Članek "Krila – Slovenska letalska revija" junij 2008, Avtor: Marko Malec
Od takrat, ko je na vrhniki poletelo prvo jadralno letalo vrabec, je minilo že precej več kot pol stoletja. Eden izmed tistih, ki so ga preizkušali, je bil Vrhničan Janez Oblak, zdaj pa že nekaj časa gradi svoje letalo Pegaz.Takšnega podviga se ne loteva prvič. Leta 1991 je izdelal letalo Avid Flayer, ki ga je kupil po kosi in nato sestavil; za zdajšnjega pa je kupil le motor, propeler in podvozje, vse drugo je naredil sam.
Tako bo letalo z izjemo omenjenih delo, pločevine in cevi v veloti plod njegovega dela. Zakaj gradi že več let, pove podatek, da je moral samo za krila narediti nekaj več kot 370 različnih sestavnih delov. Janez upa, da bo njegov Pegaz kmalu letel, saj ga je treba le še pobarvati. Jaznez Oblak je kljub častitljivim letom, saj jih ima že več kot 70, še vedno poln življenske energije in intelektualnega zdravja, kar za pilote niti ni neobičajno. Njegova življenska zgodba je polna različnih doživetij in pripetljajev že zaradi narave njegovega dela, saj je bil rezervni pilot nekdanje jugoslovanske vojske in eden izmed redkih, ki so imeli v prejšnji državi dostop v Natove razvojne centre. Do neke mere je preživeta s skrivnostmi, ki nam, navadnim državljanom, ne bodo nikoli znane in bi bile vredne objave v knjjižni obliki.
O izdelavi Pegaza pravi: "Na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil pri gradnji Avid Flyerja, sem po naročilu neke stranke sodeloval še pri gradnji trupa in montaži motorja na letalu Zen Air, za neko drugo stranko pa sem delal krila na letalu KR 2. Potem je počasi dozorela želja da bi tudi zase naredil letalo, ki pa bi moralo biti boljše od predhodnika, torej avid flyerja. Sredi devetdesteih let prejšnjega stoletja sem imel enkratno priložnost, da sem si z ZDA ogledal veliko letalsko razstavo, na katerih mi je takoj padel v oči eden od razstavljenih modelov. Letalo je letelo izjemno počasi, a bilo hkrati dovolj hitro. Ker sem se izučil v kovinarski stroki, je dodaten jeziček na tehtnici odločitve, pomenila njegova kovinska konstrukcija. Po drugi strani sem videl tudi možnost še kakšne izboljšave ali inovacije na njem. Začel sem poizvedovati, kako bi se dokopal do njega; leta 1995 mi je uspelo pridobiti načrte zanj. Letalo se je imenovalo Pegaz."
Pribljižno dve leti je potreboval za vse priprave, nato je začel kupovati material.
"Gradnja Pegaza se je močno razlikovala od gradnje avid flyerja – tega smo kupili vkosih in nato sestavili, za pegaza pa sem dobil le motor, propeler in podvozje, vse drugo sem moral izdelati sam. Tako je pegaz, z izjemo omenjenih delov, pločevine in cevi v celoti plod mojega dela. Zakaj gradnja napreduje tako počasi pove podatek, da sem moral samo za krila izdelati kar 374 različnih kosov. Zdaj je letalo zgrajeno le pobarvati ga je še treba."
In zakaj se je odločil, da si bo sam izdelal letalo?
"Zelo cenim tisto kar naredim sam. Po drugi strani nisem več mlad in sem že precej let v pokoju. Tako mi gradnja letala daje življensko silo, ki me žene naprej. Imam kaj početi pa še samemu sebi se zdim koristen."
Vsi kovinski deli so "doma narejeni".
Janez upa, da bopegaz letel še letos. Se mu bo torej po 3000 urah letenja v motronih letalih in malce manj kot 1000 jadralnih urah vendarle uresničila želja, ki jo je gojil že od otroštva, da bi imel svoje letalo, ki bi bilo plod njegovega dela? Če se mu bo, bomo takrat poleg tudi mi in zagotovo boste o tem lahko brali tudi v naši reviji.
