Ker pa ura še ni  tri, greva še na en bolj zaresen start (Primskovo goro predlaga Erzo), če bo.

Nazaj na avtocesto, do Ivančne gorice, mimo Stične in skozi Šentvid pri Stični in Radohovo vas na Primskovo goro, kjer smo se enkrat že razgledovali.

Na takrat izbranem startu piha V kar je čisto z leve (meni sploh ni simpatičen). Še gor do cerkvice, kjer je meni bolj simpatičen potencialni start, ki pa zahteva J (in je trenutni veter že skoraj od zadaj…). Doli je že rahlo megličasto in vse skupaj tudi malo mračno, tako da se že skoraj predava. Pa Erzo vseeno hoče pogledati še po kolovozu pod vasjo.

Zapeljeva dol in odpre se prekrasen travnik, kjer piha idealno po pobočju gor. Vzameva robo in na travnik. Situacija mi je vlažno nesimpatična, ampak prilika je tu.

Erzo postavi, dvigne in odleti in takoj odvije desno čez gmajno ven.  Malo zavjuga sem in tja in pristane pri kmetiji v dolini.

Erzov let

Potegnem takoj za njim in se odpeljem malo niže proti sedelcu in potem desno ven. Sem nekaj nižji, vendar vseeno varno čez gozdni rob in nad dolino. Pristanem na sluzasto blatno mokrem travniku pod isto kmetijo, kjer se Erzo že pogaja za prevoz.

Zoranov let

Ko pospravim in pridem gor, nama domačin že ponuja lokalno kapljico (jaz vozim in se ubranim). Malo nakladamo, potem pa naju zapelje gor do vasi. Prijazno se posloviva od prevoza, pretovoriva v LCja in še na kratko izvidnico na sosednji hrib.

Dan se že končuje, zato obrneva v dolino in nazaj proti Lju. Še tretji novnov (nov) 🙂 .

Ker je dan še mlad in več ne dežuje (če bi tu, pa kje drugje sigurno ne bi…) je treba najti še en novnov za Erza. Gledamo po zemljevidu in se odpeljemo dol proti Šmarjeti in ogledujemo in se ustavljamo na vsakem pobočju, ki vsaj malo visi dol in proti Z (tako zahtevo kažejo lokalni dimi – kar se smeri neba tiče, mislim). Mirko je z nama, svoj avto je pustil pri Šmarješkem britofu, ker njemu ni več treba in bo naju peljal, kamor bova želela – itak ima časa na pretek, saj je svoj zdraviliški šiht za danes že opravil…

Obiščemo Zbure in se na koncu odpeljemo v Raduljsko hribovje. Ko smo enkrat po slemenih, ogledujemo vsako fliko brez vinogradov (ki pa so v večini in flik skoraj ni, če pa je že kakšna, ni pristankov…). Končno se ustavimo v Čužnji vasi na gričku, kjer je lep strm travniček. Z vrha zbiralnika za vodo (ki je 1,5m višji od okolice) je lep razgled na ugašajoči dan in na travniček (idealno za startat, piha idealno močno gor – le delno z desne). Spodaj pa skoraj 100m niže dolinica in okoli sama gmajna. Že obupamo, pa skočim do roba in vidim, da je na dnu dolinice med drevjem majhen travnik. Pokažem Erzu (velikost in predvsem dolžina potencialnega pristajalnega travnička nista znani) in že razteguje (bo že spodaj videl, če je dovolj prostora za pristati 🙂 ).

Še meglice se naberejo prav v dnu, ko se požene čez telefonski drot in zavjuga po zraku. Čim dlje naravnost, potem pa ostro na levo in dol na dno. Ali je podrajsal po drevju ali pa ušesa potegnil, ni čisto jasno. In menda pristane (se ne vidi, ker se pač ne vidi skozi drevje 🙂 ).

Erzov let

Mirko pokliče, pa doli seveda ni signala. Malo hreščanja, potem pa kar zavpije, da pride nazaj gor… Meni tega res ni treba… Pa še cota je od prej že čisto mokra… Erzo pride v vidno polje in začne zlagati… Ampak piha pa še vedno lepo in meglice so se malo razredčile po dnu. No, vsaj tako zdajle zgleda od zgoraj… In sem pri avtu in v tangicah, medtem, ko mi Mirko razvleče coto.

In potegnem in lepo preletim kabel in zapeljem naprej, dokler se da in na levo do drevja in oster zavoj v desno in v meglicah na klousiča mimo drevja na levi in bremzam in sem visoko in še bremzam in še bremzam in … hvalabogu je travnik dovolj dolg, da pristanem 5m pred koncem… 

Zoranov let

Ko stlačim mokroto skupaj, me čaka še matranje po hribu navzgor.

Na vrhu o avtobusu in 2 potnikih ne duha ne sluha. Po telefonu zvem, da prihajata z ogleda še enega potencialnega odleta (seveda je treba izkoristiti čas, ko sem se spravljal nazaj gor) !!… Še zaključno druženje v bližnjem kmečkem turizmu (piri in radlerji in domača dolenjska kranjska klobasa s hrenom in namizni fuzbal Mirko:Erzo).

Potem pa na britof in slovo od Mirka in v temini večera nazaj v Lju… Novnovnov 🙂 ! 

Lusji gre zahvala, da smo pretrgali to štorijo s Čavnom. Danes ima službeno pot na Slavnik in se ji pridruži kar velik del jate. Lusja s kolegom Goranom okoli 10h iz LJU. LC naloži Erza, pa potem Mega in nekje od Razdrtega dalje skupaj vozimo do Podgorja. Tu že čaka Ščuka. Vseh 6 in dodatna 4 padala stlačimo v LCja, ki pohlevno zagrize v šoder proti vrhu.

Pri koči se ustavimo in Goran začne razkopavati Info terminal, mi pa na vrh malo modrovat (na sever se definitivno da odleteti 🙂 ). Čudovit dan, modrina, razgledi na morje, zasnežene hribe, primorske griče… JZ rahlo piha, zato postanemo nestrpni in gremo pomagati Goranu, da končno izpuli elektroniko iz ohišja, potem pa offroad na Mali hrib (glava na robu planote), kjer bomo startali. Začnemo postavljati,

pa Erzo pogleduje k vrhu Slavnika(kjer smo bili malo prej)

in uporabi svojo standardno prepričevalno frazo: “Kdaj, če ne danes…?”.  Ker je planota res položna, se mi kar ne da, ampak Ščuka je za in če ne grem, bom ob novnovnov… Pustim svoje na pol razpakirano padalo, Lusja in Mega postavljata naprej, Goran pa nas tri zapelje gor in pomaga pri postavljanju cote.

Zdaj piha pri koči še malo močneje, pa tudi bolj z desne (Z smeri). Erzo zalaufa in laufa in je kar v zraku

in leti proti kotanjici pod glavo in pristane.

Erzov prvenstveni let

Jaz se v mislih križam, ker, kljub moji lahkotnosti v tangicah, cota nima rada tako položnih travnikov.

Pa zalaufam in laufam

in laufam in preskakujem manjše grmičke in še laufam in se odlepim od tal (mogoče bi se že prej, če ne bi zategoval komand… mi povedo kasneje) in tik nad tlemi preletim cesto, potem sem vsaj kakšen meter višje,

pa nad kotanjo in pristanem v travci pod Malim hribom :-).

Zoranova prva ponovitev

Pogledam nazaj in vidim še Petra, ki bistveno bolj suvereno (= nekaj metrov više nad tlemi) prileti do glave. Mega prlaufa in pomaga pospraviti cota klase 🙂 v LCja, ki ga je že pripeljal Goran. Novnovnov :-).