by ·Komentarji so izklopljeni za 120114 Grmada nad Planino P633 10:59:49

Vreme za danes je napovedano čudovito (razen vetra, ki naj bi bil SZ, kar ne daje veliko izbir). Mateja se že trese od potrebe in je že ves teden za, Erzo danes ne more (to s težavo pove zjutraj –  je pa bil potem ves dan na vezi na tekočem…), Mega pa je tudi za. Ker je močnejši v S in V Slo in v višinah, se odločimo za Primorsko in za spoznavanje nižjih novih startov.

Ob 9.30 z Matejo mimo Vrhnike do Unca, kjer že čaka Mega. Namigne, da bi bilo mogoče na Grmadi OK in da ne izgubljamo časa s filozofiranjem, se odpeljemo na start in z Matejo v občasno ugodno-neugodnem malo mešajočem vetru postaviva in oba nekajkrat podreva, potem pa odletiva.

Slabih 10 min, pa sva na slani pri pokopališču, kjer ob pospravljanju precej namočiva padala, saj se slana že tali. Kratko in lepo, za ogrevanje.

Zoranov let

Mega viteško odpelje avto dol. Medtem se javi Damjan, da gre z nami.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120114 Planina (Devin) P634 12:55:56

Damjan se priključi ekipi na Uncu in skupaj naprej proti Postojni in nato proti Pivki. Najprej smo razmišljali o Grmadi nad Knežakom, pa ne vemo točno kam, na drugi strani pa se tako lepo boči travnati vrh nad dolino v smeri Mašuna, ki ga Mega (pa pred tremi dnevi tudi Erzo) proglasi za Devin (1028m). Zdi se nam, da bomo hitrejši, če gremo tja in potem na Milanjo, pa bomo nazaj grede našli to Grmado ali pa se zadovoljili s Šilentaborom.

Skozi vas Koritnice po serpentinah v smeri Mašuna in kmalu smo v bolj pašniških predelih, nad nami pa je naš hrib. Na križišču zavijemo na desno proti lovski koči Devin (pod Devinom) in ko zapeljemo mimo nje, zavijemo na levo na kolovoz in kmalu smo na 4wd poti, po katerem gremo vedno bolj strmo navzgor. Hitro smo zunaj iz redkega gozda na prostranih travnikih. Malo pod vrhom se ustavimo, poberemo opremo in peš tistih nekaj metrov na vrh (ko tole pišem, na zemljevidu ugotavljam, da je ta vrh Planina (1170m), ravnica spodaj pa Okroglik (tam je lovska koča pod Devinom).

Na vrhu lepo piha in hitro se pripravimo. Spet Mega pomaga postavljati in tako bistveno pospeši priprave. Mogoče piha malo preveč s strani (SZ), vendar se da padala lepo postaviti proti vetru. Odletim prvi in na desni takoj zagrabi. Veter je sicer rahlo neenakomeren, vendar dovolj močan, da se da jadrati ob pobočju, ki poteka v smeri SZ-JV. Desno proti vetru gre počasi (11), na levo pa potegne tudi 40km/h. Damjan je v zraku takoj za mano. Mateja se odloči, da zaradi premočnega vetra ne bo šla, Mega pa tudi ne, ker po pomagal spraviti avto dol. Ker nimamo postaj prižganih, Mega in Mateja ne vesta, da midva z Damjanom jadrava (uživava v rahlo dinamičnem pobočnem jadranju), ampak sta prepričana (predvsem Mega), da poskušava ves čas pristati, pa nama premočan veter ne dovoli… Vidim, da je Damjan izgubil ritem in je čisto nizko nad pobočjem in pristane, malo zatem pa sem tudi sam deležen iste usode. 17 min lepega jadranja. Čudovita pokrajina, skoraj šolski teren.

Zoranov let

Ko pospraviva ob vznožju vršnega golega pobočja, sta Mateja in Mega že čisto blizu naju z avtom. Med hojo do avta Damjan še fotografira medvedove stopinje v snegu in že smo spet v avtu. Naprej po gozdni cesti na Veliko Milanjo. Spet čudovita pokrajina s travnatimi pobočji in lepimi razgledi (zaenkrat veternih elektrarn, ki bi zakrivale poglede, še ni). Spet se z avtom zapeljemo na vrh in tu ugotovimo, da bomo zaradi močnega vetra s strani, ostali samo pri razgledih. Mega opazuje smer in oceni, da pa bi bile mogoče ugodne razmere na Goljaku. Hitro smo spet v avtu.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120114 Goljak P635 15:48:58

Ker so gozdne ceste potencialno poledenele, se spustimo v Ilirsko Bistrico in po meni že znani cesti hitro na sam vrh Goljaka.

Tu postaviva midva z Damjanom, čeprav se nam zdi malo čudno, saj precej spreminja smer in je pretežno z desne ali celo rahlo od zadaj (SZ). Še slabše, kot zadnjič (pred 3 dnevi), ko je bil vsaj stabilen Z. Poskusim odleteti, pa mi sesuje padalo. Veter je res neugoden, pa tudi velika razdalja preko gozda, kjer ni možnosti za pristanek, v takih pogojih ni spodbudna. Damjan se dokončno odloči, da ne bo letel in bo z Matejo peljal avto dol. Mega takoj postavi padalo.

Izkoristim trenutek, ko pihne navzgor in odletim. Potonem proti dnu zgornjega platoja in se mi zdi, da ne bom prišel čez. Iščem najnižjo točko v robu nad dolino in se usmerim tja. Sem le malo nad drevesi, ko pridem čez, tu pa me zagrabi dviganje, ki me s 4m/s dviguje do skoraj 1400m. Občasno je kar živahno (vendar je Mega opozoril, da naj bom pripravljen na to – gradient). Proti vetru se komaj pomikam, mestoma tudi 5km/h, ko pa pritisnem na gas, pridem na okoli 10. Smer moram držat vsaj toliko časa, da pridem dovolj naprej, da ne bom več nad gozdovi. Mega javi, da je v zraku (tokrat imamo postaje prižgane) in da tudi on komaj leze naprej. S te višine se mi zdi, da bom prišel do Ilirske, razgledi so čudoviti, veter pa me je zanesel že nad sredino doline, pa gre še vedno kar rahlo gor (sem že blizu 1500m). Končno se malo umiri in začnem počasi lesti dol. Seveda mi je jasno, da kaj daleč ne bom več prišel naprej, zato se prepustim počasnemu spuščanju in se odločim za pristanek nazaj k trgovini. Ko sem dovolj nizko, obrnem nazaj in s s hitrostjo 55km/h odpeljem nazaj nad travnik na trgovino, spet obrnem proti vetru in pristanem.

Zoranov let

Čez nekaj minut je tudi Mega ob meni na pristanku. Ko pospravljava, sta Mateja in Damjan že pri naju. Ko se vozimo proti Ilirski nam nekaj dragocenih minut vzame policijska kontrola, vendar smo vseeno dovolj hitri, da v zadnjih minutah dneva pridemo še na Šilentabor. Tu piha idealno in hitro pomagamo Damjanu postaviti padalo, da se vsaj malo potolaži, ker ni letel na Goljaku. V mraku odleti in ga lepo drži, tako da pristane čisto v vasi Narin daleč preko železnice. Po kolovozu dol, da ga poberemo in na zaključno druženje. Dan zaključimo v Avio Pubu v res veselem vzdušju. Erza pa kar malo pogrešamo  :-).

by ·Komentarji so izklopljeni za 120113 Nanos P632 16:00:00

Zjutraj sem imel norišnico v službi in tolažilo me je ednino to, da bomo danes leteli. Tudi Erzo ima gužvo in ne bo mogel pred 13h, se je pa prijavil Mare, ki je danes skombiniral letalni dan. Tudi Mega je danes spet normalen in ob 13.45 pobereva Erza, ki da idejo, da gremo na Nanos. Mega se odpelje do Raztrtega, kjer pusti avto, prisede k nam in dol v Vipavsko in gor mimo lovske do Vojkove koče.

Tu je malo ledu in snega, zato se ne odpeljemo na start, ampak tistih 53m do vršnega pobočja pod anteno odpešačimo. Okoli antene se valijo meglice in tvorijo bazice, zato hitro postavimo. Ne sicer proti V, kot smo predvidevali (visoko gori je SV), ampak proti J, od koder piha po pobočju gor. Mega pomaga postaviti nama z Maretom in drug za drugim sva hitro v zraku.

Zapeljem malo desno proti meglicam in kmalu zagrabi in začnem nabirati in navijati in sploh je super. Občasno poruka, večinoma pa je uživancija blizu vršnega J pobočja Nanosa. Erzo in Mega se nekaj obirata in prestavljata sem in tja po startu in izkaže se, da je veter pojenjal, pa malo obrnil smer (Erzo odleti po grebenu proti V), potem pa se spet malo obrne na J in starta še Mega. Nato vsi štirje vijugamo med oblaki, skalami in drug med drugim in pazimo, ko kdo izgine v meglice, da se ne bi od kod nepričakovano pojavil. Občasno bolj zunaj, pa spet ob pobočju, kjer je lažje nabrati. To traja kakšne pol ure, potem pa postane Erzu dosti in po postaji (ki ju imava samo midva !) sugerira, da nehamo drajsati okoli vrha in nekam odletimo. Odpelje se ob grebenu proti Z. Najprej se mi zdi, da gre v oblake, ampak ko sem malo niže, pod njimi, se lepo (sicer malo mrčasto) vidi po Vipavski dolini. Za nama se zapelje tudi Mare, Mega pa se je prostovoljno (?) že prej  javil, da bo pristal na Razdrtem pri svojem avtu in opravil pobiralno akcijo. Počasi tonemo ob grebenu Nanosa, enkrat neprevidno zavrtim, ker se mi zdi , da bom pobral, pa samo zgubim nekaj prepotrebnih metrov. Veter je res šibek, tako da ni nobenega dviganje, le tonem na trenutke malo počasneje. Erzo s svojim padalom je seveda kmalu precej višje, jaz pa že obiram vogale na gozdnatih J pobočjih. Peljem se paralelno s cesto, kjer smo se prej peljali gor in naciljam strelišče malo pred Vipavo. Mare je bil nižje in je že moral odviti na levo in pristati, jaz pa še komaj čez zadnje sleme pred streliščem, ampak čez strelišče več ne morem, odvijem na levo čez avtocesto in čez daljnovod in pristanem na travniku pri križišču odcepa na strelišče na stari glavni cesti.

Sličica

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospravljam, je Mega že na poti, javim mu lokacijo Mareta, Erzo pa medtem javi, da bo dobil štop in odšiba po svoje. Mega in Mare me kmalu pobereta in vsi trije gremo do Vojkove koče po moj avto. Tu si privoščimo še pasulj s klobaso in malo padalskega nakladanja… Čudovit nov štart in letenje…

by ·Komentarji so izklopljeni za 120112 Kovk P631 17:09:58

Za danes je napoved idealna. Lep Z čez vso Slo in na Vipavskem tudi ne premočen. Ko Erzo pokliče, je vse jasno. Gremo na Kovk, ker bo danes noro! Mega je ob 13.15 pripravljen, da ga pobereva z Erzom na poti z Vrhnike, Boris je šel že prej na Lijak, Damjan pa ne more zaradi službe. Od zadaj na Lijak in punim gasom prav na start.

Tu je že gužva štartajočih  in veter malo močnejši, kot smo pričakovali (v LJ je postaja še javljala 4/6 J, zdaj pa je 6/8). Mega se zrine med čakajoče in poskuša nekajkrat startati, pa ga vmes prehiti Erzo, ki ga s starta odnese gor kakšnih 150m. Mega odleti takoj za njim  in nekam oddivjata. Tudi Slavka je tu, pa se ji zdi premočno in raje zaenkrat samo pohaja naokoli. Jaz lepo postavim v zidek in potem naslednji dve uri poskušam odleteti… Najprej 13krat suvereno rikverc, pa mi ga veter suvereno podre v desno v luknjo (vmes mi pomaga postavljati in reševati zavrzlamo tudi Slavka), potem pa še nekajkrat naprej z enako suverenim sesutjem v desno v luknjo). V začetku  nekaj padalcev levo in desno od mene še odleti (moji poskusi pravzaprav ne ovirajo preveč drugih), potem pa veter še malo pojača in večina preostalih pospravi (7,2/9,4). Ostanemo v povprečju še kakšni trije, ki vztrajamo v dvigovanju in postavljanju –  če seveda ne štejemo Valičev, ki testirata svojega Rooka in startujeta in pristajata na startu, kot da je to v tem vetru nekaj najlažjega (pa saj to zanju tudi je).

Padalci visijo vsepovsod naokoli: nad startom, levo, desno, nad dolino, okoli Nanosa itd. Nekateri bolj visijo, drugi se vozijo, tretji delajo prelete, kakor pač komur paše…Je nescurljivo… eni pa se premikamo in kotalimo po startu.  Končno toplanda Mega, ki ima leta dosti, pa tudi začuti svojo obvezo šoferja v dolino in pride viteško na pomoč. Pomaga postavljati padalo in se čudi, zakaj mi ga vedno sesuje v desno. Pri enem od postavljanj opaziva, da je vrvica desne komande zamotana okoli linij in ko se odpnem in Mega zadevo uredi in se ponovno pripnem, poskusim še zadnjič in (malce mahedravo) odletim…

Naslednjih 48 minut je bila samo še poezija lebdenja v zahajajočem soncu (in vetru in mrazu)… Desno po grebenu ne da bi bilo potrebno niti migniti s prstom, tu se pridružim Erzu , greva proti Predmeji, nekaj naprej od Hublja, nato pa obrneva, nazaj do starta in čez preko Vipave na travnik nasproti strelišču, kjer pristaneva v zadnji ugašajoči svetlobi dneva (no, glih, da se je še vidlo pristat).

Zoranov let

Pospraviva in zmrzujeva, dokler ne pride Mega z Borisom, ki ga je pobral  nekje okoli Lokavca. Idealen letalni dan !!

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/786671