Da bo poročilo popolno… Dan bolj tak, aprilski, veter močan JZ. Meni se zdi da bo popoldan vseeno boljše J od LJ. Erzo pravi, da je premočno (in se odloči raje za popoldanski zapeček – napeček), da pa Mega psihota že pričakuje :-).
Poberem Mega na Uncu in na Strmco. Oblačno, J od Postojne dežuje, oblaki drvijo proti SV (od JZ – smer V je prava, idealna), drevesa polaga in šumi, kot da brzovlaki šibajo mimo. Čakava (potem, ko se toplo oblečeva) na vetru in modrujeva. Ker ni spremembe, me Mega povabi na ogled italijanskih bunkerjev na Grmadi. Odpeljeva se do starta, peš do vhodov 30m stran in se potikava po rovih gori in doli in občudujeva mojstrsko gradbeništvo (toplo priporočam vsakomur med daljšim čakanjem na stat na Grmadi – lučka obvezna!) med obema vojnama.
Po ogledu nazaj na Strmco, kjer je situacija enaka – no, mogoče še malo bolj temna (dobesedno). Modrujeva dalje. Čez nekaj minut pridivja avto – Andrej Samsa, ki je poln optimizma. kakšno uro modrujemo v troje. Ko pridemo na temo startov, Andrej pove, da je prestavil vetrni steber na Grmadi na boljšo lokacijo in da mu manjka vetrna klobasa, da bi bil start popoln. Jaz potegnem novo klobaso iz zalog v avtu (Maretovo padalsko darilo iz Ikee izpred n let) in prispevam izboljšavo starta. Ko začne še rahlo kapljati, se odločimo, da gremo vrečo zmontirat na drog. Samsa odpelje do Grmade (midva danes drugič tukaj) in tik pred ciljem predre gumo, tako da na parking travniku najprej namontiramo rezervo. Potem med kapljanjem namontiramo vrečo (lepa – se vidi iz doline :-), najbrž ) in nazaj na Strmco.
Samsa odpelje naprej dol, midva pa še malo postojiva in pokramljava. Ura je 18, temno in oblačno še vedno, ampak veter se je pa malo umiril. Mega prvič reče, da bi se mogoče dalo, ampak da bo verjetno dvigovalo (sodeč po ptičih, ki precej zunaj lebdita nad višino grebena), pa baze šibajo nizko nad grebenom, ampak on ne gre, lahko pa avto pelje dol. Meni je že precej hladno in vzdušje ni vzpodbudno in ugotovim, da mi ni treba… Na Unec in LJ. Na zraku pa smo bili (pa “kulturno” zgodovinski izlet, pa tehnična dodelava starta na Grmadi…)
… no, pa ker je samo on letel. Lahko pa povem, da je na startu izvedel “Zoran” manever… Torej nekaj v smislu… dajmo štartat, pa če ne gre, dajmo še malo nekajprobat in še malo potegnit, pa ko nekako še vedno ne gre, dajmo podret, in ko podiramo in prekinjamo, padalo zagrabi, aja, no, pol pa vseeno probajmo kar it, pa če smo že tako nizko in blizu dreves, bi pa se mogoče kar usedli, da bomo sede pristali na drevesu, če ne bo šlo drugače, pa saj imamo protektor na zicu, kaj se bomo sekirali, če drgnemo tla…
Sva pa po prijaznem Zoranovem napotku, naj ne rineva na Zavrh, odrinila na Gozd, ker je Ambrož, prvotno mišljena destinacija, javljal precej močan JV. Na Gozdu je bilo na štartu v oblačnem precej umirjeno, včasih je malo potegnilo po eni strani poseke, v zraku pa je blo čutit kar močan V. Let kratek, brez večjih posebnosti. Potem sva šla še jest in pit, jedlo se je po tleh postrgan morski živelj za glavno jed in prebranac za sladico, vse skupaj pa poplakovalo s cabernetom.