Erzo javi, da gredo na Zavrh. Ko sva že blizu Unca pokličem Mega, ki ne bi šel nikamor. Erzo pa čez nekaj minut javi, da je pristal.

Erzov prvi Zavrh

Predlagam, da ga poberem pri Bistri in da gremo še enkrat gor. Seveda je za.

Zareži se mi ob cesti, malo za Bistro, se zbaše v avto in do pumpe, kjer že čakata Džeri in dolgolasi Uki :-). Vsi so še za enkrat in avtobus nas odpelje gor (kljub rahlemu sneženju in mestoma na cestišče oprijetem snegu…).

Ko gazimo proti startu, še rahlo močneje mede, ampak mi smo odločeni. Na startu nulca. Seveda postavi prvi spet Erzo (je pač najhitrejši), vendar Džeri postavi pred njim kar na strmini in tudi prvi potegne in odleti. Erzo zalaufa naprej in je tudi v zraku. Potem pa jaz. Odbingljam ven med snežinke in naravnost proti Škorpijonu. Uki je takoj za mano zadnji. Po 5 min pristanem na standardnem pristanku,

Zoranov let

ostali gredo pristat na pumpo, v resnici pa tam pristane samo Uki, Erzo in Džeri pa na travnikih za Borovnico.

Erzov drugi Zavrh

Štopam do pumpe (nimam nobene komunikacije z ostalimi: brez postaje, brez telefona, ki je v avtu na pumpi), tam ujamem Ukija v mojem avtu in še po preostala dva in gasa gor. Džeri se odloči še za enkrat (gori je že kar resni snežni metež 🙂 ), Uki ga bo spremil na start, midva z Erzom pa dol in domov…

Danes bomo ves dan leteli. Zjutraj je sicer vse mrčasto in na Primorskem burjica (10/22 Kovku), ampak že po prvih usklajevanjih je jasno, da gremo na Primorsko.

Prva ekipa ob 10.x Mateja, 10.32 prestop v Erzov avtobus, 11.x prestopi še Mirko v Postojni in dol v Vipavsko dolino, pa okoli vogala do Branika. Malo sem navijal da gremo pogledat na Trstelj, pa Erzo po telefonu komunicira z Matejem Sfiligojem (ki je lokalec) in zve, da je na Govcu idealno in gremo tja.

Na startu v glavnem primeren veter, ki pa občasno butne ob grebenu z V in nas naredi rahlo nesigurne. Sfiligoj ne bi šel v zrak, ker po njegovih izkušnjah v takem vetru ne bo mogel jadrati in toplandati (hkrati pa pravi, da je v takem lahko nesugurno in ga je že kdaj pošteno zrukalo, pa to…). Gremo v avto po robo. Vsi Erste klasse in nazaj na travnik. Malo čakamo in si dajemo pogum (zdaj že kar nekaj časa ni prbilo…), potem pa začnemo postavljati.

Erzo potegne, ko tisti dodatni vektor z V malo pojenja in naredi en zavojček po luftu in pristane na pobočju in se potegne s padalom po pobočju spet na start.

Erzov prvi zavoj

Potem nekaj časa nabija V, Mire ima postavljeno, Erzo bi že pospravil, meni pa ni za pospravljat in raje potegnem in zmotovilim po pobočju in odletim.

Proti vetru ob grebenu me kar ustavlja in tonem, pa se raje obrnem z vetrom in s 47km me odpelje po dolini proti Braniku. Poskušam še na sredi doline, pa ni nič drugače. Zmontiram se nad pristanek in obrnem v veter in se z guncajočim liftom spustim na pristanek.

Zoranov let

Erzo sprašuje po postaji, kako je spodaj, potem pa zagledam tudi njega v zraku. Nad menoj se odpelje čez Branik in pristane na travniku na nasprotnem koncu.

Erzov let

Potem pa kar nekaj časa čakam, da se pripeljeta Mateja in Mire, ki sta se odločila za ne. Poberemo še Erza in naprej. Zvečer ugotovim, da letos še nismo bili na Govcu (nazadnje smo bili natančno na Silvestra).

Zjutraj čudovit sonček. Kamniški hribi in Julijci se bleščijo v kristalnem dnevu. Modrina na nebu je brez napake. Ampak pogled na podatke kaže na Krvavcu sunke SZ do 60km/h in takoj se bleščava in lepota na Gorenjskem malo zamegli (seveda, kar se tiče letalnega ceha…). No, na Primorskem pa je ta megla že konkretna. Štusej že zjutraj javi, da je zbor Luftarjev na Kovku. Pa še veliko drugih je šlo tja, pa obtičalo v megli na startu ali pod njo pri Anji…

Iščem kam in to čimprej. Lusja si je vzela danes delno prosto in bi tudi šla že zgodaj, Mega danes “lahko” (zgodaj), Mateja si je vzela fraj že po 13h (kar je za njo med tednom blazno zgodaj), Erzo pa ima službene obveznosti (po malici), tako da ne more najbolj zgodaj in bi šel malo bolj pozno (kar se pa terminsko ujema z Matejo, čeprav sta pojmovno na povsem različnih koncih 🙂 ).

Za trenutek se pojavi ideja o Ilirski Bistrici (tud Štusej bi se priključil), ker se tam megle razkadijo in pripali sonce, ampak po resnem pogovoru z Megom (ki vidi jasno in sončno Slivnico (pa postaja na njej se mu je odzvala in javlja 3/5 JZ – hvala Emil 🙂 ), je naenkrat cilj popolnoma jasen: Slivnica !

Prva ekipa je na poti tja (Lusja, Zoran, Mega). Na pumpi za Cerknico je že Štusej in nenapovedani Dane. Prevekslamo se k Lusji (s padali v naročju) in gasa gor.

Na startu nepopisen razgled na Cerkniško dolino in jezero (in zlivajoče se oblake z Javornikov).

Ko začnemo postavljati, se vsuje še množica ostalih padalcev (Kovk se je deloma preselil sem…). Hitro odletimo eden za drugim. Mega kot prvi tudi prvi začne curiti, ostali pa za njim.

Lusjin 1.let

Jaz zavijem takoj na desno in se ob grebenu pripeljem do Cerknice, tam malo vrtim in celo naberem nekaj metrov (ob spodbujanju Erza po postaji – druga ekipa je že spodaj). Potem pa ekspresno scurim k pumpi.

Zoranov prvi in edini let

Ko pospravim in pridem do pumpe, je druga ekipa (Mateja, Erzo, Emil + Mega) že na poti gor, Lusja, Štusej, Dane in jaz pa hitro v avto in gor za drugo rundo. Ko začnemo v drugo postavljati na startu, Mateja ravnokar startuje, kmalu za njo pa tudi Lusja. Erzo in Emil še malo čakata na “močnejši” veter, ki pa začenja zares postajati vse močnejši. Emil, Erzo, Mega, Štusej in Dane odletijo, in zajadrajo  ob JV pobočju.

Ko pa do konca postavim jaz, je že resno močno. Potegnem hrbtno, pa mi ga nabije gor in pri obratu sfecla in zabije nazaj na tla med kopno šavje. Začnem trebiti vrvice, veter pa vse bolj nabija. Po postaji slišim, da možje v zraku (in punca Lusja, Mateje je že pristala) postajajo nervozni, ker je očitno veter tudi pri njih vse močnejši. Res vidim, kako visijo v zraku s potegnjenimi ušesi, pa jih še vedno dviguje. Emila odnaša nazaj za Grahovo.

Emilov Boj na Požiralniku

Padalo na tleh vedno teže obvladujem, pa na srečo pride na start eden od predhodnih padalcev (Gregor Žilnik, ki je prišel gor po avto), ki mi pomaga malo razplesti padalo – in potem nabrati skupaj, ko mi je jasno, da v takem ne bom več startal. Pokličem postajo, ki javlja 8/12 J in jasno mi je, da sem se prav odločil. Tudi Erzo po postaji javlja, da ni več varno v zrak. Ušesarjem počasi le uspe zbiti višino in počasi poskušajo pristati,

Erzovo ušeskanje

Lusjin 2.let

Jaz pa pospravljam zadaj za šavjem, kjer je malo bolj umirjeno. Pa pride še Simeon, ki je prejle odpeljal tandem (služba), da bi se odpeljal dol še za lasten užitek. Najprej je zelo odločen (“saj ima Huskyja, ki kar gre v močen veter…”), ko pa postaja pove, da je že 9/14, se odloči, da bo tudi on malo počakal. Malo modrujeva in jaz do konca pospravim. Ko postaja pove, da je 9,6/14,8, tudi Simeon odstopi…

Mega pripelje šoferje po avto in gasa dol do bifejčka v Mercatorju, kjer zaključimo lep letalni dan :-).