že včeraj razmišljam o RG. A zjutraj ni pravega interesa – nabijajo, da Vremšca, ki mi ne potegne. Sam se vsedem v avto in preko Podpeči proti Škofljici –  lokalen rally, da od 9:00 štartam in ob 9:42 ujamem vlak za Smuk. Sem 10 minut prehiter, ko me pokliče Tnt, da pa mogoče res Ravna gora. In sva ob 12:00 v Cvetlinu, kjer gre gor z nama Žigo, ki nama spusti avto. Hvala. Zgoraj čakamo prihod baz bližje štartu. Navijemo še v baze, ki jih potem naprej v ravnino ni več, za povrh krenem po svoje in to je to.

Vsaj štop mi gre, ko že letet ne znam, kar s travnika in naslednji do Spuhlje v 1. minuti. Potem je pa zgodba zase A. Turk in druženje z njim po službi na pijači brez konca, da si urediva s Tomažem drug prevoz po avto v Cvetlin, kjer 19:15. Tomaž tu prvič in sploh, odkrije svoje domače kraje iz te perspektive in je tako navdušen, da se odloči ostati NA Ptuju, jaz pa mu avto zapeljem na železniško postajo v Ljubljano. Ključi pa veste kje so.

9:50 vlak Ljubljana Polje, 11:04 Breg spodej, da 11:20 na štartu – drugod baze, tu jih noče bit – in nekej Z, da ne veš kam bi se postavu – se ne znajdem  (naliscimoraitdirektvbazopress)

po scurenju najprej vjagam šolski prevoz, do Sel, od kjer me noče – ne more zategnit do vrha niti proti plačilu in potem ustavljam vse, ki se pripeljejo. Dol ali gor, nima veze. Vsakemu je mal nerodno, saj mora najt izgovor da ne – tudi proti plačilu. In potem se dol pripelje nek Vrhovšek ves odločen, da padalcev pa že ne mara, ker mu nikoli ne dajo za rundo, vsak zase pa ga je klical na Lisco za smer vetra (nekoč) in ko omenim plačilo, pravi da bo runda ok. Hitro kliče nekega kolega na Lisco, da bo padla runda. Gor za šankom plačam, dva pira , in se opravičim ker da me kliče nebo. Kot v prvo spet skoraj scurim in se odvlečem čez Združene kozjanske emirate. Pod bazo ne gre gor, raje na plavini. — 500 m od pristanka pred hišo odkrijem avto Rdečega križa, ki pomaga tudi meni. Kar pet (trije zadaj plus moj ruzak) se najprej odpeljemo proti Imenu, ker pa je prehod zaprt, na mojo srečo proti Rogatcu, kjer šoferju hvaležno stisnem 10 jevrov in peš prestopim mejo, ki jo čez dve leti ne bo več!

Sreča, da pridem v Rogatec, se izdatno pokaže, ko izvem, da je šel Mega po scurenju v bližini, letet še sem. Končno mi kapne, da bi šel lahko tudi jaz. Sajko in Tine sta moja sponzorja do štarta. V zraku se domislim, da bi lahko letel proti železnici, ki me bo odpeljala domov.

Ko mi Kostanjevec in Emeršič v Poljčane, v zadnjih treh minutah pred odhodom vlaka, iz Rogaške dostavita še Megata je moja logistika za domov rešena, saj bi bil sicer še zdajle tam. Mega namreč. Vlak 19:50-22:00, da pol ure kasneje (Megatov avto) doma.

Jaz sedaj navijam za Sv.Trojico in ker imamo prvi let pod streho (novnovnov) je tudi Erzo za, čeprav se boji, da bo pihalo. Najprej si pogledamo travnike za pristati in čeprav ne pridemo do največjega in najlepšega, smo zadovoljni in gor. Še enkrat mimo Okrogleka in okoli celega hriba na sam goli vrh ob cerkvici.

Ko stopimo ven, se najprej Erzo javi za šoferja (on to že ima in mu ni treba…), ko pa vidimo kako občasno močno pihne (že kar Z in celo SZ) v sunkih, se Mare odloči da ne gre in bo spet šofer in starter. Erzo takoj postavi, malo počaka in odleti. Lepo ga drži, dokler gre naprej, ko pa zavije proti levi, ga ekspresno odnese nad travnike pristanka.

Zoranov filmček

Medtem postavim tudi jaz. Po telefonu me ponovno kličejo iz službe (kjer je vse sesuto in rešujemo firmo…) vmes pa vidim, kako gre Erzo po liftu dol in stoji na mestu ali pa ga celo malo rikverca. Ko zaključim pogovor, Erzo pristane za robom, kamor jaz (ki sem že pripet) ne vidim. Mare ga spremlja od cerkvice in pride javit, da je lepo pristal in da naj, glede na videno, raje pospravim. Malo še cincam (v takem smo že leteli, pa to bi bil moj novnov…), ko pa tudi Erzo po postaji javi, da je bolje če to prišparam za drugič, ker je bilo vsega po malem, pospravim z Maretovo pomočjo in gasa dol po Erza.