Padalska jata

Veter ponoči nažiga da ni res, Mega na eni strehi vidi razmetane strešnike in je mnenja, da je to od te noči, kar sicer ni ziher. Ker smo ležali že včeraj (ležali boste ko boste umrl je reku enkat en ata, pa še da je treba delat), lepo disciplinirano na štart,

{gallery}preleti/2009/brazil/6_1{/gallery}

Informacije o letih

kjer pržiga pravih 50. Dol in k frizerju; pisec teh vrstic se je nazadne oštrglou v Kruševem za 1 euro, s tem da je izvejalec dobil v pošteni trgovini 2, tu pa je cena 5 RS, kar je 2 eura. Toliko o tem, kje na svetu je kaj ceneje. Tu bi lahko že končal, saj je naneslo, da prvič kar smo v Patuji (preloški govor) ne poletim, imam dan počitka. Ja, sej vem, moram za druge povedat, ko sami niso tolk živi: opoldne gremo gledat ponovno veter in nažiga, pometa prah. Ter se tud sumljivo umiri pa spet pržge. Da bomo šli; potegne Emil in Mega, meni kot naslednjemu pržge nazaj na prejšnjo mero, medtem ko unadva rikverca po zrak; Mega to prizna kadarkoli, Emil težje. Mega pove , da si je želu bit na tleh, jaz pa sem že, zato si v zrak ne želim, niti ni več pogojev za štart. Z muko čez hrib oba, nakar za goro šele prava termika do baz. Emil pristaja Sao Francisco do Oeste in Mega v Itau. Edvin kot jaz, NE. Končno tudi onadva doživita, da sem šofer jaz. Ob 18h poberem oba in po comidi smo ob 20:30 doma po 170 km pobiranja. Pojutrišnjem veter po windguruu spusti, mi pa na 200!

{gallery}preleti/2009/brazil/6{/gallery}

Tok se nam ne da več, da zjutraj kar zaspimo, obenem pa poslušamo veter, ki žvižga skozi streho. Po mojem, da ni blo, al pa je blo samo za Rabiča, ki pa ga ni tukaj (na srečo ali na žalost, uporabi po potrebi). Opoldne je pa že treba gor;

{gallery}preleti/2009/brazil/5_1{/gallery}

Informacije o letih

za spremembo vsi štirje poberemo, eni prej drugi kasneje. Baze so spet obilne, da že zaugajo in je treba katero prav obleteti. Kasneje proti koncu dneva, pa je spet videti plohe. Zadovoljen je Mega s svojim najdaljšim preletom v Taboleiro Grande, pa tudi Edvin z Umarizalom (prvim po dveh letih, po zraku), le Emil je brez koment. Za povrh danes pozabim gsm doma, tako da si iz Pau dos Ferrosa obilno zakompliciram vrnitev. Kot da to ne bi bilo dovolj imam še prazno postajo! Po zraku še javim Megatu, da mora v pousadi eden od naših počakat pri stacionarnem telefonu, da pokličem kje sem. Preden kupim kartico in od treh telefonov tistega, ki dela, da dobim zvezo, traja. Tik pred temo speljemo z avtom 2 domačina plus jaz po državni cesti proti Itauu, ki je polna lukenj v asfaltu, da take v celi BR še nisem videl in je skoraj slabša za vožnjo kot makedam. Ko nastopi noič ugotovimo, da smo brez luči, tako da se peljemo za enim kamionom, ko pa še ta uide, vozimo po res popolni temi in šofer po spominu ustavlja pri največjih luknjah ostale pa nabija na polno (luknje-buraco so običajno 10 cm nižje od cestišča z ostrimi robovi- v bistvu popusti plast, ki naj bi bila asfalt, ki je izdelan kot navaljan pesek plus polito s katranom). Kljub 30 km do križišča za Taboleiro, kjer se dobimo, Emil s Patuja svojih 65 prepelje prej.

{gallery}preleti/2009/brazil/5{/gallery}

Za ta dan me nihče ne bo obtoževal, da sem ležal v sobi!! Zjutraj smo takoj po 7h na štartu, in ob 7:30 prvi vzletim, kar skoraj ne vem, če je z naše strani že bilo. Sortao mojstri so komaj vstali. Baze so tako noro našpalane kot le redkokdaj. Prav hmal Mega, Kus pa jest hkrat do baze na 1200 in čez hrib v ravnino. Naprej ne gre gladko, ampak z brezveznim vrtenjem nazadnje še kaj rata. Z Emilom sva skup, nazadnje pa se z nikakršno višino odpele vstan in v poden. Kasneje se izkaže da se zvleče in odpelje levo od hribov, kamor da je bil namenjen tudi veter.
{gallery}preleti/2009/brazil/4_1{/gallery}

Informacije o letih

Zraven pride zdaj Mega, a ne zdrži gneče in gre vstran v poden, jaz pa takoj za njim. Kmetom, ki posedujejo motorje (pristajava stran od Umarizala) damo poslovno priložnost in prelevijo s v mototaxiste za 15 čudežev do U. in še 20 do Patuja, skupaj prvih   40 km na motorju. Tud Emil in Edvin s svoje strani prideta do Pousade in spet smo na štartu. Zdaj piha slabo – sam skočim v luknjo in sem na tleh, ostali za mano vztrajajo mal dlje, ob hribu piha z desne, le Mega se spajsa in z max 1600 v Umarizal – že drugič dons. Preden zložim, že imam motorista, ki me zategne do Pousade, kjer je že zvesti Papagajo s katerim še tretjič gor. Tu so še eni Nemci – sortaovci, ki so v prvo samo scurili. V brezvetrju na štartu ga zdaj nažgemo pokonc proti bazam. Kasneje se ločimo, jaz proti Antoniu Martins. Ko smo prejšnja leta letel v to smer, kamor razen nas nihče ne leti, ker letijo za smer Quixada, smo bili zmeraj nizko, dopoldne pač in tudi hitro na tleh. Zdaj je igrarija – od baze do baze, ki ne začne razpadat, ko se nameniš k njej. …..Ko pristanem tiste pol ure pred sončnim zahodom moram pohiteti. Ker ne pristanem pri večji (bogatejši) fazedi-haciendi, pač pa naprej v polje, me nihče ne vidi. Ko se bližam prvi hiši se mož skrije za neko štalco in na cesti njegova žena s pospešenim korakom beži v hišo. Ko pride mož in se za silo zmenimo, da bi rad prevoz do mesta pred nočjo se zdi ok (15 RS). Ko začne komplicirat, da je motor premajhen še za moj ruzak in si ne da dopovedat da bo na mojem hrbtu grem. Pri sosednji hiši je doma le stara mama, ki s 30 cm bulji v televizor. Iz sosednje hiše zdaj prilaufa sin (?) in se zdaj skupaj zakleneta v hišo!! Cela drama, prišel je beli hudič! Nasprot pride motorist, ki bi me peljal, a po »nočni tarifi« – 30 RS za 15km. Noče glihat na 20, zato odidem; ne da nimam, ne dam. Pri naslednji hiši no teng (nimajo)motor. Zdaj pa za mano pripelje mož prvega kontakta, s povišano ceno 20, seveda se je posvetoval z onim. Vamos! Ob 20:30 dočakam »reševalno« ekipo in ob 22:30 smo doma.  Suma sumarum: 70 km na motorju, 130 km nočni povratek z avtom in nekaj km po luft. 


{gallery}preleti/2009/brazil/4{/gallery} 

Zjutraj smo lepo pred 8h na štartu, ampak nažiga še bolj kot včeraj; za ponazoritev nosi prah po štartu; izmerjena max hitrost pa ne presega 43 km/h, čeprav jaz mašini ne verjamem, zame je 50.
{gallery}preleti/2009/brazil/3{/gallery}

Informacije o letih
Gremo dol. Zapremo se v sobe s klimo, tako da zamudimo, saj baze kresnejo za spremembo ob 12h. Poštartam prvi, ko se vsi šparajo (beri veliko opravkov imajo pri pripravljanju opreme) in jim uidem gor. Resnici na Ljubo sta v zraku že dva sotaoralljevca – to so tisti drekači, ki kot da vsako leto obletijo nekih 1080 km, jaz pa vem, da jih v glavnem prepeljejo z avti. Danes en štart pred Patujem niso leteli (?), jutri pa so uradno tukej – obilno navijeta. Razmere na štartu: zdaj brez vetra in pokriva, tako da je ruleta. Ker so bile baze zgodnje, so že prav mal nevarne videt in res doživim ploho spod mojega navitega oblaka na 25km. Tega pa Slovenjceljni  tukej še nismo doživeli. Kasneje, ko z nekim S,SV vetrom poletavam proti Pau dos Ferosu in prekletemu Rafael Fernandesu, pa v hribih visijo dol plohe. Fletno je tam, posebej ker tam še nisem bil sploh. Prav pohiteti moram, glede na prihajajočo temo, oditi  2km nazaj do križišča, zaustaviti motorista, da spremeni smer svoje vožnje in me za 30 realov odpelje v Alexandrijo v temo ter ekipi, ki gre pome, naproti.

{gallery}preleti/2009/brazil/3_1{/gallery}

Ker pridem zjutraj domov, zamujamo na štart, kamor prispemo po 8:00. Mal nažiga, zato se pospravmo v pousado. Še prej pa padajo šale s strani Papagajota- pomočnika, da nas je medo, kar pomeni strah.
{gallery}preleti/2009/brazil/2{/gallery}

Informacije o letih

Zanjga je vsak veter  bon – dober, če je slab, močan ali premočan. Baze pa se, kot da so solidarne z nami, prav hitro posušijo. Postalo je že standardno, da se baze ob1 h naredijo, zato gor in ne piha nič preveč. Se prav sprašujem, če je zmeraj bilo tako, pa sploh nismo šli gledat? Mišljeno je v primeru, ko si zjutraj v prvo scuril. Zdaj scurimo trije-Edvin prvič v zraku, Kus pa se igra z nami, navije 3100, ko smo mi po tleh in gre do Itauja.
lp
Erzo

{gallery}preleti/2009/brazil/2_1{/gallery}