Spet zjutraj pokliče prvi Erzo. Danes enako kot včeraj in treba je ukrepati. Čimprej. Ščuka je že na standby (pa danes ni inverzije, ki ga je včeraj ovirala 🙂 ).
Ob 11.45 na Vrhniki. Danes gremo z avtobusom :-). Na Uncu še Mega in potem vse enako kot včeraj do Buzeta, kjer zavijemo najprej v dolino Bračane, ugotovimo da ne piha prav za start Medici, pa gremo nazaj in okoli pod Mlun. Tu prav tako ugotovimo, da ne piha prav (iz doline rahlo ven), kar Ščuka ponovno prepriča, da bo nad Istarskimi Toplicami (start Medici) najbrž OK.
Naprej po dolini do Istarskih, pa naokoli in gor in okoli in gor in naprej (mimo Sv.Jelene, kjer na sedelcu Ščuka preveri, da piha gor 🙂 ) in naprej in levo in desno in še kar naprej in naokoli in… in smo tam. Sonček je malo zakrit z bazami in piha nam v rit, po pobočju dol. Malo modrujemo, ugotovimo še SZ (Ščuka ve, da je to pa absolutno neugoden za ta start, ker ne bo nič bolje) in nazaj proti Jeleni.
Tu gremo gor na vrh k anteni, na start (Erzo), ki ga ni več – ker je nastal tukaj vinograd. Oni trije modrujejo (itak piha spet od zadaj v rit po pobočju dol…), jaz pa odlaufam (odšantam) po okolici, če je kje kaj v redu terena za odleteti. Na eni strani čudovit, raven travnik, ki se zaključi s stopničastimi terasami s trimetrskimi škarpami… Na drugi strani vršni travnik z verigo borovcev in šavja malo niže (nekaj a la Vrabče…).
Ko pridem nazaj, vidim, da oni trije podirajo suha drevesa in so optimistični. Res je malo popustilo (to pihanje od zadaj), tako da kar gremo v avtobus po robo (napol v obupu). Začnem se pripravljati na vrhu trnastega kvazi travnika. Pa se Erzo postavi pred mene. Mega opazuje in začne (viteško kot vedno) pomagati, Ščuka se tudi štima.
Čakamo, da to pihanje od zadaj, pa s strani, malo pojenja, potem pa Erzo potegne naprej in odlaufa skozi trnje in je v luftu… Postavim še jaz, tudi malo čakam (Mega mi lepo naštima štrikce) in potem potegnem. Lepo ga spravim nadse, zalaufam, pa Mega zavpije, da nekaj ni Ok. Postojim…malo pogledam gor…pa seveda nič ne vidim… pa Mega zavpije, da je, saj je Ok… pa zalaufam naprej, pa ga nekako ujamem in … sem v zraku. Obrnem na desno ob pobočje, kjer vozi Erzo. Vidim, da postavlja še Ščuka, potem pa tudi jaz lovim ob pobočju na slemenu (ki vodi dol proti vasici Livade) in dobim celo nekaj dviganja. Erzo je pod mano (končno enkrat 🙂 ) in se odpelje bolj ven, jaz pa po nekaj zavojih tudi začnem izgubljati in zapeljem po slemenu do hribčka Pigini, levo nad Livadami. Tu ujamem naenkrat močno dviganje, zavrtim in sem že nad gričkom. Pride še Erzo, ki me v nekaj zavojih prehiti in je že nad mano. Malo še vrtim in lovim, potem, pa začnem izgubljati in se usmerim na fuzbal plac, malo manevriram med daljnovodom, vrhovi topolov in stebri žarometov in pristanem na sredi. Ful vesel.
Zoranov let
Erzo še malo vrti, potem pa pristane zunaj igrišča v pobočju, ravno ko pospravim.
Erzov let
Ko pridem do njega, po sms dobiva info, da gresta Mega in Ščuka dol. Malo ju čakava sredi Livad (trasa Parenzane je šla tu skozi…), ko prideta, naloživa robo, nazaj do Istarskih, kjer je Ščuka pustil avto in se poslovimo.
Potem pa mi trije še nazaj čez Mali Mlun po planoti na Veli Mlun in na start, kjer piha še malo močneje kot včeraj in se vsi trije odločimo za ne…
Nazaj v Slo do Sočerge, kjer sredi vasi občudujemo sakralno stolpno arhitekturo XVII.stol in razpadajočo vaško arhitekturo z možnimi travniki za odlet (nerealno, čeprav se Erzo dogovarja z lokalcem, da bi tam malo požagal in popucal šavje…).
Potem pa naprej proti domu (brez ovinka na Kikiriki ali Glem …) :-). Spet novnov.
