Ko se naložimo v enoprostorca, gasa na Sello pod impozantnimi stenami (kjer smo nekoč, v moji mladosti, veselo plezali). Do rampe, ki je žal nepreklicno zaprta… Mimo sicer pripeljejo neki lokalci, ki imajo daljinca, vendar nas ne spustijo, ker baje ne bi mogli nazaj. Torej pešaka. S težko kramo se po blatu kar vleče (da ne omenim mojih čevljev, kjer je en podplat prevezan s štrikom, da mi ne odpade…). Ko pridemo končno na plato pri gondolski žičnici, ostali (ki so prišli že nekaj prej gor) še vedno čakajo na komando.

Ker piha S, Prevko postavi kar po cesti nazaj in odleti, Mega se pojavi kot orel z vrha od antene. Postavi še Erzo in se odpravi dol po cesti :-), pa še Edo in Dragan.

Prevko toplanda in nam svetuje, naj gremo pod gondolsko na J pobočje. Res odcapljamo tja, Bortega se odloči, da bo postavil kar pod gondolsko, ostali pa še malo dol. Med caplanjem s težko opremo po strmih travah dol ugotovim, da ostalih več ni, ko pridem do samostojnega postavljalca padala, ki se izkaže, da je lokalec. Kje so ostali ? Lokalec mi pokaže gor po griču kjer je baje zgornji start. Kakšnih 100 višincev više. Klinc ! Ne grem nazaj gor.

Postavim kar ob lokalcu in medtem ko on jamra, da je preveč Z in naj počakam na malo termike z juga, potegnem in odletim. Takoj zavijem v desno v grapo (nad mano vrtijo Mega in Erzo in še kdo), vendar komaj vzdržujem višino. Na drugi strani me ob strmem razeku butne v zrak in že mislim, da se bom pridružil onim tam gori, pa samo malo zajavka ta moj vario, potem pa spet gre počasi dol. Ko ugotovim, da se mi ne bo izšlo, počasi vjugam po grapi dol in na koncu odpeljem dovolj ven, da se umaknem gondolski zajli in se usmerim po dolini proti Canazeiu na standardni pristanek. Vsaj novnov, če že zajadral nisem.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko pristanem, je tu že Prevko (kakšno olajšanje, tudi on je scuril), potem pa se počasi pridružijo tudi ostali. Erzo in Mega pa šele čez 3 ure, ko se naveličata Sassolunga, Selle, Pordoja, Belvedera, Marmolade,…Ostali smo medtem že v hotelu, opravimo razna opravila in odidemo v picerijo na večerno druženje, ko Prevko pripelje končno tudi njiju…

Erzova Marmolada

Že včeraj smo bili za, da grem na obisk v Poljansko dolino h Kraguljem na Slajko 2012 Open (novnov zame 🙂 ). Erzo pokliče ob 8.30, če grem res in hitro smo zmenjeni. Mega do Vrhnike, tu se združijo še z Mirkom in čez Žiri v Kopačnico. Jaz pa poberem Matejo in po daljšem ovinku čez Škofjo Loko v Poljansko dolino in v Kopačnico.

Tu je že masa bolj in manj znanih obrazov. Vplačamo “štartnino” 6€  in “tekma na piko” se kmalu začne (ker potem bo pasulj in je treba pohiteti…). Z dvema kombijema nas stovorijo na hrib, kjer je še kar lep start.

En za drugim postavljamo in štartujemo in se malo povozkamo sem in tja in scurimo na travnik bolj ali manj blizu pike.

Zoranov let

Erzov let

Eni gredo še enkrat, Erzu se pridruži familija, ki ga je prišla občudovat in zanj navijat, drugi pa gremo raje na radler, pivo in sokove (da se ne bodo preveč segreli) in pasulj s klobaso (da se ne bo preveč shladil). Manca konča službo in se po navodilih pojavi na pristanku sredi druženja. Ker seveda še ni letela in ni žejna, začne priganjati za akcijo.

Popoldanska pot od Bitole proti Ohridu je res nekaj izjemnega. Vedno lepša pokrajina postane izjemna, ko se spustimo mimo Pelisterja v dolino mimo Prespanskega jezera in občudujemo razglede na ogromno jezero in okoliške strme, travnate in rahlo skalnate hribe. Ob jezeru in navzgor proti prelazu. Smo že v nacionalnem parku Galićica.

Ko pridemo na prelaz, ki je na skoraj 1700m, se odpre res prekrasen razgled na Ohridsko jezero. In tu je tudi start, tik pod cesto. Res spoštljiv pogled na ogromno jezero, ki je 1000m pod nami! Veter piha idealno po pobočju navzgor, dokaj laminarno, čeprav se mi na trenutke zdi, da je kar močan. Začnemo postavljati padala na dokaj udobnem in primerno strmem pobočju in takoj ko postavim (med prvimi), hrbtno potegnem in odletim.

Hitro me zagrabi dviganje in začnem vrteti. V začetku je rahlo razburkano, potem pa se ujamem, vrtim in jadram in se mi zdi, kot da sem v enem velikem plesu padal, ki se s starta dvigujejo gor, eni niže, nekateri višje… V tem prvem delu naberem do 2100 in se sprostim ob spoštljivem pogledu na strme stene in ogromno jezero v globini pod nami. Ker je tu, nad prelazom močan veter v smeri Prespanskega jezera čez prelaz, se raje usmerim v pobočje Galičice in ob njenem Z pobočju (kot bi vozil ob pobočju Storžiča – vendar dosti, dosti lepše…) do JZ slemena, tu pa začnem spet vrteti in naberem do 2500, še malo jadram sem in tja in uživam… uživam, kot še nikoli doslej. Ko se zapeljem bolj nad jezero, malo zgubim, pa spet nazaj k pobočju in do najvišjih 2600m ! Res: moj najlepši let doslej !! Nikoli si nisem predstavljal , da je to lahko tako lepo. Srebrna gladina skoraj 2000m niže. Drobne ladjice in čolni na površini. Bela plaža pred vasjo Ljubanište, za katero bomo pristali. In tu, pod strmim zelenim pobočjem, ki pada v jezero: manastir Sv.Neum ! … Neprecenljivo !!! In mi zmanjka baterij v kameri. Grrrrrr 🙁 . Malo se zapeljem nazaj čez prelaz proti S, potem pa ven nad jezero in v širokem loku nad obalo vse do albanske meje (spodaj se vidi mejni prehod), pa spet ven nad jezero in pustim, da počasi, počasi (-0,5) tonem proti gladini. Ko sem že nizko nad plažo, se zapeljem nad kopno in se usmerim na “pristajalno pisto” tik ob obali za plažo (kot zgleda ozek, na videz pokošen travnik), kjer je večina naših že pristala.

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Tu pa žal edini grenki trenutek (poleg trenutka, ko je zmanjkalo baterij 🙁 ). Travnik ni travnik, ampak bolj neko polje, polno suhega šavlja, ki se mi tako zaplete v štrikce, da naslednje pol ure pospravljam in besnim in razpletam padalo (tudi ostali se penijo) … Za povrh pa pride še kmet, ki začne noreti, ali se zavedamo, da pristajamo na polju sveže posejane detelje (halo!- polju suhega trnja mogoče…)  in kdo nam je dovolil (najbrž bi rad malo pokasiral). Umaknem se stran s polja in ker se mrači, skoraj ne vidim veš vrvic in šopov trnja. Šele Mega me malo pomiri, ko mi pride pomagat (hvala Mega – gentlemen !).

Megov let

Ko pospravim, si poskušam malo urediti vtise letenja in se kar usedem v avto, za razliko  od ostalih, ki veselo čofotajo v toplem jezeru.

Erzov let

3.novnov danes !! In moj najlepši let doslej !!!! :-).

Danes pa je vse okoli Lju in v širši SLO črno in neprijazno in piha močno (V) in ne zgleda za nikamor. Pa vseeno pokliče Erzo prvi (ga že daje enodnevna abstinenca). Mu povem, da sem absolutno za, samo še lokacijo morava najti. Pa se že malo ven vleče (saj je res neprijazno vreme), ampak ko mu povem, da je ob morju sonce, se še malo upira z močnim V na oceanski boji in v Luki Kp (kot javljajo Arso AVP), ampak besede Poljane, Glem in Pomljan so močnejše. Ima sicer še problem z Gito, ki je vsa bolna nekje v Breginjskem kotu, ampak ko pridem na Vrhniko ob dogovorjeni uri in mu predlagam, da greva najprej odletet, potem pa še po Gito, se mu odvali srednje velika skala…

456 sva v KP, vmes planirava, kako bova najhitreje prišla potem v Kobarid (od zadaj čez Beneško Slovenijo seveda) in malo pognjaviva Toma Pavliča za logistiko. Žal je v TS in bo fraj šele po 17h, tako da šibava na Pomjan (cilj No.1, ker ga Erzo še nima na OLC) brez zagotovljene zemeljske podpore.

Ko prideva gor na majhen šodrast start (?), zadevan še s skalami, najprej sicer piha z desne (V) in občasno gor, ko pa zloživa robo ven in Erzo postavi, je jasno, da bo odslej pihalo samo še v hrbet (J). Nekaj časa še čakava in vmes aktivirava Branka Čehovina, ki takoj sede v avto in se odpelje proti pristanku, od koder bo nadziral situacijo. Ker je res brezupno, se končno vda tudi Erzo in padalo stlačiva reinfuzo v avto in po Čehovinovih navodilih na bližnji start Poljane (za belo konjsko ograjo do hišice s ketno in tesno ob njej desno na travnik in do konca…), ki je res lep, čeprav malo poraščen od zadnjega čiščenja.

In tu v nasprotju z logiko in v skladu s Čehovinovimi napovedmi, piha gor. Erzo takoj potegne robo iz avta in je že pripravljen. Postaviva trakec na vejo, občasno pihne z leve, pa spet nulca in ko pihne rahlo gor, Erzo potegne in odleti in takoj začne navijati. Medtem, ko pripravljam jaz, mi Erzo uide iz vidnega polja (kar ni nič čudnega 🙂 ), Čehovin pa skoz nabija po postaji, kako super nabiram (najprej misli, da sem jaz v zraku, pa ga razsvetlim 🙂 ). Me pa spomni Čehovin na kamero in grem še enkrat v avto in potem pripravljen čakam na svoj dih vetra gor. In ko pride, potegnem in me lepo dvigne ven iz starta, tu pa pošteno zruka, ko padem v močan Z veter z leve. Seveda moram vmes še prižgati kamero, ker sem to pozabil narediti na startu. Potem pa se končno prepustim jadranju, ki je sestavljeno iz nekaj elipsastih zavojev (proti vetru 10, z vetrom 50…), ki me dvignejo približno na višino starta. Najprej sem poln upanja, da bom nabral (tako kot Erzo, ki je že nekje na 1100…), pa mi ne rata, čeprav mi Čehovin daje nasvete s tal, da naj grem bolj nad Šmarje, ker tam bolj dviguje (?). Raje se usmerim bolj proti pristanku, saj je ta relativno daleč in v dolinici vmes me močno požre, ko pa pridem nad Vanganelsko polje, spet dvigne in ruka močan Z. Počasi začnem pristajati, malo vozim sem in tja, da bi naciljal travnik, kjer stoji Branko ob svojem avtu, na trenutke me kar rikvercne in še tik nad tlemi noče spustiti. Končno sem na tleh in ko pospravljam, se Erzo javi, da je nekje nad Dekani in da bo tam pristal.

Zoranov filmček

Zoranov let

Pospravim in Čehovin me odpelje gor do avta (po bližnjici, ki sva jo že midva prej odkrila 🙂 ). Vmes pripoveduje zgodovino okoliških startov in letalne pogoje in da že kakšno leto ni bil v luftu in kje so naredili še en nov start, kjer ni še nihče odletel (Gračišče, pa malo peš gor – Erzo slišiš !! 🙂 ). Na vrhu se zahvalim za podporo in hitro poslovim, ker se nama z Erzom mudi naprej v Breginj po nujnih družinskih opravkih, ki so pa lepo strnjeno povzeti v spodnjem Erzovem komentarju (njega poberem pri pumpi na Ankaranski deteljci).

Erzov let