Danes je bolj slabo vreme in v SV Sloveniji že vijoličasto  (JZ), v JZ samo zeleno, v SZ pa so ostale bele čistine.  Kljub napovedi Kovk ne javlja preveč hudo (6/8 J) – za razliko od Slivnice, kjer je JZ  17/27 m/s. Tako me vleče, da bi šli pogledati na Vremščico. Damjan je danes out (je že včeraj povedal), Erzo me bolj iz sočutja ne pošlje u pm (saj menda ja vidim kakšno je – no se slišiva kasneje). Delux se ne oglasi. Mega pa jaz pokličem za stanje na terenu. Čez nekaj časa javi, da po Planinskem polju piha kot pr norcih in da res ni jasno, od kod je tako “mirno” na Kovku, pa da že malo kaže na dež – skratka on se danes distancira. Moja rezervna varianta pa je Gozd, kjer je stabilnih cca 1,5/3,5 J že ves dopoldan (pa tudi gori na Križki ni premočno). Malo pred 14h se še enkrat slišiva z Erzom, ki je klical Širco v Sežano, pa zvedel, da je tam spodaj mirno, ampak kilavo, na Vremščici pa lahko tudi nažiga. Erzo predlaga premirje za danes (lako njemu, ko je včeraj naredil 5 startov in od tega 3 nove!), ampak zaostanek narašča in tu ni čas za počitek… Erzo mi požegna Gozd (ga ne zanima in mu danes res ni treba) in tako se ob 14.15 odpeljem sam v sivino Gorenjske.

Sandi mi je potrdil šolo na Gozdu ob 15h, tako, da bom imel logistiko rešeno. In lepa prilika je, da spet malo potreniram Nuptseja4. Na pristanku je mirno, k Sandiju pride samo en tečajnik in trije smo hitro gor. Tečajnik dobi navodila, piha malo v hrbet, postaja na stolpu kaže V, najprej starta on (lepo), jaz pa laufam kot nor in komaj spravim padalo nad sebe, da odletim (mi potem Sandi razloži, da sem spet preveč vlekel A linije, namesto, da bi vse enakomerno s telesom). Samo malo zavjugam in sem že na pristanku.  Je pa bil kar močan V pri izhodu iz poseke.

Zoranov let

Danes sem že zjutraj ves nervozen. Napoved je idealna. Lepo vreme, zmeren Z do višav. Verjetno bodo danes čudeži na Kovku in Lijaku (in so res tudi bili, kot se vidi zdajle), ampak mene tja ne mika. Nekako me vleče Strmica. Damjan je tudi že nervozen in bo danes unovčil kvizka (=zbrisal s šihta na letenje), Erzo se najprej ne javlja (mi je jasno, da se tudi trese, ampak včasih pa mora tudi kaj oddelati na šihtu), tudi Mega najprej ne (očitno je povečal učinkovitost na max, da bo čim prej oddelal današnji šiht in bo fraj), potem pa pokliče Boris z istim predlogom: Strmica (mogoče je rekel še Kovk ali Lijak, ampak tega nisem slišal…). Začuda se tudi njemu ne mudi preveč – strinja se, da bo 13, 13.30 kar v redu (!) (potem se je razjasnilo: ves dopoldan sta mu pobrali dve luknji 5x5x7 cm, ki jih je moral skopati za svoj gradbeni projekt). Potem pokliče Mega, ki  se 15 min kasneje službeno že javlja s Strmice: veter je že OK, čez uro, dve bo idealen. Erzo samo sporoči, da je blazno zaseden do 14h, potem pa pride, kamor bo treba.

In že se ob 13h pridružim Damjanu na Dolgem mostu, kjer skakljava v gatah, ko se preoblačiva na javnem parkirišču v delovna (=letalna) oblačila, 13.37 izvrši Špela primopredajo Deluxa nad logaško cestninsko in proti Uncu. Po raznih telefonskih in internetnih obvestilih kaže, da je veter malo usahnil (na Slivnici je 2,5/3,8 JZ), kar Strmico daje pod rahel vprašaj (alternativa se je vreči s Slivnice). Vendar je Mega že na poti na start in ko zavijemo z avtoceste na desno na Uncu, njegov klic razbistri situacijo: na startu je idealno, mogoče na momente malo močno… In že šibamo gor po makadamu. Ko stopimo iz avta, Mega že razgrinja. Erzu javimo, da je tu to, kamor je treba priti.

Pet minut kasneje že vsak taca po svoji fliki trave in postavlja. Ker je Damjan danes tukaj debitant, je deležen standardnih informacij o toplendanju preko borov od zadaj do smrečice in naokoli dol na krtino pri avtu, pa na kaj mora paziti levo in desno in sploh vse, kot se spodobi za skrbnika starta in inštruktorja (res sta neverjetna tale Mega in Boris 🙂  ). Tačas jaz raztegnem in ko postavim zidek, je Mega že v luftu nad mano in mi daje še zadnje napotke o turbulencah in jakosti vetra v šobi pred Petričevim hribom. Potegnem hrbtno in elegantno startam (včerajšnji Ženček je že obrodil sadove) – upam, da niso opazili kako me je zaneslo v desno, ko sem se obrnil (ampak to sem ga mogoče hotel malo voditi po pobočju, a ne? ).

In potem poezija: dobra ura osmic, vrtenja, drsenja, plavanja ob pobočju od Petričevega hriba do Špilnika. Vmes se nam v zraku pridruži Erzo, ki pa vsake toliko časa pristane na kakšni bolj izpostavljeni točki (Petričev hrib, pod Špilnikom…). Ker  uživam, sploh ne razmišljam, kakšne zahrbtne namene ima (šele kasneje pri analizi v gostilni v Planini postane približno jasno, zvečer na OLCju pa nedvoumno: 5 štartov in ob tem dva nova sezonska…). In jadramo in jadramo in ko gre sonce že malo niže, pri vsakem zavoju na Petričevem hribu bolj pogledujem proti Planinskemu polju. Vprašam Mega (samo on ima postajo), če bi odletela tja, pa svetuje še malo nabrati višino in da zna biti malo razburkano tjakaj. Potem nekaj razlaga Borisu po bosanski radijski postaji (=se dere po luftu), nakar Boris odvije v tisto smer in se začne pospešeno manjšati (=leti, kot sneta sekira). Jaz pa takoj za njim. Na momente mi gre več kot 50 km/h in ko opazujem, kje Deluxa prehitro pobira, se usmerim malo bolj ven in tako pridem nad Planinsko polje vsaj 50m višje kot on, tako da se lepo odpeljem čez Unico do Unškega loga pod asfaltno cesto na Unec. Tu pristanem v popolnem miru in tišini (še 10m više je bilo še zelo močno).

Zoranov let

Čudovit razgled po Planinskem polju v zahajajočem soncu.

Potem pa počasi, počasi pospravim – nekaj koordinacijskih telefonov – in Mega je tu. Dostava do gostilne (Delux že preko e-točke objavlja svoj današnji let), kjer sledi obvezna analiza ob pivu, radlerju in Damjanvem čipsu. Neprecenljivo. Za vse ostalo je Eurocard.

Dan je čudovit, veter ne premočan, na Primorskem nekaj burje, na Gorenjskem pa naj bi popoldne obrnilo na Z. Malo že pogrešam sneg in mika me Krvavec (kamerca v živo prikazuje idilično smučarsko-sončno-snežno idilo), kjer je zaenkrat kar umirjen JV. Skoraj do 12h moram počakati, da Erzo le pokliče, kakšne namene imam danes. Povem mu, kaj me mika, pa ga sploh ne premakne . Pove, da  je Delux že odšel na Lijak. Enotna sva si, da naju ne Kovk, ne Lijak ne mikata (očitno se danes ne obeta 3000+, zmrzline pa itak že ima od včeraj). Pokličem še Mega, ki je najprej za, pa me pokliče čez 5 min, da mora na nek službeni sestanek in tako so mu zrušili vse plane ravno, ko bi moral oditi na teren… Damjan tudi ne more… Erzo se odloči za Koreno malo kasneje,  jaz pa spokam sam proti Krvavcu.

V zraku se prevaža kar nekaj padal visoko nad Zgornjim štartom in zapeljem se na pristanek, kjer Cimerman pove skozi šklepetajoče zobe, da je zgoraj dokaj mrzlo, da pa drži in dviguje kolikor hočeš, da bo Čerček sigurno 1 uro v luftu. Jaz hitro potegnem na gondolo in na zgornji postaji je tako lepo prijetno mirno, da se odločim kar poskusiti na Zvohu.

Malo pred 14.30 startam v skoraj popolnem miru (samo rahel Z gor po kotanjici za gajbico). Od Zvoha do hotela ne drži nič, ko pa pridem nad graben pa le malo prime in navijem, vendar žal nič konkretnega. Odpeljem se nad zgornji štart, kjer pa postane zelo živahno: zaradi vetra in Prevčevih tečajnikov (pa tudi drugih), ki štartavajo en za drugim in začnejo frleti okoli mene. Da se lepo pobrati, ampak ko nekje dvigne, sta takoj vsaj dva zraven, ki te hočeta kar zriniti stran. Ker mi to ni preveč všeč, se odpeljem bolj na vzhodni rob, pa je bolj razsekano in težje kaj pobrati (pa takoj spet nekdo prileti). Zadosti imam tega slalomiranja med padalci, ker se mi to v takem živahnem ozračju ne zdi prevelik užitek in se odpeljem nad ravnico pod Ambrožem, kjer sem sam. Tu najdem krasen steber in lepo navijem. Od nekod (z Zvoha) se pripelje Lucija s svojim (barvno) unikatnim U-Turnom in se mi pridruži v stebru (sem deležen zahvale za pokazani steber kasneje). Nekaj časa še vrtim, ko pa začnem drgetati (ampak sploh me ne zebe) in rok skoraj ne čutim več (ampak v prste me sploh ne zebe, samo komolce in ramena imam že nekam čudno trde), se zapeljem proti Dvorjanskemu hribu, nad Strmolom obrnem in se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Tu se ob zlaganju odtajam in počakam, da pristane še Lucija, da me z Mihom odpeljeta do gondole po svoj in moj avto… Super je blo !!

Vreme za danes je napovedano čudovito (razen vetra, ki naj bi bil SZ, kar ne daje veliko izbir). Mateja se že trese od potrebe in je že ves teden za, Erzo danes ne more (to s težavo pove zjutraj –  je pa bil potem ves dan na vezi na tekočem…), Mega pa je tudi za. Ker je močnejši v S in V Slo in v višinah, se odločimo za Primorsko in za spoznavanje nižjih novih startov.

Ob 9.30 z Matejo mimo Vrhnike do Unca, kjer že čaka Mega. Namigne, da bi bilo mogoče na Grmadi OK in da ne izgubljamo časa s filozofiranjem, se odpeljemo na start in z Matejo v občasno ugodno-neugodnem malo mešajočem vetru postaviva in oba nekajkrat podreva, potem pa odletiva.

Slabih 10 min, pa sva na slani pri pokopališču, kjer ob pospravljanju precej namočiva padala, saj se slana že tali. Kratko in lepo, za ogrevanje.

Zoranov let

Mega viteško odpelje avto dol. Medtem se javi Damjan, da gre z nami.

Za danes je napoved idealna. Lep Z čez vso Slo in na Vipavskem tudi ne premočen. Ko Erzo pokliče, je vse jasno. Gremo na Kovk, ker bo danes noro! Mega je ob 13.15 pripravljen, da ga pobereva z Erzom na poti z Vrhnike, Boris je šel že prej na Lijak, Damjan pa ne more zaradi službe. Od zadaj na Lijak in punim gasom prav na start.

Tu je že gužva štartajočih  in veter malo močnejši, kot smo pričakovali (v LJ je postaja še javljala 4/6 J, zdaj pa je 6/8). Mega se zrine med čakajoče in poskuša nekajkrat startati, pa ga vmes prehiti Erzo, ki ga s starta odnese gor kakšnih 150m. Mega odleti takoj za njim  in nekam oddivjata. Tudi Slavka je tu, pa se ji zdi premočno in raje zaenkrat samo pohaja naokoli. Jaz lepo postavim v zidek in potem naslednji dve uri poskušam odleteti… Najprej 13krat suvereno rikverc, pa mi ga veter suvereno podre v desno v luknjo (vmes mi pomaga postavljati in reševati zavrzlamo tudi Slavka), potem pa še nekajkrat naprej z enako suverenim sesutjem v desno v luknjo). V začetku  nekaj padalcev levo in desno od mene še odleti (moji poskusi pravzaprav ne ovirajo preveč drugih), potem pa veter še malo pojača in večina preostalih pospravi (7,2/9,4). Ostanemo v povprečju še kakšni trije, ki vztrajamo v dvigovanju in postavljanju –  če seveda ne štejemo Valičev, ki testirata svojega Rooka in startujeta in pristajata na startu, kot da je to v tem vetru nekaj najlažjega (pa saj to zanju tudi je).

Padalci visijo vsepovsod naokoli: nad startom, levo, desno, nad dolino, okoli Nanosa itd. Nekateri bolj visijo, drugi se vozijo, tretji delajo prelete, kakor pač komur paše…Je nescurljivo… eni pa se premikamo in kotalimo po startu.  Končno toplanda Mega, ki ima leta dosti, pa tudi začuti svojo obvezo šoferja v dolino in pride viteško na pomoč. Pomaga postavljati padalo in se čudi, zakaj mi ga vedno sesuje v desno. Pri enem od postavljanj opaziva, da je vrvica desne komande zamotana okoli linij in ko se odpnem in Mega zadevo uredi in se ponovno pripnem, poskusim še zadnjič in (malce mahedravo) odletim…

Naslednjih 48 minut je bila samo še poezija lebdenja v zahajajočem soncu (in vetru in mrazu)… Desno po grebenu ne da bi bilo potrebno niti migniti s prstom, tu se pridružim Erzu , greva proti Predmeji, nekaj naprej od Hublja, nato pa obrneva, nazaj do starta in čez preko Vipave na travnik nasproti strelišču, kjer pristaneva v zadnji ugašajoči svetlobi dneva (no, glih, da se je še vidlo pristat).

Zoranov let

Pospraviva in zmrzujeva, dokler ne pride Mega z Borisom, ki ga je pobral  nekje okoli Lokavca. Idealen letalni dan !!

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/786671