Ker smo z novnovnovim precej potešeni, bolj mirno zapeljemo skozi Podpeč gor na Kraški rob na oglede (mogoče pa ne bo več toliko vetra).

Najprej na še sveži (Pojetov) Marčev hrib – antena, kjer smo si enotni, da preveč piha in da je tole res štart Pojetovega tipa (in je vprašanje, če bomo še kdaj tukaj…).

Podaljšamo naprej na Marčev hrib (originalni) in smo še vedno soglasni, da preveč piha. Ampak manj, kot zadnjič (s Pojetom in Simeonom). In malo modrujemo in se sprehajamo sem in tja in sončimo. In še vedno preveč piha, ampak mogoče le malo manj. In se Žan odpravi v LCja po robo in mu pomagava postaviti in potegne in se z  liftom odpelje gor.

In ko rine ven, ga še kar dviguje in se kar čez dolino v dviganju pelje proti Hrastovljam. Šele na poti nazaj ga malo spusti. In pristane spodaj na dnu doline pod Podpečjo.

Jeanov let

Meni sploh nekako ni (treba), ampak ko se bliža trenutek odhoda, pa mi je le žal, da ne bi… in vzamem kar M24, da se kao nahitro odpeljem dol.

Mega mi pomaga postaviti in po nekaj dvigih (veter je sedaj še pojačal) ga odložim na bližnji grm. Hitro je snet (hvala Mega 🙂 ) in spet v pripravljenost. Ko končno potegnem in stopim v zrak in zapeljem bolj ven, me tudi začne dvigovati (tega z M-jem nisem pričakoval). Veter je res močan in šele na drugi strani doline me začne spuščati. Malo vjugam sem in tja, da pristanem na travniku blizu Žana.

Zoranov let

Ko pospravim sta z Megom že pri meni.

Še v Kozino na ogromno porcijo sladoleda…

Podaljšamo na vrh in na Poljane, kjer nas pričaka na startu kolesar. Erzo in Žan sta že kar s padali. Tudi tu je skoraj nulca, z občasnim pihanjem z leve. Erzo nekajkrat poskusi, pa ga še dvigne ne, potem poskuša Žan in v drugem poskusu spelje. Erza še malo spodbujamo, pa na koncu sprovociramo Faaca, da gre po robo (Erzo pa zamenja težek zic za tangice). Žan pristane pri glavni cesti.

Jeanov let

Faaca spelje z zavozlanimi štrikci in kljub začetnemu pospešenemu zgubljanju višine (deluje kar kritično in mu že določamo bližnje pristanke…) odpelje vzdolž grebena in pririne do glavne ceste.

Faacov let

Še Erzo potegne naprej in z atraktivnim startom skozi drevesne krošnje meje na dnu poseke odpelje ven in z veliko višino prileti na pristanek.

Erzov let

Medtem ko midva z Igorjem pripeljeva Erzov avto(bus) v dolino.

Na poti proti LJU v Kozini še (neuspešno) iščemo Erzovo izgubljeno postajo…

Včeraj so bili napovedani močni nalivi za danes, zato potegnem nočno, delam do 2.00 zjutraj. Ponoči treska, ščije, se bliska. Pozabim na letenje v nedeljo. Nemogoče. Zjutraj pa ne morem spati… Nekaj me moti… Svetloba… Manem si oči, odprem levega, nekam svetlo je… Ura je 8.30. Dvignem rolete, WTF? Sonce?! Na pol v spanju se odkotalim do Ane ki kafetka v dnevni sobi. Ukažem naj se zrihta čim prej, da greva ven predno bo dež. Kam? V Pivko moram k nonotu popravit TV… Torej Šilentabor. Kam piha? Ni važno. Tam sta obe smeri. Na hitro še ošinem postaje. Generalno V/SV, šibko. OK, Gradišče-Knežak.
Stopiva ven iz bajte in v oči mi pri vsej modrini neba pade gromozanski CB na jugu. Ravno tja greva. Že sitnarim, pa kako se lahko ravno tam naredi. Pa dobro, saj če je SV, ga bo odneslo na Hrvaško…
V Zagorju je še sonce, rob CBja je nekje bolj južno. Odrineva pešaka od cerkvice proti Gradišču. Odpre se fantastičen razgled na travnat greben, zadaj v Narinu pa megla, ki jo veter lepo odnaša in navidezno podaljša greben.

Lepo, fotogenetično… (9:39)

Veter se spreminja, vedno močneje ga čutim iz juga. Kar naenkrat iznenada meglo iz Narina razlije po celem grebenu dol v Zagorje. Obrnilo je na Z. ?!?!?!?!?!?!

Ko te vreme “od uzadi” … (9:44)

Glasno preklinjam, se vdam, in obrneva. Še naprej tečnarim kako me lahko pogoji tako nategnejo, vsake toliko se ozrem nazaj v meglo in študiram kako je to možno, če je povsod V/SV. Trideset sekund za tem, ko sem še zadnjič poje*** mat*** komurkoli že se spet obrnem in megle ni nikjer več. WTF? (#2)

Kje the F%#K je zdaj megla? (9:49)

V visoki travi se nastavim za ograjo in malo hendlam – Dune du Šilentabor. Pihne ne dovolj, da bi poletel čez ograjo, kar pa pihne je bolj iz desne (JV).

Nad Zagorjem

Dune du Šilentabor

Ko vidim, da mi ne bo uspelo, se postavim pred ograjo in potegnem. Veter me kar ustavlja za naprej (15km/h). Čez daljnovod ob cesti ne pridem. Zavijem na travnik, kjer se paseta dva osla. Malo sta me prišla povohat, jaz sem se pa še nekaj časa pasel z njima za visoko naelektreno ograjo z bodečo žico, dokler nisem splezal čez vrata.