Na kulturni praznik bi bilo kulturno narediti nov štart. Odločim se ponovno poskusit hribček Stari grad – pod anteno, ker sem bil s padalom gor že trikrat. Erzo je odletel pod daljnovodom, ko je bil žled in ni bilo dratov. Zoran ga je tudi gledal že 4 leta, bil je gor že 7 krat. Pa saj ga ne moreš zgrešit, kot se ti tako hinavsko svetlika že iz avtoceste. Problematično je odletet, ker skoraj vedno piha iz strani in v poseki not je brezvetrje. Za štart naprej porabiš preveč prostora in si spodaj že hudo omejen s pristankom. Če je pa vetra dovolj, da v poseki not pihne na gor, je pa v zraku sigurno čez 10m/s in močno turbulentno.
Vseeno se odločim probat, saj nekih 15 min opazujem smrečice s tankimi debli, ki se že nekaj časa ne zibljejo več. Odločim se, da je to moj trenutek in poskusim štartat. Padalo seveda ne gre gor, zato počakam da imam vsaj malo sape gor, da rabim čim manj časa teči. Seveda ko sapico imam, se smrekce že zibajo. V luftu sem skoraj brez težav, razen to, da mi je ušel naprej, ko pridem ven iz poseke se pa začne. Padalo imam vse drugje, kot nad glavo, dvakrat mi zaviha ušesa, močno me odnaša v levo (V), zato v pričakovanju na hujši kolaps vseeno pritisnem na pol gasa in rinem naprej čez kočljivo drevesno mejo, za katero ni nujno, da se jo da vedno preleteti. Na pristajalnem travniku, precej stran od hriba že mislim, da sem stran od najhujšega pa ni nič boljše. Lebdim na mestu, dobesedno. Ne naprej, ne nazaj, niti gor niti dol. Že študiram, ali bi šel z ušesi dol, ampak nisem niti imel ne časa ne dovolj rok na voljo, saj sem imel čisto preveč dela s stabilizacijo padala, potisnem polni gas in kot polž porinem v območje spuščanja, na tla pa pridem lepo in v močnem še malo pohendlam. Enkrat, prvič, zadnjič in nikoli več.
Na OLC-ju pa se razvije prava debata / vojna s poimenovanji in lastništvu značk…