Danes napovedan krasen dan. In zjutraj tudi je. Prvotna ideja o Ravni gori se po posodobljeni napovedi vetra (JZ čez vso SLO, spodaj in zgoraj… na SV pa pre-močno) spremeni v cilj Buzet.

V LJ poberem Malino (Matic Erbežnik), na Vrhniki presedeva v avtobus k Erzu in Habibiju (Tilen Čepar) in gasa na Buzet. Na startu ravno odleti Aire Saša (Juvan), ki ekspresno pobere in izgine… Z njim pa tudi izgine veter. S postavljenimi padali čakamo, vendar vetra ne prinese tudi Ščuka (ki po Erzovo s seboj nosi lepo vreme in tapravi veter 🙂  & Co. , ki pridejo nekaj minut za nami. Čakamo in čakamo, začne že pihati vzdolž grebena  (Z) z vmesnimi kratkimi, uporabnimi trenutki.

Na Erzovo provociranje prvi izgubi živce Malina, ki starta in čez 3,33 min curi na prvi travnik pod startom.

Potem le malo pihne in drug za drugim to izkoristimo. S težavo pobiramo tik nad železnico. Vsi se matramo, potem pa nekaterim uspe, drugim pa ne najbolj. Je razrukano in je treba res iskati dviganja vzdolž grebena. Vmes skoraj že vozim na pristanek (pa Ščuka tudi), pa le najdem (najde) neko šibko dviganje, ki se potem vedno bolj jača in na koncu naberem na max okoli 1000. Drugi so že višje in se že dogovarjajo, kam bi šli… Kakorkoli, 4x lepo naberem in na koncu nabiranja padem ven in totalno scurim in ponavljam vajo, više pa ne uspem. Vmes pa lovljenje ob grebenu sem in tja. Ko ostali počasi odpeljejo proti Slo, imam počasi zadosti in se po slabi uri odpeljem na uradni pristanek.

Zoranov let

Pospravim in nato skoraj uro neuspešno moledujem za štop, potem pa končno uspem in pridem do Erzovega avta. Prvi se oglasi Malina, ki je scuril v krematoriju (Vodice zadaj za Žbevnico, blizu slovenske meje pri Podgorju pod Slavnikom) . Dobrih 20km po vukojebini od Buzeta do tja in po debele pol ure ga poberem v lokalni krčmi. Čudovita pokrajina (kakšni sprehodi, kakšno kolesarjenje po skoraj neobljudeni samoti…).

Naprej čez mejo (hrvaški policaji in cariniki, ki se nacejajo s teranom (?) naju niti ne pogledajo, na naši strani pa policaj komaj stoji na nogah, zavija oči in poskuša biti zelo uraden, pa mu nekako ne uspe in se jecljajoče poslovi in odmaje…) pod Slavnikom do Kozine in naprej do Avio Puba, kjer je meeting point. Habibi (ki je scuril pri Podgradu)

Habibijev let

je organiziral Ščukov avto iz Kozine, pobral ostale, ki so pririnili nekje do Juršč

Erzov let

in preostanek jate je tudi že v Avio Pubu. Še zaključno druženje in gasa na Vrhniko in v Lj… Ker je še zgodaj, ob odhodu Erza malo zaskrbi, če grem še kam 🙂

Danes se je pričakoval tisti dan in nekateri so celo vzeli dopust (Mega, Samsa). Manca in Andrej sta se prijavila že včeraj, ampak današnje jutro je bilo mrčasto čez večino SLO in celo grdo oblačno na Primorsko-Goriškem :-(. Andrej je zjutraj od razočaranja kar zgubil vso energijo, Erzo ni pokazal velikega zanimanja za karkoli (danes mu ni treba – seveda, ko včeraj ni scuril v Kokri…). Še Češna je klical in se zanimal za plane. Edino na Gorenjskem so kamere kazale sonček in bazice, Aladin in dejanski podatki pa obetali zmeren veter (pod JZ-SV diagonalo SLO vse zeleno in celo modro…).

Nahecam Mega (da ne bo šel dopust v nič 🙂 ), da greva dopoldan ubit na projekt Žažar (moj projekt, Erzu letos ni več zanimiv), potem se bodo pa tudi ostali izjasnili kam in kako. Zapeljeva se gor na travnato sedelce pod vrhom, suvereno odkorakava na bližnji vrh in začneva postavljati mojo coto v zmernem vetru 5,5/6,5. Ko jo postaviva, veter spremeni smer proti Z in pojača na več kot 10. Naslednjo uro se naslanjam na zidek in čakamo na kakšen popust, pa ga ni. Končno s skupnimi močmi zbaševa coto v kepo, odneseva dol do avta in pospraviva ob kramljanju s starejšim domačinom.

Potem pa na Vrhniko, kjer že čaka zmehčani Erzo, ki se strinja z Gorenjsko – je že vse skoordiniral za Sv.Peter. Naročimo že sproščeno Manco na britofu in gasa proti Begunjam.

Napovedanih lokalcev na pristanku ni, zato čez nekaj časa po že znani cestici (kolovozu) gor do cerkvice. Tudi tu ni nobenega lokalca (vsi pa po telefonu javljajo, da prihajajo, ampak se ne mudi, ker bo veter obrnil šele po 16h – sedaj namreč piha v rit – močan V). Vmes se čudežno oglasi Delux, kje smo  in kakšni so plani.

Končno začnejo kapljati lokalci, veter pa obračati (še vedno pa dva referenčna ognja-dima v dolini kažeta za 180st. nasprotno smer 🙂 ). Nakladamo in končno začnemo postavljati, ko se smer bolj stabilizira v pravo. Z več ali manj težavami startamo skoraj vsi razen Mance (čaka, da se malo umiri) in Mega (prostovoljni šofer iz rehabilitacijskih razlogov…).

Najprej je malo razrukano (močan Z), potem pa več kot uro lepega jadranja na močnem Z ob grebenu in nad njim med Petrom in Žirovnico. Domačini prvi odpeljejo proti Dobrči in naprej, Erzo tudi za njimi, jaz pa v prvem poskusu obupam in še enkrat začnem vajo nazaj ob startu, do Žirovnice in nazaj, ko ugotovim, da je tudi Manca v zraku in me kar mimogrede nadleti, še dodatno nabere in se odpelje proti Dobrči. Grem za njo, ona priklopi in se čez nekaj časa obrne, jaz pa kljub nižini vlečem naprej. Počasi nabiram višino in si končno oddahnem pri Zmajarskem štartu, kjer naberem dovolj visoko, da mi je jasno, da bom prišel vsaj do Tržiča. Odpeljem se kar naprej z višino 1100 in me kar drži, tako da preletim Križe še z 800 in z malo nervoze. Na koncu s precejšnjo rezervo pristanem na uradnem pristanku v Seničnem v večernem mraku po debelih dveh urah letenja :-). Vesel ko radio.

Zoranov let

Erzo pristal pod Ambrožem,

Erzov let

Manca v Begunjah.

Ko pospravim, počakam, da me pobereta Manca in Mega in še pod Jenkovo, kjer je Erzo že naročil pice za praznovanje :-). Vsi ful veseli :-).