Padalska jata

Danes enaki pogoji kot včeraj (V, z višino močnejši). Erzo pokliče okoli 13h in ugotoviva, da (glede na trenutno vremensko situacijo, napoved in Erzov ne prevelik letalski elan…) ni drugega realnega cilja kot Zavrh. 15.10 šoder, pride še Emil, Slavko Kolar, Mega danes ne.

Ob dogovorjeni uri na šodru tudi Mirko, ki naloži Erza in Slavka, jaz pa Emila, do Škorpijona po Manco in gasa na vrh. Ko parkiramo pri sitnem kmetu, rahlo piha in Mirko že nekaj jamra, da bo močno. Na štaru enako kot včeraj, se pa vidi, da piha malo bolj z desne (občasno že skoraj JV) in da rob poseke malo zaslanja realen veter. Erzo in Emil tekmujeta, kdo bo prej postavil, vsi smo že malo nervozni in da se ne bi negativna energija preveč razrasla, postavim takoj, ko Emil odleti. Erzo odleti takoj za njim in pri izhodu obrne v desno proti vetru in je skoraj na mestu in začne nabirati.

Jaz startam naprej in tudi pri izhodu proti vetru v desno in me začne lepo dvigovati in hitro naberem skoraj do 1100 in sem kar najvišji. Erzo Mirku odsvetuje, Manca in Slavko pa tudi cincata. Emil in Erzo že šibata po grebenu (nabirat kilometre), mene tu okoli starta lepo drži, ko pa zapeljem po grebenu, začnem zgubljati. Pri Lipovcu dobim še enkrat lepo dviganje in se držim bolj zunaj. Preveč nazaj si ne upam zaradi močnega V, močno dviganje pa me tudi malo ustraši, ker favšljivi Erzovi izjavi Emilu , češ glej, kako je Zoran visoko, sledi Ukijeva izjava po postaji, da ni čudno, ko pa imam nakovalo pred sabo! Gledam okoli, kje je to nakovalo (vidim nič preveč strašljivega ?!) ampak takrat padem ven iz dviganja pri slabih 1000 in potem samo še zgubljam. Medtem, ko se Erzo in Emil vozikata sem in tja, ko starta še Uki (ki je medtem prišel na start, Mirko pa odšel domov) in lepo nabira pri anteni, jaz samo še tonem in se grebem ob pobočju pod Lipovcem za vsak izgubljeni meter in po dobre pol ure scurim pri Škorpijonu.

Zoranov let

Erzo se odpelje na Vrhniko na fuzbal plac.

Erzov let

Emil pristane pri meni, ravno ko pospravim (po tretji furi sem in tja),

Emilov let

Uki pa je scuril za Borovnico.

Urošev let

Manca spodbudi Slavka, da končno starta, sama pa odpelje moj avto dol. Z Emilom jo počakava pri Škorpijonu in potem še malo druženja ob pivu, radlerju in zvitem čiku :-).

Damjan pa se nič ne javi in sam curi pod Ambrožem (namesto, da bi skupaj z nami :-)…)

Damjanov samotarski let

Manca zjutraj pošlje provokativen SMS: če sem že doma, če se že tresem in da bo dons treba nekam it… Pa da noče se it dol metat, ali parawaitinga… Jaz pa ves teden brez letenja in se s prvim delom popolnoma strinjam, ampak zadovoljen sem že, samo da pridem v luft, sploh nimam tako ostrih zahtev :-). Mega se ne javlja, Erzo ni preveč za, mogoče kasneje. Zavrh.

Z Manco startava ob 14h iz LJU, na pumpi v Borovnici presedem k njej in gasa na vrh. Na poti na start ugodno piha, na startu enakomeren V 3,5/4,5. Ko začneva postavljati, se sunki pojačajo, vmesna obdobja umirjenosti pa daljšajo (3,6/6,4). Malo modrujeva, je popolnoma mrčasto, slaba vidljivost, nobene termike.

Manca mi pomaga postaviti in ko potegnem, odletim popolnoma mirno v lepo dviganje, ki me pred startom celo liftne nad start. Dviganje usahne, na desno se zdi da bo, pa ni. Na levo do slemena, malo zapiska, potem pa nič in počasi curim. Čeprav gre počasi dol, pa gre vztrajno,  gor pa nič, tako da scurim k Škorpijonu.

Zoranov let

Ko pospravljam, pride mimo Uki, ki mi dela družbo in mi pove, kako je bilo z letenjem na njegovem dopustu (od Ohrida do Krka). Ko pospravim, me odpelje do pumpe. Na startu (kjer je pojačalo), se čakajoči Manci pridružita Mega in Erzo in nato drug za drugim startajo (Erzo, pa Manca in nekaj za njima še Mega). Erzo preklinja, da nič ne drži in že se veselim, da bo scuril (:-) ), Manca tone proti Škorpijonu, Mega pa je malo za njo. Erzo nekako noče scuriti in se odpelje proti Bistri (kjer bo zagotovo scuril…), Manca pristane skupaj s svojo gosenico (je imela tandem 🙂 ), Mega takoj za njo. Ko pospravljata,  Erzo javi, da je pristal na fuzbal placu in najprej se mi zdi, da se zafrkava. No, pa track pokaže, da je res…

Erzov let

Ko Manca in Mega pospravita, ju zapeljem gor po avto in potem še malo druženja pri Škorpijonu… Erzo pa do Vrhnike ! Ne morš verjet ! Pa nič ni držalo…

Kljub še hujši vročini na Krasu, sem zaradi spremembe za to smer. Prva se v jato prijavi Manca, je ob 14h frej. Z Borisom se uskladiva za 14.30 na cestninski v Logatcu in z rahlo zamudo se dobimo tam, Mega (ki se je tudi že sprostil), pa šiba proti Anji, da bomo imeli dva avta. Med vožnjo še malo nihamo ali Kovk ali Lijak, pri Anji pa se odločimo za Lijak, ker na Kovku še preveč piha.

Gasa do pristanka, po krajšem Igijevskem usklajevanju nas on le zategne gor in  v temperaturi finske savne se na startu začnemo pripravljati. Slovencev bolj malo, veliko pa ostalih narodov in piha srednje močno, v sunkih. Mega odleti in javi, da je v luftu OK, potem Delux.

Z Manco postaviva približno hkrati, s tem, da ona odleti, jaz pa začnem s serijo poskusov hrbtnega starta, ki mi en za drugim ne uspevajo (pa sem že mislil, da sem v Makedoniji to osvojil, še zlasti, ko so mi popravili prijem rok in me opremili z nasveti, ki so doli delovali vsak dan bolje…). Počutim se kot totalni začetnik in sem res že zafrustriran in ko ponavljanje presega že vse meje, potegnem naprej in odletim (da bom vsaj v zrak prišel). Z liftom gor, na levo in potem ena urica iskanja dviganj, še dosti bolj pa izogibanje kamikazam z leve in desne. Čim bolj  se poskušam izogibati množici in iskati dviganja, kjer ni  dosti ljudi, ampak takoj ko kaj najdem, se jih že s polnim gasom nekaj pripodi od koderkoli, direkt vame in začelo navijati zraven :-(. Več kot 1000 ne morem nabrati, odleteti s tem kamorkoli tudi ne, tako da imam po eni uri  tega dovolj in se  odpeljem daleč ven in na pristanek.

Zoranov let

Manca pristane malo za mano, Mega nekaj kasneje in ko pospravimo, se odpeljemo po Borisa, ki se je edini uspel prebiti do Ajdovščine.

Zaključno druženje ob sladoledu, pivu in veliki pici… In filozofsko andragoška debata o vzgoji otrok (Manca kontra Boris) 🙂

Dopoldan spet gužva in ko pokliče Boris, najprej hočem odkloniti, pa me premami predlog Gorenjska+Špela (=zagotovljen šofer, da ne bo kakšne pomote 🙂 ). Mega bo kasneje kombiniral let z družinskimi obveznostmi, tako da na britofu naložim samo Borisa in Špelo in gasa pod Ambrota. Ker smo dobri po duši (pa tud mal preračunljivi) pogledamo, če kdo rabi prevoz in prijavi se edini, ki je tam (Miha Novak ?).

Gasa na vrh, obvoz mimo rampe do hotela, pa je tam vse mirno (preveri Delux, napovedan je JV veter), zato gasa še gor, pa namesto na desno na vrh Krvavca, kar naravnost na vrh Zvoha (z reduktorjem…). Tu tabori trop mladcev, ki naj bi delali že 14 dni športni objekt za deskanje po jezercu, vendar bolj tekmujejo v skakanju v vodo. Miha gre takoj postavljat padalo (baje bo prvič v življenju odletel z Zvoha…), Boris in Špela pa se gresta namakat v jezero (Boris tudi zaplava). V bistvu voda ni tako zelo topla in sam namočim samo noge vanjo. Miha odleti in direkt čez Kokro.

Postaviva še midva in ker ima Boris sredi postavljanja še en nujen opravek, sem hitrejši in potegnem v skoraj nulci+rahlo gor in odletim. Direkt na Potoško in nekje nad Z robom dobim lepo dviganje in navrtim na 2100. Potem pa naravnost naprej čez v ravni črti proti Potoški. Do nje pridem na 1300 (tik nad vrhom) in dobim močno zanešen in močan steber (+4), ki me odnese do 1800 proti Zaplati, tam malo zgubim do 1600 in nad Kozjekom dobim naslednje dviganje, ki me dvigne do 1900. Borisa ni  nikjer in po radju pove, da piha dol in da čaka na svoj trenutek… Od Potoške naprej vse skupaj deluje precej razrukano in je treba kar loviti. Mimo Storžiča do Male Poljane, kjer že precej izgubim (do 1500), pa Ob Tolstem spet lepo gor (ob grebenu lepo dviguje, vendar si ne upam preblizu, ker je veter kar močan (da me ne bi odneslo čez …). V višini koče pogledam skozi vrata, kaj kuhajo notri in obrnem nazaj. Kontra veter zelo zaustavlja in gunca (15), kar delno popravim z rahlim gasom in umikom bolj ven. Čeprav občasno fajn rukne gor, mi ni preveč všeč in se držim vedno bolj zunaj. Okoli Tolstega še malo naberem, potem pa daleč zunaj samo še zgubljam in se z enim dviganjem pri Kozjeku zapeljem do Potoške, potem pa direkt ven in na pristanek Preddvor.

Zoranov let

Miha že pospravlja, pristane še Boris.

Borisov let

Ko vsi pospravimo, je tudi Špela že pri nas in na zaključno druženje (ne na kremšnite, ampak grmada in rumova bombica in radler in pir in kavica). Boris tja kar odplava čez jezerce, Špela pa se gre namakat medtem, ko se midva baševa in nacejava. Na koncu se pridruži še Sandi Kristič in spet nekaj lovskih zgodb od tu in tam. Fajn je blo, čeprav kar živahno od Potoške dalje…

Konec dopusta in spet običajen dan. V službi norišnica in šele proti koncu dneva začnem klicariti. Mateja je za ob 15.30, Megi tudi ustreza kasneje in pokliče še Boris, ki je za kamorkoli, pa še Špela gre zraven. Nekako smo se odločili za Krvavec, ker bo veter (JV) tam kar ugoden.

Matejo naložim v BTC, Borisa in Špelo na britofu in gasa pod Ambrota (vmes manjši incident pri tankanju na nagužvani pumpi Agipa v Vodicah…). Mega poberemo na pristanku in gasa do hotela po obvozu. Ko se z Matejo preoblačiva iz civilke, Mega že začne postavljati pri kapelici. Vetra skoraj nula in mora kar odlaufati, da mu zagrabi.

Ker je tako mirno, predlagam, da gremo ostali pogledati prav na vrh in res smo čez nekaj minut na vrhu. Res piha rahlo gor, ko pa začnemo postavljati, pihne v hrbet po hribu dol. Vendar se kmalu umiri in nula.

Potegnem prvi in lepo odletim in lepo drži, vendar nabrati ne morem nič, čeprav malo zavrtim na 0 okoli hotela. Mateja je takoj za mano in se kar usmeri proti Ambrožu, kjer vrti najvišje Mega, nekaj ostalih pa bolj ali manj curi. Boris je malo za njo. Še jaz grem tja in najdem ozko, šibko dviganje, da malo naberem. Z Megom vrtiva, vendar kaj dosti više ne more tudi Mega nabrati (inverzija) in se najprej usmeri na Z proti Štefanji Gori, potem pa vidi, da Mateja in Boris navijata nad Apnom in podaljša tja. Tudi jaz se pridružim in naslednje pol ure vrtim še tam okoli, potem pa se naveličam in se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Lep, popolnoma miren enourni let, vendar žal brez presežkov. Pa še prehranjevalno druženje pod Jenkovo lipo 🙂