Erzo, Mega in Urednik gredo z vlakom ob 9.50 na Lisco (urejeni lokalni transferji do starta, predvideno pa je itak, da bodo odleteli kar domov 🙂 ), zame je to prezgodaj (pa tudi malo dvomim, da bi priletel kaj bliže Ljubljani 🙂 ), tako, da se z Damjanomo odločiva za tradicionalnega Ambrota. Damjan je za okoli 14h, potem se nama pa bo pridružila še Mateja (danes obvezno testira padala).
Pod Ambrotom ni žive duše, v zraku ni žive padalske duše (samo dve zmajarski duši), žičnica ne obratuje, tako da se po krajšem modrovanju odpeljeva z mojim gor. Rampa odprta, cesta suha do vrha in ko stopiva ven, kar nažiga JZ. Ker je proti Zvohu in naprej proti Grintavcu precej črnih oblakov in čisto zabasano, se obrneva v drugo stran (kamor bova letela) in tu je kar sprejemljivo: na modrem nebu kumuluski, ki šibajo od JZ. Ker je zelo močna svetloba, opažam pri gledanju naokoli, da je res nekaj narobe z mojimi očmi, kar se mi dozdeva zadnjih nekaj dni (mislim z levim, z desnim, kjer sem nazadnje videl polno sliko pred 27 leti, je vse enako). Najprej hočeva postaviti spodaj na pobočju, pa naenkrat obrne na čisti Z s strani po pobočju.. Odneseva malo viče na platojček in postaviva – in spet pihne po pobočju gor. Ker si ne namerava premisliti, odneseva spet dol.
Damjan v kar močnem vetru dvigne hrbtno in lepo odleti, jaz pa takoj za njim, vendar mi ga močnejši sunek sfedla in popolnoma zamota. Damjana dvigne po liftu gor in ga kar dviguje in dviguje in po radiu javi, da bo šel raje kar ven, ker je močno in razrukano. Medtem, ko razmotavam padalo, si maham z rokami pred očmi in ugotavljam, da mi res manjkajo kosi panorame na levem oču in da je definitivno nekaj bolj narobe, kot sem si mislil… Ko pride Damjan nad Grajca (skoraj v isti višini), javi, da je tu bolj mirno in da bo ostal kar tam. Jaz končno namestim padalo in ko hočem potegniti, ugotovim, da zdaj ni več skoraj nobenega vetra. Končno le pihne malo močneje, da hrbtno potegnem in odletim.
Vendar me ne dviguje, kot prej Damjana, ampak kar konkretno tonem (je pa res čudno: kar neke luknje, ko kar padem dol, gor pa samo na trenutke). Zavijem nad Zg.poseko in tu mi prvič konkretno zagrabi. Naslednje pol ure se borim okoli starta in čeprav naberem nazaj do 1700, je treba kar delati v majhnih mehurčkih in ozkih in močnih dviganjih in sploh ni užitek… Damjan javi, da je pristal, jaz pa se počasi odpeljem proti Grajcu (mogoče bo bolje…) in do tja pošteno zgubim višino. Ko že pridem pod Grajca, spet najdem močno dviganje ob JZ pobočju in naberem do 1200. Damjan javi, da gre gor na Ambrožarja peljat zmajarja, pa da bo še enkrat odletel. Ko ga čakam, še enkrat zgubim vso pridobljeno višino, pa spet naberem, ravno ko Damjan starta. Je zelo nizko nad travniki in se mi zdi, da bo težko prišel čez. Medtem, ko leze proti sprednjem robu, tudi mene naenkrat splakne dol in pred Grajcem sva skoraj skupaj. Od tu pa samo še v nekaj zavojih na tla, kjer se zbirajo množice (predvsem Sandijevih in IFly-jevih tečajnikov).
Zoranov let
Ko pospravljava, pride Mateja, ki dobi takoj prevoz gor (punce !! 🙂 ). Midva pa počasi gor po moj avto in k Tonaču čakat Matejo. Oba ugotavljava, da je bilo danes res čudno (meni se celo zdi najbolj čudno, odkar letam tu okoli…).
Ko Mateja končno pride, pove, da je bilo lepo in še kar mirno in da je super zadovoljna s testiranim padalom, ampak, da vseeno pričakuje od svojega bodočega padala še nekaj več 🙂
