Danes se je pričakoval tisti dan in nekateri so celo vzeli dopust (Mega, Samsa). Manca in Andrej sta se prijavila že včeraj, ampak današnje jutro je bilo mrčasto čez večino SLO in celo grdo oblačno na Primorsko-Goriškem :-(. Andrej je zjutraj od razočaranja kar zgubil vso energijo, Erzo ni pokazal velikega zanimanja za karkoli (danes mu ni treba – seveda, ko včeraj ni scuril v Kokri…). Še Češna je klical in se zanimal za plane. Edino na Gorenjskem so kamere kazale sonček in bazice, Aladin in dejanski podatki pa obetali zmeren veter (pod JZ-SV diagonalo SLO vse zeleno in celo modro…).

Nahecam Mega (da ne bo šel dopust v nič 🙂 ), da greva dopoldan ubit na projekt Žažar (moj projekt, Erzu letos ni več zanimiv), potem se bodo pa tudi ostali izjasnili kam in kako. Zapeljeva se gor na travnato sedelce pod vrhom, suvereno odkorakava na bližnji vrh in začneva postavljati mojo coto v zmernem vetru 5,5/6,5. Ko jo postaviva, veter spremeni smer proti Z in pojača na več kot 10. Naslednjo uro se naslanjam na zidek in čakamo na kakšen popust, pa ga ni. Končno s skupnimi močmi zbaševa coto v kepo, odneseva dol do avta in pospraviva ob kramljanju s starejšim domačinom.

Potem pa na Vrhniko, kjer že čaka zmehčani Erzo, ki se strinja z Gorenjsko – je že vse skoordiniral za Sv.Peter. Naročimo že sproščeno Manco na britofu in gasa proti Begunjam.

Napovedanih lokalcev na pristanku ni, zato čez nekaj časa po že znani cestici (kolovozu) gor do cerkvice. Tudi tu ni nobenega lokalca (vsi pa po telefonu javljajo, da prihajajo, ampak se ne mudi, ker bo veter obrnil šele po 16h – sedaj namreč piha v rit – močan V). Vmes se čudežno oglasi Delux, kje smo  in kakšni so plani.

Končno začnejo kapljati lokalci, veter pa obračati (še vedno pa dva referenčna ognja-dima v dolini kažeta za 180st. nasprotno smer 🙂 ). Nakladamo in končno začnemo postavljati, ko se smer bolj stabilizira v pravo. Z več ali manj težavami startamo skoraj vsi razen Mance (čaka, da se malo umiri) in Mega (prostovoljni šofer iz rehabilitacijskih razlogov…).

Najprej je malo razrukano (močan Z), potem pa več kot uro lepega jadranja na močnem Z ob grebenu in nad njim med Petrom in Žirovnico. Domačini prvi odpeljejo proti Dobrči in naprej, Erzo tudi za njimi, jaz pa v prvem poskusu obupam in še enkrat začnem vajo nazaj ob startu, do Žirovnice in nazaj, ko ugotovim, da je tudi Manca v zraku in me kar mimogrede nadleti, še dodatno nabere in se odpelje proti Dobrči. Grem za njo, ona priklopi in se čez nekaj časa obrne, jaz pa kljub nižini vlečem naprej. Počasi nabiram višino in si končno oddahnem pri Zmajarskem štartu, kjer naberem dovolj visoko, da mi je jasno, da bom prišel vsaj do Tržiča. Odpeljem se kar naprej z višino 1100 in me kar drži, tako da preletim Križe še z 800 in z malo nervoze. Na koncu s precejšnjo rezervo pristanem na uradnem pristanku v Seničnem v večernem mraku po debelih dveh urah letenja :-). Vesel ko radio.

Zoranov let

Erzo pristal pod Ambrožem,

Erzov let

Manca v Begunjah.

Ko pospravim, počakam, da me pobereta Manca in Mega in še pod Jenkovo, kjer je Erzo že naročil pice za praznovanje :-). Vsi ful veseli :-).

Danes je napovedan edini lep dan v tednu, s popoldanskim poslabšanjem z JZ in vsi imamo po malem dosti Lijaka. Tako je že zgodaj panika za odhod – na Štajersko (v igri je Malič ali Lisca).

Erzo nas zbere ob 10.30 pri Rutarju na Rudniku (Tom Slejko, Peter Ščuka in midva. Mega ne more tako zgodaj, Manca po 13h in se bosta najbrž uskladila. Mateja še v bolniški …).

Micika nas vodi preko Trebnjega do Sevnice in do žel.postaje Šentjur na Polju med Sevnico in Radečami ob Savi, kamor skoraj hkrati pride naročeni kombi (Erzo na osnovi info lokalcev). Lokalci se že peljejo na Lisco.

Ko pridemo na start mi, je Marko Škruba že pripravljen, Potočnik za njim, Hiršel pa v pripravi in sprejemni odbor. Malo nakladamo in čakamo na boljši veter, potem pa odleti Škruba, kaže, kot da bo scuril, pa na desni nabere in je hitro visoko nad nami. Tudi mi smo hitro razporejeni po startu. Erzo nekaj cinca in taktizira in se daje s Potočnikom, tako, da je meni zadosti čakanja in potegnem.

Takoj začnem vrteti in naberem lepo nad start. Takoj za mano so v zraku tudi Erzo, Ščuka, Tom in preostali domačini. Nad startom je kar živahno (močno dviganje, pa padem ven, pa spet…). Sem kar visoko, med najvišjimi, Erzo se odpelje proti Z, potone in je spet hitro nazaj. Nekaj časa mi uspe slediti Erzu in Ščuki, potem pa mi dviganja zmanjka, njima pa seveda ne in se odpeljeta bolj nazaj proti V. Jaz grem na Z, kjer vidim Hiršla, kako pobira skoraj s tal blizu Razborja in z -2,5 se zapeljem tja, zgubim vsaj 700m, potem pa ujamem dviganja, ki me postopoma pripeljejo do 1800. Carsko… Razgledi že malo megleni (tik pod bazo) in odpeljem se proti Radečam (nekako me vleče v smer, kjer je parkiran LC…). Vozim se daleč zunaj, kljub zgubljanju občasno spet lepo naberem (do 1600, do 1300). Rinem proti Radečam, in vsakokrat, ko pridem v višine, je spet močno razrukano. Naenkrat imam vsega zadosti (križ, ki me zadnje dni boli bolj, kot pa kolena, je začel naenkrat močno opozarjati nase in želim si samo še dol 🙁 ). Obrnem se nazaj proti žel.postaji in z gasom pririnem proti vetru (ki je z nižino vedno močnejši) do pristanka čez progo. Bliže kot sem tlom, bolj nabija in tik nad tlemi kar razmetava.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, se javi tudi Erzo, da je pristal tam nekje proti Planini pri Sevnici.

Erzov let

Z Erzom sva že v naslednjem poglavju, ko Tom in Ščuka pristaneta 🙂

Tomov let

Ker je še dan, imamo še čas in Gradišče pri Višnji Gori je na naši poti. Prej je bil sicer močan, sunkovit veter (vir: Čerček z lica mesta – je pospravil in šel domov/vikend), zdaj pa se nam zdi dovolj mirno. Najprej malo sprobavamo novega LCja po blatnem kolovozu, potem pa parkiramo na že znani lokaciji in odpešačimo po ostankih snega na vršno ravnico.

Ustavimo se kar na Z štaru, kjer zgleda OK (občasno rahlo sunkovito). Spet Boris postavi prvi, potegne in ga že lifta nad start. Malo jadra sem in tja in kar nabere kakšnih 50m. Le proti vetru mu gre malo bolj počasi. Tudi Erzo je hitro v zraku in malo jada nad startom in toplanda

Erzov toplanding

ravno, ko sem jaz v drugo pripravljen za potegnit (cota je ratala že vileda cota in je prav občutno težja, kot je bila prej in v prvo noče gor…). Zdaj ga potegnem na svoj starti način od ramen in ga spravim nad sebe in odletim. V začetku me rahlo dviguje, pa grem kar ven, proti dolini. Mrači se že in  po nekaj vijuganja pristanem v blatu nad lokalno cesto.

Zoranov let

Nekaj minut za mano je Erzo, ki si izbere suho pobočje.

Erzov drugi start

Manca je že pri naju, ko pospraviva in kar žal ji je, da ni tudi ona vzela padala na start.

Malo se lovimo z Borisom, ki je pristal čez Višnjo Goro,

Borisov let

potem pa gasa nazaj proti Lju… Bi bil vesel ko radio, če ne bi bilo tistega klica 🙁 …