by ·1 Comment

Prvi pokliče danes Erzo – kam? Na Primorskem modro in vijolično  močna burja, na SZ pa ne preveč močan V in lepo sončno:  torej SZ Slovenije. Omenim Šijo, Vogel, Vogar… se slišimo. Potem pokliče Boris:  če ni boljše ideje – Krvavec ali Gozd, skratka Gorenjska. Seveda se Erzo spomni še dodatka: Podjelje in smo zmenjeni. Ker gremo zgodaj, spet pol dneva dopusta (kakor za koga…).

Ob 12.20 me poberejo Špela in Boris z Erzom (za Mega je prezgodaj, Mateja bi tudi kasneje, okoli 14.30) na britofu v Šmartnem in gas do Bohinjske Bistrice. Malo pred njo na zgornje polje do Bohinjske Češnjice in gor v strmino do Podjelja. Pustimo avto pri najvišji kmetiji (tu srečamo padalca – Anžeta, ki se ravno baše iz avta) in skupaj zagazimo proti plundrastim travnikom kakšnih 50vm gor. Špela se tudi lomi z nami po spolzkih strminah. Končno smo na startu, totalno prešvicani in še tu nam sonce tolče v glavo (je pa lepo).

Postavimo na mokrem snegu. Vetra je komaj kaj in občasno pihne lepo gor. Potegnem prvi in odletim. Sicer drži, ampak dviguje pa ne. Ker sem res lepo visoko, se mi zdi, da bo desno ob pobočjih mogoče kaj termike in se usmerim tja. Res drži, občasno tudi malo piskne (pozitivna nulca), ampak generalno gre počasi dol. Nad Srednjo vasjo sem še dovolj visoko, da grem naprej proti  vasi Studor, kjer iščem pristanek. Travnikov je polno, eni bolj zasneženi, drugi pa že skoraj kopni. Vzdolž glavne ceste so kandelabri in drati , tako da izberem dolg travnik desno od ceste. Lepo počasi pristajam in vozim direkt proti soncu in se kar vse blešči od lepote in beline snega in čistega neba.

Ko sem tik nad tlemi (2-3m), se nenadoma pojavijo pred in nad  menoj drati (odcep trofazne el.napeljave za vas Studor, kasneje vidim tudi kandelabre, ki so postavljeni počez in ne spadajo k onim ki gredo ob glavni cesti…). Zategnem komande več kot do konca in me spusti na tla skoraj na mestu. Čofnem na lepo, že kopno travo, ki pa ni trava, ampak močvirje stopljenega snega in blata – prava čofodra. Kupola še zaniha naprej in se  obesi delno čez drate. Sem totalno blaten skupaj s sedežem in se zahvalim sončku in vetru v zraku, ki sta med letom posušila padalo… Do gležnjev stojim v čofodri in rahlo potegnem najprej tisti del kupole, ki je ves na moji strani. Lepo potegne glavnino preostalega del kupole nazaj čez, dokler ne pride do štrikcev, ki se pa rahlo zataknejo in ko jih bolj močno potegnem, zašmelca in se malo pokadi tam zgoraj… in vse skupaj pade v čofodro (najbrž je vas Studor ostala brez elektrike…).

Zoranov filmček

Zoranov let

Hitro naberem padalo in ga odnesem na drugi del travnika (predno kdo pride…), ki je še delno zasnežen (plundra). Takrat pokliče Erzo, da sta z Borisom pristala skoraj v Bohinjski Bistrici, da se logistika odvija in da bodo kmalu pri meni. Ko pospravljam, opazujem morebitne poškodbe in najdem cca 5×5 cm zašmelcano luknjo na na zgornji strani, pri celicah na,vrhu padala. Grem do ceste in takoj mi ustavita domačina, ki me zapeljeta do apartmajev Triglav pred Staro Fužino, kjer že čaka ostala trojica.

Borisove slikce: /olc/index.php/forum/gallery/796176

by ·1 Comment

Čez hribčke in doline do naslednjega potencialnega starta: Gradišče nad Primskovim. Lep okrogel vrh z ogromno romarsko cerkvijo na vrhu in raztresenim naseljem pod vrhom. Lepi razgledi po Dolenjski, start tudi zgleda še kar, samo piha narobe, tako, da danes ne bo nič.

Nadaljujemo spet čez hribčke in doline do Stične, se zapeljemo okoli samostana in po pobočju gor do konca poti ob ogromni zapuščeni kmetiji, kjer pustimo avto in peš še kakšnih 100 viš.m na vrh položnega travnika nad Stično (Nograd). Ugotovim, da sem pozabil inštrumente in da je kamera prazna (hvala Megu, ker je odlaufal dol v avto po moje inštrumente, potem pa še pomagal Erzu in meni postavljati padalo).

Erzo odlaufa po položnem pobočju dol, pa laufa, pa laufa, pa laufa pa se že skoraj vsede v sneg, pa laufa – pa se odlepi od tal. Potem pa odlaufam po pobočju jaz, pa laufam, pa laufam, pa laufam, pa se odlepim od tal in  lepo čez Stično in samostan do travnikov za pokopališčem, na drugi strani ceste kot Erzo. Kljub prvotnim strahovom, ali bomo sploh uspeli čez naselje, je lepo držalo in sva oba brez problemov priletela do sem.

Sličica

Zoranov kratek filmček

Prelep pogled na Samostan v Stični iz zraka

Erzov filmček - Prelep pogled na Samostan v Stični iz zraka

Zoranov let

Še predno pospraviva, je Mega že pri naju – neprecenljivo !

by ·1 Comment

Sonce še ni zašlo in še lahko kaj naredimo. Smer Ivančna gorica in ob avtocesti proti Višnji gori in gor v nebo: Gradišče pri Višnji gori. Vmes poberemo pešakinjo, domačinko (sicer iz Lju), ki nas pripelje do svoje hiše, od koder je najbližja pot na vrh – start. Snega je kar kakšnih 30-40cm (hvala Megu, ker mi je nesel rukzak in gazil večino poti) in čez kakšnih 10min. smo na startu.

Čeprav smo gazili (predvsem Mega) na celo, je na startu potacano (kasneje na OLC vidimo, da je danes tu okoli tacal Desus). Piha primerno močno, ampak popolnoma z leve, tako da z Erzom postaviva padala skoraj diagonalno na smer na vrhu starta, na ravnem delu zasneženega travnika. Potegne padalo Erzo in mu ga veter sesuje in zamota v štrikce tako, da ga mora Mega odfecljati in potem začneta oba odmotavati štrikce in padalo… Jaz medtem čakam na kakšno izboljšavo vetra, pa si veter noče premisliti in vztrajno piha z leve.

Ker onadva še kar fecljata, potegnem in ga dvignem in stopam v desno, kamor me vleče padalo in me kar noče dvigniti. Končno se odlepim, ko sem že na bolj strmem pobočju. Nič kaj preveč ne drži in čutiti je močan V, tako da sem  kar nizko nad prvim platojem. Ker se bojim, da ne bom zvozil čez, zavijem proti grapi v desno, ki se spušča proti dolini Višnjice (malo se bojim morebitnih rotorjev tam…), pa se spuščanje malo umiri in zvozim desno ob platoju čez gozd nad dolino, tu zavijem v levo proti Višnji gori in počasi pristanem na enem od travnikov (v snegu) pri Dednem dolu.

Zoranov let

Erzo pristane nekaj minut za mano in ko pospraviva, je že Mega tu.

by ·9 komentarjev

Ker verjetno čez vikend ne bom letel, bi rad vsaj danes nekaj naredil. Glede na napoved me mika Strmca, Boris pa navija za Sv.Ano, ki nam ni dala predvčerajšnjim. Navijam za odhod čim prej in Boris in Mega sta za.  Mega gre celo na predčasen ogled Strmce in javi, da je Z premočan. Erzo, ki je za kasnejši odhod druge grupe, predlaga Vremščico in vsi smo za to varianto.

Poberem Borisa pri Logatcu, pa Mega na Uncu in na Vremščico. Okoli 13h smo na hribu. Na spodnjem startu piha kar močno in gremo še na zgornjega. Ker je premočno, najprej malo modrujemo in čakamo. Vmes celo razmišljamo, da bi šli na Osp, ki je nižji, vendar ostanemo.

Ker me že baše čas (ob 16h sem nameraval biti nazaj v LJ), začnem postavljati padalo na travniku malo pod vrhom takoj, ko se veter vsaj malo umiri. Obdobja umiritve so sicer vsake toliko časa, ampak potem veter spet prbije in Borisu in Megu se zdi takrat premočno, vse skupaj pa je nekje na meji. Jaz ob Borisovih nasvetih vadim hrbtno postavljanje padala in poravnavanje in imam postavljen čudovit zidek gotovo več kot pol ure (Mega in Boris stojita za njim, ker jima tam bistveno manj piha – pa še pazita, da me ne odnese po pobočju navzgor…). Oba sta sicer precej skeptična glede letenja, ampak ko se veter ponovno malo umiri, lepo dvignem hrbtno in odletim. Takoj me dvigne v zrak in z 2,5 naberem kakšnih 130m. Vidim, da začne postavljati tudi Mega, potem pa spet prbije veter in naprej se pomikam samo še  s 5 km/h. Mega me opozori, naj vztrajam naprej, da me ne bo odplaknilo čez hrib. Držim se nasveta, vendar začnem takoj izgubljati višino. Veter je res močan, je pa laminaren. Čeprav sprva mislim, da bom brez problema prišel do letališča, izgubljam višino vedno hitreje in ko pridem čez progo, mi je jasno, da nimam šans in odvijem na travnik na desni, kjer pa pristanem v kar živahnem.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko pospravim, je Boris že pri meni in skupaj greva do mojega avta na cesti, kjer čaka še Mega. Počakamo še Ščuko, ki ravno prihaja in pusti avto spodaj, midva z Megom pa potegneva Borisa in Petra na vrh. Še predno prideva na avtocesto, pripeljeta mimo še Erzo in Manca, za drugo serijo, (ki se je potem pokazala za zelo uspešno, saj se je veter umiril in so vsi dobro odleteli).

/olc/index.php/forum/gallery/794514

Odložim Mega na Uncu, da gre še enkrat pogledat na Strmico, kamor bo mogoče prišla tudi Mateja (je bilo premočno in Mateja ni prišla.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120214 Velika planina P665 16:12:16

Še en lep dan s šibkim vetrom nad vso Slovenijo. Včerajšnja ideja o Veliki planini je danes uresničljiva in ob 14h se preložim v Erzov avto pri pokopališču v Šmartnem. Pet nas je: Erzo, Mega, Boris, Mirko in jaz. Čez Vodice do Kamnika in v Kamniško Bistrico pod gondolo, ki vozi samo ob polni uri, tako na postopamo še dobre pol ure, preden se vkrcamo.

Ker je uspel Klemen Hančič dogovoriti ugodno “padalsko” ceno 8,40€ za gondolo in sedežnico, nam na zgornji postaji poženejo še sedežnico (najprej so nam celo obljubili prevoz z motornimi sanmi na Gradišče, če bi nas bilo manj). Idilična vožnja s sedežnico nas čez slabo zasnežena pobočja Velike planine pripelje do Gradišča. Še nekaj korakov čez “krater” do starta. Piha sicer rahlo z desne, drugače pa je skoraj idealno za hribovsko letenje.

Postavimo po snegu eden zraven drugega, saj je prostora dovolj. Prvi potegne Mega, za njim Mirko (ki ga podrobno poučimo, kje in kam naj leti), potem jaz in za mano še Erzo in Boris. Takoj za robom zavijem malo v desno in drži, čeprav nabrati ne morem, potem pa na levo bližje robu. Občasno rahlo dvigne, drži pa lepo, tako da le počasi zgubljam višino. Nad sedelcem med Pirčevim vrhom in Ravnim hribom sem lepo visoko in ko začutim dviganje, zavrtim, vendar dviganja ne ujamem (za razliko od Erza in Borisa, ki nabereta do višine štarta…) in se hitro usmerim naprej proti Mekinjam, kamor pridem še zelo visoko. Mega ravno pristaja na standardnem pristanku in od nekod se vzame tudi Klemen, ki pristane zraven. Jaz nadaljujem nad samostanom proti Kamniku skoraj do hriba pod Starim gradom, vendar si ne upam dlje, obrnem nazaj, zbijem višino nad stadionom in pristanem na sredini.

Sličica

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Ko pospravljam, se visoko nad mano pripelje Erzo, ki nadaljuje mimo gradu in pristane malo pred pumpo na obvoznici (kjer je sicer pristanek s Špice). Boris je nad samostanom zbil in zaradi družabnosti pristal skupaj z ostalimi. Klemen zapelje Mega po avto, jaz pa počakam v bifeju Pri Keglju, dokler ne pridejo po mene. Poberemo še Erza pri pumpi in v LJ.

Borisove fotografije na XCglobe gallery

Med vožnjo pridejo informacije, da je Ščuka odletel z Lijaka do Buzeta, kar naenkrat naš idilični zimskohribovskosončnopopoldanski let popolnoma razvrednoti. Edino Boris se bori z mano za lepoto današnjega leta (zanj je bil novnov), medtem ko se Erzo in Mega (tudi zanj je bil novnov) tolčeta po glavi, kakšno priložnost da sta zamudila, zraven pa psujeta Sčuko, ki ni poklical in kaj vem koga še vse… Čudovit letalni popoldan !