprej se oprem na sms Gliste, da mi bo pomagal, kasneje mi sporoči, da bo pomagal Buljan, ko se bo vračal z Ravne gore. Ko mi ta javi, da je šele pri Kalniku je to alarm, da si moram pomagat sam: (16:00)pol na štop, pol peš do žel. postaje Hum Zabočki, kjer mi odtisne karto do Zaprešiča. Problem pa nastane, ko nimam kun (saj drugače jih imam zmeraj) in mi niti privat ne bi zmenjal – 14,5 kn (2 eur). Tako mi karto vzame nazaj in izda Potvrdo, s tem pejd na vlak, bo že un gor zrihtal. Grem sicer k eni sosedi zamenjat 20 kn, ampak jih bom imel za naslednji vlak, za tega imam že potrdilo! V službenih prostorih rukneva še vsak po dva gemišta in pride čas odhoda. (17:26) Kondukter na vlaku samo gleda tisto potrdilo in na koncu tudi on ne vzame dveh evrov, tako da mi pot častijo železnice. Pove mi še, da iz Zaprešiča ni vlaka za Dobovo in bi moral v ZG, od tam pa cca ob 22h za LJ! To mi ni všeč, zato vseeno izstopim (18:10). V Zaprešiču mi šele na drugo teženje pojasnijo, da obstaja lokalni vlak do Harmice, to je do same Sotle, da pa je od tam 3 km do železniške postaje Dobova. Lokalni vlak 18:50-19:15. Prehod je 100m od postaje, peš čez. Tam za mejo mal štopam, pa mi v 15 min ne gre in že se začne mudit, saj je vlak 20:05 za LJ. Pristopim k tretji hiši, da me prijazen mož zapelje na postajo. LJ 22:00, zadnji vrhničan (kot pred 30-timi leti) 22:20 in 23:00 na Vrhniki

Sobota. Veliki plani. Dan srednje dober. Vsi imamo cajt. Manca smsa prva. Delux že včeraj rezerviral mesto. Tom sms, da navija za Buzet. Mega za,Erzo bolan in ni za, mogoče Mirko. Kliče še Damjan da je zraven. Koordinacija sem in tja in tja in sem in gor in dol…

In se dobimo na Vrhniki samo Manca in Damjan in jaz (Boris bo šel na Lijak, Mirko ne, Erzo še vedno bolan). Presedemo k Damjanu, Mega pa z Unca po Toma v Postojno in v Kozini naloži še Ščuka. Pri Kubedu se srečamo in do pristanka pod Buzetom. Ni preveč obetavno (rastejo oblaki in zadaj proti Slo so kar temni).

Na startu Zavoj je že Aire Saša s tandemistom in mu pomagamo odstartati. Veter je pravi, vendar kar močan ( v zraku živahno). Začne postavljati Damjan, pa začne kapljati. Prekine, počakamo, se malo zboljša, Damjan še enkrat postavi in odleti in… scuri pod štart na travnik. Še malo modrujemo, potem ga greva z Manco iskat. Ko pridemo spet gor, so se oni trije že odločili, da ne bo nič bolje, da radarska slika tukaj že kaže nevihte in da tudi na Lijaku – rezervna varianta (najbrž) ne bo bolje (nad Slo je močna burja in na Kovku 8/12).

Volja se slabša, na poti v Slo odložijo Petra na Kozini (gre domov), Mega in Tom pa tudi naprej (domov). Mi se vseeno odločimo za Lijak. Vmes se na pumpi malo podpremo s piškoti, kar malo dvigne voljo, pa oslabi počutje…

Na startu (smo že malo pozni – 16h) začnem takoj postavljati med množico Čehov tečajnikov, Damjan tudi, Manci je slabo in najbrž ne bo šla.

Potegnem s popravcem in sem takoj nad startom. Vrtim pod oblaki, ki so gosti in temni, gori je veliko padalcev. Ko naberem na 1400 se odpeljem do Zmajarske, tu še enkrat popravim in naprej, bogato visoko proti Čavnu. Drži in rahlo dviguje, levo nad Trnovskim gozdom vedno bolj temno. Tudi nad Vipavsko je vse bolj zaprto (s temnimi oblaki). Nad Čavnom sem na 1500, ko mi malo poškreblja po čeladi (nekaj ledenih kristalov), malo kasneje že nekaj debelih vodnih kapelj. Kapljanje jača. Pritisnem na gas in ker sem čez V rob (Modrasovec) se usmerim direkt proti Ajdovščini in potegnem ušesa (pristanek pod Lokavcem?). Ko sem že daleč zunaj, neha kapljati in ne razmišljam več o takojšnjem pristanku. Nad Ajdovščino začne ponovno kapljati, za Čavnom se vidi zavesa in globoka črnina. Potegnem ušesa drugič, vendar me kljub temu lepo nese nad cesto proti Anji, kjer pristanem med redkimi kapljami.

Zoranov let

Pospravim in odlaufam do Anje. Javim, kje sem (pod Lijakom je pravkar pometal piš, pove Damjan) in prisedem ekipi Desus. Potem pa v 20 minutah pride nevihta kot v tropskem filmu… Med slapovi vode se zbašem v avto, ko pripelje Damjan (ki je jadral samo lokalno) in v Vipavo na zaključno kavico. Potem pa še čudovita mavrica v Podnanosu. Danes je bil res malo čuden dan…

Andrej pa rešuje dan na Strmci…

Andrejevo večerno zdravljenje

Danes se prvi oglasi Tom. Po detajlni analizi gradientov, smeri vetra, predvideni osvetljenosti tega dela planeta Zemlje in še neštetih drugih faktorjev je nastavil enačbe in ven je padel rezultat: Ambrož in Karavanke. Jaz sem seveda za (nisem bil v domačih logih in svoji padalski zibelki že xxx časa…), Erzo se pod težo znanosti in dokazov (sprva) brez pripombe podredi izbiri. Panika je za čim prej (potem je namreč možen povečan razvoj Cu-jev in morda celo nastanek CBjev in posledično neviht, izračunan šibek veter JZ trenda po nadomestil res velik gradient).

In se na pumpi v Vodicah (da bo en avto na voljo za povratek iz Kranjske gore…) Erzo presede v LCja in na pristanek, kjer ob cca 11.30 že čaka Tom (ki se baše z ogromnim sendvičem -> let bo še dolg 🙂 ). Ker piha kar konkreten Z, nam ni preveč všeč in malo modrujemo kaj storiti…

Gasa gor na Ambrota, kjer piha Z močno (OK). Gremo do Zgornje poseke, vendar je parking zabasan z 1,5 snega (no v bistvu parkinga ni), pregaženo tudi ni na start (te podatke je Tom pozabil vključiti v enačbe 🙂 ), tako da se raje vrnemo dol na Ambrožarja in se naštimamo na asfaltu, potem pa samo za končno postavitev zagazimo v blato pod robom.

Potegne Tom na robu, pa Erzo (s popravcem), pa jaz (brez popravca). Najprej mislim, da me bo kar na koncu travnika prizemljilo (onadva seveda odletita ven lepo in že vrtita), potem pa le nekako pridem okoli roba nad drevjem do sprednje glave in začnem tudi jaz vrteti. Vsi pač vrtimo, eni v levo drugi v desno, pa pol obratno, pa malo tu, pa malo tam (vse locirano med Apnom in Ambrožarjem). Je kar precej razrukano in sunkovito in ozko, ampak nekako le najdem in navijem na 1400 (nad Zgornjo poseko: prvič z Ambrožarja 🙂 !!) in sem ful ponosen, ker sta onadva celo pod mano (za nekaj minut…).

Tom se odpelje proti Z in scuri skoraj do podna za Grajcem in se nekako spet pripelje na sprednji rob pri Apnu (ne vem kako !?) in začne znova. Erzo je na cca 1400, ko se odpelje proti Slemenu, pa se mi zdi, da ga kar dviguje, ko grem za njim. Mene pa ne. Postajam nervozen, ker kar tonem nad osrednjim grabnom. Erza ne vidim več, ker imam opravka s seboj  (se je umaknil v Lukenjski=Drekov graben in tam nabira…). Poskušam proti Štefanji, pa me pred Kopo kar ustavlja. Ko mi je jasno, da ne bom več prišel nazaj proti Stiški (da bi pristal za Grajcem), pa tudi do Štefanje ne, se vržem čez sedlo za Kopo in tu me požira z -4,5. Pa ja ne bom kar v gmajno zaružu… Končno se padanje le malo umiri, celo par metrov se dvignem, dolinc nažiga na polno, ampak do travnikov na dnu doline pred izhodom iz Kokre ne pridem niti pod razno. Izberem si travnik na pobočju spodaj (kasneje Damjan pove, da je to njegov pristanek 🙂 ) in ob srednjem razmetavanju pristanem (in se začnem smiliti sam sebi…).

Zorano let

Povem, da sem na tleh, Erzo pa s 1600 vozi čez Možjanco proti Z. Za piko na i še Tom pove, da je tudi nabral na 1600 in gre čez (“kje je Erzo,…aha, ga vidim na Zaplati,…grem…”). Onadva naprej, jaz pa pakiranje in šetnja v dolino.

Na cesti v smeri Jezerskega 10 avtov, dol nič. Končno pripelje razkliman picup neznanega porekla in v njem 2 neobrita tipa z razmetanimi motorkami, štriki, zajlami … scena za film Motorka 6… “Ti samo uđi, mi idemo na Loka”… pa sem not. Do križišča v Visokem me ne razsekata (oz.razžagata) in sem zunaj za naslednji štop.

Prvi avto ustavi: študentje se peljejo domov s predavanj: Kmetijska šola v Naklem-Biotehnični faks (?). Vozi luštna punca, ki je začela baje voziti blazno umirjeno (zaradi mene, da se ne bi prestrašil, ker baje sicer vozi dokaj divje). Ko povem, da sicer letim s padalom in kako to, da tukaj štopam, takoj doda gas in gume zacvilijo okoli ovinkov, ko svoja sošolca (bodoča visoko usposobljena lastnika kmečkih površin) skipa doma. Mene pa bo potegnila pod Ambrota. Punca sicer rada divja z motorjem in jo kmetijstvo ne zanima (?), se bolj ukvarja z glasbo in TV in to. Pa “na zdravje glejte” mi še reče in se predstavi kot Jasna. Kmet zarukan, še ne štekam in pravim, da pazim, kolikor se da (in si malo pomasiram bolečine v kolenih in hrbtenici)  🙂 !!. “pa z Boštjanom delava skupaj, bomo imeli večji rating…” in mi potegne, da je rekla “pa Na zdravje glejte”, ne na zdravje 🙂 🙂 … in pripelje do pristanka točno v trenutku, ko Erzo pristaja v gnojnici na povratku s turneje na Križki gori. Z zanimanjem opazujeva njegov pristanek, potem pa se zahvalim Jasni Kuljaj za prijazen prevoz in obljubim, da bom pogledal v petek naslednjo oddajo Na zdravje (me pa bolj zanima, kako ona zgleda v tej oddaji kot Boštjan Romih), saj sem jo doslej videval največ po 1/2 minute (preden sem preklopil kanal…).

Erzov prelet

Pomagam Erzu pospraviti in gor po LCja in dol do Toma, ki je tudi pristal

Tomov prelet

(ne moreš, da verjameš, kako temu tipu vse rata 🙂  – vir: Erzo+Zoran – pa še sendvič z začetka zgodbe je bil upravičen 🙂 ).

Erzo hoče domov spuščat zmaja z otroci, jaz pa naprej…

Me je namreč vmes klical Damjan, ki prihaja na Gozd. Na pristanku se dobiva in gasa gor. Moj namen je prvič preizkusiti novi sedež (v znanem okolju).

Na startu gužva tečajnikov (Prevkotovih izpod neuporabnega Ambrota, pa Sandijevih tandemistov, pa…). Damjan se hitro ušunja med gužvo in odleti, jaz pa študiram sedež (in sem počasen kot vedno 🙂 ).

Bližajoča nevihta ustavi Prevkotove tečajnike za nedoločen čas skozi Prevkotov glas, ki prihaja iz sprejemnikov (še predno začnejo startavati), tako da mi naredijo prostor in po krajšem čakanju (da poneha pihati dol po startu), elegantno odletim hrbtno… V zraku celo malo vrtim in na začetku naberem, potem pa počasi nad pristanek, kjer v močnem V pristanem po slabih 20min.

Zoranov let

Sedež super (samo še težje se zbašem v kokon, kot doslej), najbolj pa sem vesel snidenja z Damjanom po res dolgem času 🙂 :-).