Enotni smo si, da je dneva še dovolj, za še en let (saj doslej nismo kaj dosti leteli…). Najprej malo kombiniramo kam, potem pa obvelja Strmca.

Ko pridemo na start, jadra Kus sem in  tja in zato hitro postavimo. Manca in Erzo sta prva v zraku, potem pa še Midva z Matejo (pa še nekaj drugih, ki so medtem prišli). In potem vijugamo tri četrt ure sem in tja, uživamo (in se izogibamo eden drugemu). Višine sicer ne moremo nabrati, preveč pa se tudi ni  truditi. Erzo občasno pristane in nabira starte (Petrič, Špilnik, Strmca,…).

Ko spusti veter, drug za drugim pristanemo v dolini.

Medtem sta prišla še Mega in Lusja, ki odleti že v rahlem mraku in pristane malo za nami. Potem pa še druženje v Portusu in razlaz. Trije noovnovi !, štirje leti…

Ampak na Kovku so pa podirali rekorde – tudi Boris, ki je bil baje bolan…