Napoved slaba, veter enak (močan JV) kot prejšnje dni. Manca že zjutraj prijavi na jato. Boris po SMS išče partnerje za Brestovico. Jaz se sprostim šele ob 15h. Gremo iskati kakšno luknjo. Med vožnjo proti Vrhniki pokličem Borisa, ki poroča, da čakajo na startu, da bo veter malo pojenjal. Ob 15.30 se v dežju vkrcata na Vrhniki Manca in Erzo in v dežju na Uncu še “šofer” Mega. Na tablici sicer najdemo sončo luknjo proti Blokam, ampak tudi na Pivškem so ceste suhe in se odločimo za tja (mogoče ne bo premočno, pa nekaj novih potencialnih startov).
V Pivki zavijemo na levo in v smeri Sv.Trojice (1106m – čudovit goli vrh s cerkvico, ki ga že dolgo ogledujem). Ker bi tam verjetno preveč pihalo, je naš prvi cilj Okroglek (775m – za Erza bi to bil novnov). Ko pridemo na potencialni start, piha kar (pre)močno in s strani. Naprej (o vrhu Sv.Trojice po teh dejstvih niti ne razmišljamo).
Pred Knežakom proti Baču in ogledujemo Tuščak (786m), pa se nam zdi, da piha preveč z V. Zato zavijemo čez polja na senožeti V.Obrobe (644m) in cincamo, ali bi šli na vrh, pa malo kaplja, malo piha narobe (predvsem pa se nam zdi prenizek kucelj – čez kakšni dve uri bi bili po mojem že čisto zadovoljni tudi s takim kucljem, samo da bi se letelo). Ogledujemo bližnji Tuščak in se odločimo, da gremo gor pogledati. Erzo najde na tablici kolovoz od zadaj mimo vojaškega poligona v Bredni dol, kjer vdremo na ovčjo farmo in se zapeljemo do konca lepe potke (na vrh ne kaže preveč obetavno, ker je kar blatno). Mega očara lokalnega ovčarskega psa in ostane pri avtu, mi pa s kramo na vrh. Med potjo ugotavljamo, da bi se v suhem lepo dalo z LCjem na vrh.
Na vrhu piha kot pr norcih in to 45st z leve in malo taktiziramo (=hodimo naokoli, modrujemo, kako bo kmalu pojenjalo in sedimo za grebenom, kjer manj piha in ni tako hladno). Po slabi uri se predamo in sestopimo do Mega in avta in se ob izhodu s farme “dogovorimo” s prihajajočim lastnikom (?) za dovoljenje za obisk naslednjič. Erzu že zmanjkuje idej in navija za kucelj nad Ilirsko (tam bo pravi veter).
Skozi Šembije do Ilirske in na levo po cesti proti Sviščakomin kmalu na desno na stransko pot in z nje na ovčji pašnik – pred kratkim očiščeno pobočje – Solne (530m). Medtem ko mi trije zbiramo k ramo, Mega odlaufa dol in si ogleduje teren. Ko pridemo po pobočju dol, piha kar sprejemljivo, mogoče še za spoznanje močno, ampak teren nipreveč simpatičen (precej kupčkast, ostanki štorov in suho šibje). Smer vetra je idealna, samo nedaleč pod robom je glavna cesta s hišami (in obcestno napeljavo – trofazna), kar mi ni preveč simpatično. Hvalabogu se začne približevati zavesa dežja in Mega odlaufa po hribu gor (nas bo počakal v avtu, da se zlije). Manca še malo vztraja, potem pa tudi ona odide gor do avta. Midva greva vedrit pod bližnje bore (kota 508m), vendar pade le nekaj kapelj.
Odneseva kramo nazaj na “start” in Erzo začne postavljati. Pomagam mu razgrniti in podržati padalo. Potegne ga, gamalo postrani dvigne, pa lepo poravna in stopi v zrak. Malo sem in tja in že pristaja čez hiše na travniku preko ceste.
Spet začne kapljati (pa tudi sicer me sploh ne mika) in odidem gor do avta. Poberemo Erza na pristanku. Pove, da mu ni naredilo tracka (in bo moral priti še enkrat). Čeprav imamo filmčke leta, pa tega leta žal le ne bo na OLC :-(.
Kremšnite kupimo v lokalni šiptarski pekarni v Ilirski in jih gremo jest v sosednjo gostilno ob radlerju, tangerinu in kavicah. Bilo je super. Nekateri so celo leteli 🙂
