Bojda se spodobi držat obljubo in glede na to, da sem kakih pet minut po tem, ko sem pristal, Damjanu rekel “tole gre pa definitivno na blog”, evo ga.
Dan naj bi bil dober, sonček in idealen vetrc, v službi mi je uspelo oddat nekaj, kar sem pacal že rajšnepovem kako dolgo, vreme se bo skvarilo, tko da ni blo dileme. Zorana ni, Mateja gre v Portorož, drugi hodijo v Vipavsko dolino, mene pa mika Gorenjska, še enkrat po tem, ko sem uspel bit prejšnjo soboto v luftu več kot uro in pol. Zmotivirat skušam Damjana in predlagam pohod na Potoško ali Zaplato, vendar me pozneje pokliče, da mu ne bo zneslo in pride mogoče za mano in naj kar grem. Odrinem iz Ljubljane ob pol dveh, ko sem na Torovem pokliče Damjan, da prihaja za mano. Začnem se cijazit, ker se zmeniva da ga počakam v Preddvoru pred hotelom. V dobrih 20min ko ga čakam ugotovim da so pogoji res oh in ah, ker so baze visooooko nad Storžičem in prav tam nekje od spodaj majceni padalci. Rahlo živčen, ker ga še ni, tuhtam, da bova verjetno vse zamudila, vseeno pa se skušam tolažit, da je teden nazaj letelo gor še ob štirih. Končno pride, presedem se k njemu in korejec zapelje do rampe. S pospešenim korakom zastaviva pot navzgor, se ustaviva na napajalniku, malo pred vrhom pa se odcepim naprej “da se v miru preoblečem”. Pridem na štart, gor Skoberne, predvideva da “mal pojadrat se bo pa še dalo”. Damjan kmalu za mano, preoblečem švic majico, čez navlečem tri flise, postavim padalo in ob 15.45 odletim, za razliko od prejšnjikrat z nezavitimi gurtnami. Izi klof kmalu po štartu, za mano gre v zrak še Damjan, sledi požiranje do Jakoba in tam že domač steber, ki potegne na 1600, niti ne vztrajam do vrha. Potem pa kar direkt do Kališča, kjer gre v naslednjem še višje. Pogledam nazaj, Damjan še nekje na Jakobu, in si rečem “no fajn, bo ostal pri avtih, da bo prevoz v primeru nenadejanega pristanka”. Naslednji steber pred Tolstim vrhom me potegne na 2000, za sabo vidim Damjana in se spomnim na sceno, ko sem računal da bo ostal pri avtih, on pa ni čutil potrebe po tem in sva potem lahko eno uro pešačila izpod Povelj nazaj do Mač. Nato do koče na Kriški in nazaj visoko nad grebenom, zagledam Damjana ko povrtava nad Storžičem in si mislim “u, kolk se nekomu zdajle smeji”. Ob Storžiču tud jaz začnem vrtet steber ki bi potegnil tja gor, pa na 2000 nalašč izstopim in odletim mimo, spomini na lansko mletje 100m stran od vrha so namreč v grlu naredili čuden cmok. Potem le peljem, ura je pet in vse leti gor, razgledi na zasnežene gore so neprecenljivi, pridem do Potoške, obrnem, nazaj do Storžiča, na poti spet srečam Damjana, ki se pod mano vrača s Kriške in napoti proti Potoški. Obrnem, spet visoko nad Kališčem in na Srednji vrh nad Zaplato. Vidim, da Damjan pristaja na travniku pri avtu, v zraku pa vse postane čudovito mirno. In potem – to je bila pa Češna na torti – kake tričetrt ure 5-10m nad tlemi v totalno mirnem luftu drgnem pobočje nad Zaplato in ne le da drži, še gor gre, začel sem na 1650 in končal na skoraj 1800. Na dolino pade senca, pobočje je še obsijano. Rečem si, če ne bom zdaj, ne bom pa nikoli in snamem rokavico in naredim par fotk, pri čemer mi roka skoraj zmrzne. V zraku že dolgo ni videt nikogar več. Sploh se mi nikamor ne gre in vztrajam vse do šestih, ko sonce zaide za Julijci, mene pa vendarle že rahlo trese. Vario pravi da je temperatura -1 (pa ga mam na sumu, da ga malo moja noga greje), pa še mehur se začenja oglašat. In grem, pravzaprav je že dovolj. Prepričan sem, da je Damjan že odšel. Čeprav je še vedno držalo, se v fantastično mirnem zraku odpeljem proti Kališču, nato še enkrat nazaj do Jakoba in nato nad pristanek. Ko naredim zadnji ovinek se mi zdi, da je Damjan tam, in res je bil. Pristanem ob 18.22 Izmenjava roki in vtise in greva še na en pir. Čudovit dan in še vedno se mi smeji.

DSCN1129

DSCN1118

 

 

130322 Mare

 

Maretov komentar leta: Matr, kakšni razgledi… štart na Potoški ob 15.45, začetek manjka, relikt od GPS ni mel dost rama. 🙂
Komentarji (3)
  • 1.Damjan Košuta : Ni bilo težko čakati debelo uro kolega, ki uživa …lajkam …zmeraj . [22.03.2013 22:50]
  • 2.Damjan Košuta : sploh pa zato, ker sem bil zdravn in je to bil eden mojih lepših letov 🙂 [22.03.2013 23:12]
  • 3.Stane Bajt : Sem prav vesel, da vama je takole fajn ratalo. Pa malo fouš sem tudi. 🙂 [22.03.2013 23:21]

Po dolgih dnevih sluzavega vremena in še včerajšnji reinkarnaciji zime (sem včeraj malo taval v Megovi družbi okoli Sv.Križa, moje traume… 🙂 – pa raje ne razpredam podrobneje…), danes končno sonček.

Seveda je Erzo našpičen že navsezgodaj (no, okoli 9.45 h, ko je na poti v službo 🙂 ), ker danes pa bo (kot je napovedal že včeraj pri transportu z nočnega veslanja po deročih vodah Ljubljanice). In ker je Zmerajnalijaku že na poti na Lijak in ker Kante pravi, da ni nikjer napovedane zelenomodre burje, spokamo takoj.

LC-> Vrhnika (+Erzo) -> Unec (+Mega) -> Lijak(+scurjeni Samsa + Megova Mantra4)

Samsovo seznanjanje z Megovo Mantro

Samsovo seznanjanje z Megovo Mantro

-> direkt gor -> dol na start. V množico toplovodarjev – pardon cevovodarjev, ki so zasedli 90% starta.

Erzo kar postavi (da ne bodo Zmerajnalijaku in Kanta in Kegelj slučajno prej) in gasa v luft. Dobesedno. In malo vrtijo in se počasi izgubijo v višavah. Samsa se po prvi neugodni izkušnji prvega leta prvič z Megovo Mantro, odloči za mojo coto (manj nevarno 🙂 ) in se tudi hitro odpelje gor ob Megovi nesebični enoročni pomoči. Potem sem pa že jaz (ob Megovi nesebični enoročni pomoči) na vrsti (ni več nobenega padalca na startu, sam cevovodarji, ki so dobili zeleno luč) in (hrbtno, prosim) odletim.

Na levo gor ob greben, hitro naberem nad greben in kmalu sem na 1300 (živahno, vendar nič strašnega). Vrtim in drajsam sem in tja, večinoma blizu skupaj z mojo coto pod vodstvom Andreja. Poskusim proti Zmajarski, pri vojašnici scurim pod greben, pa se le rešim in naberem nazaj na 1100 in nazaj nad start. Vidim, da cota=Samsa pristaja.

Samsa in cota

Samsa in cota

S 1200 proti Danijelu in do Škabrijela. Potem pa nazaj, malo naberem nad Daijelom, nazaj nad start in ven proti pristanku, tu pa vrtim še 20 min malo pred pristajnim travnikom in po slabih 2 urah pristanem.

Zoranov let

Zoranov let

Ravnokar sta prišla še Mateja in Mirko in Mega ju odpelje na start. Ko pospravim, se oglasi tudi Erzo, da je pristal nekje naprej od Palmanove (!) čez reko Ter/Taliamento.

Erzovo preletavanje letališč proti "Lombardiji"...

Erzovo preletavanje letališč proti “Lombardiji”…

Samsa sporoči, da je tudi Slejko nekje tam v Italiji in z vso elektroniko določimo njuno lokacijo.

Slejkov zmagoviti prelet

Slejkov zmagoviti prelet

Pristaneta tudi Mateja in Mirko. Počakam še Mega, napolniva žejnega LCja in gasa k Špagetarjem. Najprej čez dobro uro pobereva Erza v Codroipu (neko selo blizu reke Ter), -> pravac Udine, do kamor se pripelje z špagetarskim javnim prevozom Slejko in gasa nazaj v domovino na zaključno druženje v Aviopubu. Super dan :-)…

Zjutraj na Primorskem že šajba brez oblačka (no, z malo megle po dolini…), v Lju pa še vse sivo in pršeče. Tudi na Krvavcu grdo oblačno zgoraj, Brnik spodaj v totalni megli.

Z Erzom se slišiva in sva si edina, da je treba čim prej še kaj ujeti. Manca se je prijavila za ob 12.30, ampak midva se dobiva že ob 11.30 na Vrhniki in gasa z LC po AC do Vipave. Na Kovku 3,4/5,5, tudi lep sonček je, baze vsaj 300m nad startom, medtem ko proti Lijaku baje že zapira in je Čaven zabasan v bazi. Gasa gor.

Hočeva sicer na start, pa parkirava kar na parkingu, ker je za vogalom že zamet. Po rahlo blatnem travniku na start, kjer ravno toplandata Valiča, oba s Pawn-om. Napovedujeta nevihte in z Erzom hitro postavljava. Manca javi, da že prihaja z enournim zamikom, saj ji povem, da je tu “idealno”. Erzo je kljub zamotanim štrikcem seveda hitrejši in odleti vsaj 10 min. pred mano. Počakam še oba Valiča in v drugem hrbtnem poskusu odletim.

Takoj desno ob greben in takoj naberem nad njega. Na Podrti še malo zavrtim in naberem do 1100, potem pa dalje malo bolj zunaj proti Hublju. Erzo že pelje proti Čavnu, Valiča spiralirata in sesuvata padali, jaz pa se naenkrat znajdem v bazi, ki jo prinaša od Z. Odpeljem ven po kanalu jasnine proti Ajdovščini in baza je mimo. Še malo naprej mimo Hublja, potem pa obrnem, ker se mi zdi, da bo nazaj mogoče težje (občasno je čutiti močan Z in malo pošejka). Ampak nazaj gre lepo, samo baza je že na planoti za grebenom, naenkrat začutim, da sem sredi plohe sodre in se umaknem bolj ven. Proti Nanosu je vse črno in zdi se, da proti Divači že dežuje. Na Podrti vrtim skupaj z Valičema, Erzo pa se je že vrnil do Hublja (?) in ponovno odpelje čez proti Čavnu. Črnina od Nanosa se približuje, zdi se da je ploha že v Podnanosu. Zadeva mi ni več všeč in odpeljem se ven. Kar drži, občasno celo malo potegne gor (ko se zgoraj pripelje kakšna večja bazica), ampak generalno grem le dol, ne da bi vlekel ušesa. Kaže, da je dež že pred Vipavo, zato potegnem nad pristanek in v močnem Z pristanem pri klobasi.

Zoranov let

Zoranov let

Med pospravljanjem začne grmeti, Manca pa se oglasi s starta. Glede na videno in prihajajoče, sprejme edino pametno odločitev in odšiba nazaj proti avtu, kamor pride v plohi sodre. Erzo je pristal pri Lokavcu.

Erzov let

Erzov let

Jaz pohitim do Anje (ki je seveda zaprta v ponedeljek) in se spravim pod nov nadstrešek, ko pride nevihta… Nevihta, kakršno vidiš le redko: strele švigajo nad avtocesto, grmi, kot da imam glavo v topovski cevi, začne še toča… Ko pride Manca, še malo počakava, da toča poneha, potem pa v Ajdovščino po Erza, malo druženja v bifeju, dež ne poneha, potem pa gor na start po LCja in žez Kalce nazaj v Lju.

Hvala, Manca za podporo v tem urnebesu, čeprav si pričakovala vse kaj drugega :-)…

Za ves dan je napovedan dež, ampak zjutraj je proti Štajerski sončno (osebni vir: Laško). Kamere potrdijo: na Primorskem vse megleno, zabasano in sluzasto in ceste mokre od dežja, okoli Celja sonček in modro nebo. Na Golteh visoka oblačnost in dobra vidljivost. Veter JZ, na Štajerskem više V.

Jaz bi Golte. Erzo ne more. Manca je pogojno za (vreme, pa to…), Mateja se že pripravlja. Poskušam aktivirati še Mega, da ne bi pozabil na letenje :-), pa bo danes raje počival v neželenih bolečinah. Ob 10h pride na Fužine Manca, Mateja pa iz zdravstvenih razlogov odpove 5 min prej…

Proti Celju in vmes tel.konzultacije z lokalcem  Francijem Rakunom, ki je tudi v bolniški, nama pa da nekaj koristnih nasvetov. Za Vranskim proti Mozirju in ogled potencialnih pristankov v rahlem dežju… in gasa gor. Najprej iščeva štart malo prenizko, potem pa v drugo najdeva pravo lokacijo malo pred Mozirsko kočo. V rahlem dežju ogled delno plundrastega in delno travnato-blatnega starta, kjer piha rahlo, vendar z desne. Malo celo zamedli sonce skozi oblake, dež pa ne jača preveč, zato odtacava po snegu v avto po padala.

Moja cota je suha kot poper zaradi nočnega sušenja in ga hitro postavim, da veselo zaškreblja po njem (in da preide spet v svoje običajno stanje). Manca postavlja pod mano, ko potegnem in z malo manevriranja odletim v rahlo deževno pokrajino. Drži lepo in počasi tonem proti predvidenemu pristanku pri spodnji postaji gondole, ker pa imam dovolj višine, da si premislim in odpeljem na uradni pristanek na travniku nad gostiščem Vid.

Zoranov let

Zoranov let

Hitro pospravim med vedno bolj redkimi kapljami. Medtem odleti tudi Manca (malo čaka zaradi dežja, pa še ponoviti mora postavljanje zaradi blatnega prvega poskusa) in pristane zraven mene. Odšibam dol do gostilne, malo čakam na štop in prvi avto, ki pride mimo po 15min, sta planinca, gospa celo znana z uprave Planinske Zveze. Med obujanjem alpinističnih memoarov smo hitro gori pri avtu.

Potem pa sem tudi jaz kmalu doli pri Manci in nazaj proti Lju z vmesnim druženjem in nakupom sladkarij (to mislim Manco, jaz sem absolutno vzdržen 🙂 ) na Trojanah…

Čeprav je vreme še vedno kilavo, pa danes Erzo ne more več zdržati. Zjutraj se Manca prijavi za ob 13.30, prijetno presenečenje pa je Boris, ki dopoldne pokliče po 100 letih, da bi šel letet zraven, kamorkoli že, se bo že kje našlo.

Na Primorskem vse sluzasto, proti Štajerski pa sonček med oblački, kjer pa je današnji JZ/Z veter bolj močan, torej moramo ostati bolj v nižavah. Erza mika Dolenjska in najde nekaj potencialnih startov.

Zberemo se na Rudniku, prestavimo v LCja in gasa po avtocesti proti Trebnju.

Najprej obiskujemo kuclje nad Temenico, kjer so vse kotanje zalite s potočki, jezerci ali vodo kar tako…, pa razen blata ne najdemo nič, kjer bi se pri tem vetru dalo odleteti.

Potem pride plan B: že odleteni start pri Karteljevem. Znajdemo se na startu, kjer se vse cedi od talečega snega. Na polju nad poličko je še nekaj snega, ki omogoči, da postavimo padala. Veter v pravo smer in le rahlo piha.

Boris je prvi in odleti brez problema v prvem poskusu. Enako Erzo. Moja cota pa je še vsa mokra od včeraj. Polaganje po tej plundri ji samo še doda mokroto. Pa še veter malo upade. Potegnem in ga vlečem nekaj metrov po plundri. Manca se samo križa in mi svetuje, da spokam. Pomaga še enkrat postaviti, mi ga pridrži in ponovim vajo. Zdaj ga celo spravim kakšen meter od tal. Potem pa obstanem kar na robu. Manca pove, da ga ne bo več postavljala, ker take cedeče cote ne morem spraviti v zrak. Boris in Erzo sta že pristala čez avtocesto.

Borisov let

Borisov let

Erzov let

Erzov let

Potegnem po hribu dol in ga spravim nad sebe, laufam… in sem v zraku. Potem pa malo zavjugam sem in tja nad avtocesto in zadrajsam v plundro ob Borisu in Erzu, ki sta že skoraj pospravila.

Zoranov let

Zoranov let

Novnov. Ko pospravim še jaz, je Manca že pri nas (jaz pa dobim izredno neugoden služben klic, ki mi popolnoma vzame voljo do česarkoli…).